Na površju Lune že dolgo zeva odprtina, za katero znanstveniki vedo, da vodi navzdol, ne pa tudi, kaj jih čaka globlje pod njo. Zdaj želi NASA ugotoviti, ali je tisto, kar vidimo od zgoraj, le začetek precej večjega podzemnega sveta.
Na Luni je znova v središču pozornosti nenavadna odprtina, ki že leta buri zanimanje znanstvenikov. Marius Hills Pit, velika jama na območju Marius Hills, bi lahko bila povezana z obsežnejšim podzemnim lavnim tunelom, toda za zdaj trdnih dokazov, da se pod njo skriva velika neprekinjena votlina, ni.
Agencija NASA je zato izbrala novo znanstveno raziskavo GIMLI (Geophysical Instruments for Marius Lunar pit Investigation), katere cilj bo pogledati pod površje in poiskati sledi morebitnega podzemnega lavnega tunela.
Projekt vodi ekipa Planetary Science Institute v sodelovanju s podjetjem Honeybee Robotics in norveško vesoljsko agencijo. Znanstveniki bodo s posebnimi instrumenti raziskovali strukturo pod površjem in poskušali ugotoviti, ali je vidna odprtina povezana z večjim podzemnim prostorom.
Odgovor bi bil pomemben iz več razlogov. Morebitni lavni tunel bi znanstvenikom ponudil nov vpogled v vulkansko preteklost Lune in razkril, kako se je pred milijardami let lava premikala pod njenim površjem. Toda zanimanje za lunarne jame ni povezano zgolj z geologijo.
Naravno zavetje pod površjem?
Razmere na površju Lune so za človeka izjemno zahtevne. Ker Luna nima atmosfere, primerljive z Zemljino, je njena površina izpostavljena velikim temperaturnim nihanjem, sevanju in mikrometeoroidom. Naravno nastali lavni tuneli bi lahko zagotavljali precej bolj zaščiteno in temperaturno stabilnejše okolje. NASA je pri prejšnjih raziskavah luninih jam že ugotovila, da imajo nekatera zasenčena območja bistveno stabilnejše temperature kot izpostavljena površina.
Ideja o obsežnih votlinah pod Luno sicer ni nova. Orbitalna opazovanja so že ponudila znake, da bi bile nekatere lunarne jame lahko povezane s prostori, ki so jih ustvarili starodavni vulkanski procesi. Toda posredni znaki še niso dokaz, da tam dejansko obstajajo velike in povezane podzemne jame. Prav tu naj bi GIMLI naredil naslednji korak.
Pred morebitno bazo je še ogromno neznank
Tudi če bi raziskovalci pod Marius Hills Pitom potrdili velik lavni tunel, to še zdaleč ne pomeni, da bi se lahko astronavti vanj preprosto preselili. Najprej bi morali določiti velikost, stabilnost in notranjo zgradbo takšnega prostora ter ugotoviti, ali je vanj sploh mogoče varno vstopiti. Nato bi bilo treba rešiti še vprašanja namestitve opreme, oskrbe z energijo, komunikacij in sistemov za vzdrževanje življenja.
Pretvorba naravne lunarne jame v uporabno bazo bi bila zato izjemno zahteven tehnološki projekt. Kljub temu bi lahko raziskava postala pomemben del širših prizadevanj za dolgoročnejšo prisotnost človeka na Luni. Poznavanje podzemnih struktur bi lahko pomagalo pri izbiri območij za prihodnje raziskovalne odprave, obenem pa bi znanstvenikom omogočilo pogled v del lunarne zgodovine, ki je s površja skrit.
Osrednje vprašanje raziskave je zato presenetljivo preprosto: kam vodi odprtina? Če bodo instrumenti zaznali velik lavni tunel, bo to okrepilo zanimanje za raziskovanje luninega podzemlja in prineslo nove podatke o nekdanji vulkanski dejavnosti. Če ga ne bodo našli, bodo meritve še vedno ponudile nove informacije o geologiji območja Marius Hills.
Za zdaj torej ni dokazov, da se pod skrivnostno odprtino skriva velikanska jama. Toda z vse ambicioznejšimi načrti za vrnitev ljudi na Luno postaja jasno, da bo za prihodnje raziskovalce morda enako pomembno vprašanje, kaj je pod njihovimi nogami, kot tisto, kar bodo videli na obzorju.
