V vesolje so jih poslali z enim samim vprašanjem, odgovor pa ni bil takšen, kot so pričakovali ...
Aprila 1984 je ameriška vesoljska agencija NASA začela nenavaden znanstveni eksperiment, ki se je šest let pozneje spremenil v enega največjih izobraževalnih raziskovalnih projektov svojega časa. V Zemljino orbito je poslala kar 12,5 milijona semen paradižnika, da bi ugotovila, kako dolgotrajna izpostavljenost vesoljskemu okolju vpliva na njihovo sposobnost kalitve in nadaljnji razvoj rastlin.
Semena so v vesolje odpotovala na krovu eksperimentalne naprave LDEF (Long Duration Exposure Facility), ki jo je v orbito ponesel vesoljski raketoplan Challenger. Prvotni načrt je predvideval precej zgodnejšo vrnitev naprave na Zemljo, vendar so zamude povzročile, da je v vesolju ostala skoraj šest let. Šele januarja 1990 so astronavti raketoplana Columbia napravo uspešno prevzeli in jo pripeljali nazaj na Zemljo. Takrat pa se je začel drugi, za širšo javnost še zanimivejši del poskusa.
V raziskavo se je vključilo 3,3 milijona mladih
NASA se je odločila, da semen ne bo preučevala zgolj v laboratorijih. Namesto tega je zasnovala obsežen izobraževalni projekt SEEDS (Space Exposed Experiment Developed for Students), v katerem je sodelovalo približno 3,3 milijona učencev, dijakov in študentov, od najmlajših otrok do univerzitetnih študentov.
Leta 1990 je učiteljem po različnih delih Združenih držav Amerike in v še 30 drugih državah razdelila več kot 132.000 raziskovalnih kompletov. Vsak je vseboval dve skupini semen paradižnika. Prva so skoraj šest let preživela v vesolju, druga pa so bila primerljiva semena, ki so ves čas ostala na Zemlji.
Naloga mladih raziskovalcev je bila na videz preprosta. Obe skupini semen so morali posaditi, spremljati kalitev, opazovati razvoj rastlin in beležiti morebitne razlike. Svoje ugotovitve so nato posredovali znanstvenikom, ki so zbirali in analizirali rezultate. S tem so milijoni otrok postali neposredni sodelavci resnične znanstvene raziskave. Namesto da bi o vesoljskih poskusih zgolj brali v učbenikih, so lahko njihove posledice opazovali na domačih vrtovih, šolskih gredicah in v učilnicah.
Rezultati so bili drugačni, kot so pričakovali
Ko so začeli prihajati prvi podatki, so raziskovalci opazili zanimivo razliko. Med semeni, ki so bila izpostavljena vesoljskemu okolju, jih je vzklilo 73,8 odstotka, medtem ko je bila uspešnost kalitve pri semenih, shranjenih na Zemlji, 70,3-odstotna. Semena iz vesolja so v povprečju vzklila približno osem dni po sajenju, nekoliko prej kot tista iz kontrolne skupine. Na prvi pogled bi lahko sklepali, da jim je dolgotrajno bivanje v orbiti celo koristilo.
Toda podrobnejše analize so pokazale precej bolj zadržano sliko. Čeprav so nekateri učenci poročali o nenavadnih značilnostih posameznih rastlin, raziskovalci med obema skupinama niso ugotovili pomembnih splošnih razlik v razvoju. Skoraj šestletna izpostavljenost razmeram v Zemljini orbiti torej ni povzročila izrazitih sprememb, kakršne bi morda pričakovali glede na zahtevnost vesoljskega okolja.
Pomembno odkritje, ki je preseglo vesoljsko raziskovanje
Poskus je prinesel dve pomembni ugotovitvi. Prva ugotovitev je bila znanstvena: semena paradižnika lahko ohranijo sposobnost kalitve tudi po dolgotrajnem bivanju v orbiti, ne da bi se njihov nadaljnji razvoj bistveno razlikoval od razvoja semen, shranjenih na Zemlji. Druga ugotovitev pa je bila povezana z izobraževanjem. NASA je pokazala, da lahko zahtevno vesoljsko raziskavo spremeni v dostopen praktični poskus, pri katerem sodelujejo milijoni mladih in se ob tem učijo osnov znanstvenega dela.
