NASA je razkrila, kako se na Zemlji dogaja nekaj resnega, nekaj, kar bi nas moralo skrbeti.
Obalna mokrišča in močvirja od Teksasa do Maina zaradi erozije vsako leto v ocean sprostijo več kot 660.000 ton ogljika, je pokazala nova raziskava, ki jo je podprla ameriška vesoljska agencija NASA. Gre za približno 660.000 ton ogljika na leto, ki je bil pred tem shranjen v obalnih ekosistemih. Tako kot gozdovi in tundra namreč tudi močvirja v rastlinah in prsti zadržujejo velike količine ogljika. Toda njihov občutljivi svet nenehno spreminjajo neurja, dvigovanje morske gladine in človekovi posegi.
Raziskovalci so želeli ugotoviti, kaj se z ogljikom zgodi, ko začne obala izginjati. Analizirali so satelitske posnetke programa Landsat in jih združili z lidarskimi podatki o nadmorski višini, ki jih je zbral ameriški geološki zavod USGS. Tako so lahko spremljali izgubljanje obalnih močvirij vzdolž Mehiškega zaliva in vzhodne obale ZDA med letoma 1985 in 2022. Gre za skoraj štiri desetletja sprememb, ki so na nekaterih območjih pustile izrazit pečat.
Raziskovalci sicer poudarjajo, da celotnih 660.000 ton ne predstavlja dokončne letne izgube. Del sproščenega ogljika namreč nadomesti nastajanje novih močvirskih površin. Ko upoštevajo tudi ta proces, ocenjujejo, da neto izguba še vedno znaša približno 380.000 ton ogljika na leto.
Orkani so pustili izrazit podpis
Hitrost erozije ni bila povsod in ves čas enaka. Posebej opazne spremembe so raziskovalci zaznali v delti reke Misisipi, kjer sta silovita orkana Katrina leta 2005 in Ida leta 2021 izruvala ter potopila kilometre obalne vegetacije. Posledice so bile toliko pomembnejše, ker je prav na tem območju po površini največje močvirsko območje v Združenih državah Amerike. Raziskava je pokazala, da se je v delti Misisipija zaradi obalnih procesov premaknilo več ogljika kot vzdolž celotne vzhodne obale ZDA.
Toda pri tem obstaja pomembna podrobnost. Ogljik, ki ga erozija odnese iz močvirij, večinoma ne konča neposredno v ozračju. Namesto tega vstopi v ocean, kjer postane del zapletenega kroženja med kopnim, morjem in atmosfero.
Prav ta izmenjava je za znanstvenike že dolgo eden zahtevnejših delov modeliranja globalnega ogljikovega cikla. Obalna okolja se namreč nenehno spreminjajo. Oblikujejo jih dvigovanje morske gladine, veter, plimovanje, morski organizmi in ekstremni vremenski dogodki.
NASA pripravlja natančnejše modele
Znanstveniki na Nasinem Goddardovem inštitutu za vesoljske študije zato razvijajo nove modele, s katerimi želijo natančneje simulirati premikanje ogljika med kopnim, oceanom in ozračjem. Boljše razumevanje tega, koliko ogljika obalna erozija odnese v morje in kaj se z njim zgodi pozneje, bi lahko pomagalo zapolniti pomembno vrzel v znanstvenem razumevanju celotnega Zemljinega ogljikovega cikla.
