Na ta trenutek smo čakali 7 let, nekateri 10, ravnatelj Sonam Lama 30. Slavje se je začelo z enourno zamudo, ker so zamujale učiteljice, toda nihče ni bil nestrpen ali neučakan. Vsi smo s solzami v očeh spremljali program srčnih otrok, ki so plesali na tradicionalne nepalske in tibetanske pesmi.
Slabo uro smo se iz mesta Katmandu vozili s kombiji. Peljala sem se s skupino ameriških otrok, ki so iz Teksasa prišli v Nepal na odprtje šole z namenom, da vzpostavijo partnerstvo s šolo Marshyangdi. "Namaste, namaste, welcome to our new school!" (Namaste, namaste, dobrodošli v naši novi šoli!) so vzklikali otroci, oblečeni v šolske uniforme. Pričakali so nas ob vhodu v kompleks in nas pospremili z rokami, sklenjenimi pred srcem. "Thank you for helping us," (Hvala, da nam pomagate.) so bili presrečni, ko so zagledali skupino 37 ljudi, ki smo prišli iz Amerike, Kanade, Avstralije in Slovenije.
Vedeli smo, da za nas že dolgo pripravljajo slavnostni program, a niti slučajno se mi ni sanjalo, da bomo uživali v večurnem programu s 23 točkami. Nastopili so prav vsi razredi, tudi učiteljice. Poleg vseh slavnostnih govorcev sta se med gosti znašla, za Nepalce zelo slavna, nepalska režiser in filmski producent.
Preden se je začel skoraj peturni program, so otroci prižgali luč upanja, Rev Lama pa je opravil tibetansko budistično molitev, s katero je celoten kampus posvetil in ga popeljal na očiščeno pot k uspehu. Po himni, ki so jo peli prav vsi prisotni (razen seveda nas, nenepalsko govorečih prisotnih), je sledil prerez traku na vseh novozgrajenih stavbah. Svoj ločen dom so dobili dečki in dekleta, ločena je stavba z učilnicami, administrativni prostori za učitelje, jedilnica in sanitarije.
"Uresničile so se mi sanje. Sanje, ki sem jih sanjal vsaj 30 let. Vsak ravnatelj sanja o lastni šoli. O stavbi, za katero ni treba plačevati najemnine, ki jo lahko oblikuje po svoje in prilagodi potrebam učencev, da jim lahko nudi največ, kar le lahko. Učilnice, pohištvo, vsi dodatni prostori, ki jih potrebujemo za razvoj vseh njihovih sposobnosti in talentov. Imeti vse to v lasti je uresničenje dolgoletnih sanj," je srce odprl Sonam Lama, ravnatelj kampusa Marshyangdi.
Vsi, ki bodo želeli obiskovati to šolo, bodo dobili možnost, da uporabljajo vse, kar smo zgradili. Dobrodošli so vsi otroci, tisti iz oddaljenih gora, hribovitih področij, iz revnih družin in iz naselja, v katerem je zrasla šola. "Pomagati želimo vsem, ki zares potrebujejo našo podporo. To je zelo pomembno dejanje," je jasen Sonam.
"Težko vam pojasnim, dragi donatorji, kako zelo vsi starši cenijo vašo pomoč in možnost, da bodo končno lahko uresničili sanje. Svoje in otroške."
Večkrat je poudaril, kako pomembna je izobrazba in kako se starši, čeprav komaj preživijo iz dneva v dan, vedno bolj zavedajo pomena šole v življenju vaških otrok. "Včasih se sprehajam po oddaljenih vaseh, kjer ni šole, in vidim 7, 8 let stare otroke, ki še niso stopili skozi šolska vrata. Starši mi rečejo, da je že prepozno, pa ni. Zdaj me počasi razumejo. Nikoli ni prepozno. In s tem zavedanjem, ki ga počasi gojijo, lahko s pomočjo sponzorjev tudi najrevnejši pošljejo v šolo otroke, ki pri 8 letih niti ne berejo niti ne pišejo."
Marshyangdi šola je trenutno na voljo za bivanje 220 otrok in dodatnih 200 za dnevno obiskovanje pouka. Želja je, da otrokom omogočimo celotno šolanje. V Nepalu je namreč združeno osnovno in srednje šolanje, vse skupaj torej 12 razredov.
Ta šola trenutno omogoča šolanje do končanega 10. razreda, zgraditi pa želimo dodatne prostore za dodatni dve leti. "Želim si, da bo šola rasla. Tako fizično kot na vseh preostalih področjih, da bomo otrokom lahko ponudili vse možnosti napredka in izobrazbe," je pojasnil ravnatelj Sonam in nadaljeval, da se bo po končanem slavnostnem odprtju začela gradnja nogometnega in košarkarskega igrišča ter igrišča z igrali za najmlajše.
Po dolgem nagovoru ravnatelja, ki ga je sproti prevajala ena od učenk višjih razredov, je sledil pester program plesnih in pevskih točk. Uživali smo ob pristnih tibetanskih zvokih, opazovali raznobarvne tradicionalne obleke iz vseh vasi Himalaje, tako s tibetanske kot nepalske strani, zapeli so tudi najmlajši otroci, in to celo v angleščini.
Čudovit govor je imela predstavnica učencev, ki se je ves čas zahvaljevala za vsa dobra dela in za novo priložnost, ki so jo dobili, ob dejstvu, da so nekateri otroci ostali brez staršev, drugi brez doma, spet tretji pa vse to imajo, a staršev ne bodo videli vse leto, ker živijo v tako odmaknjenih ruralnih predelih visokih himalajskih gorstev, da pot do šole traja več dni. Tudi hoje.
Solze pa so med govorom napolnile oči Shereen Sarick, glavne pobudnice in organizatorke te akcije. "Bilo je kot na moj poročni dan. Samo še lepše! Uresničile so se sanje. Sanje marsikoga med nami," je z govorom počasi začela Shereen.
"Starši in skrbniki, vem, da se odrekate vsemu, samo da lahko otroke pošljete v šolo. Tako predano in nesebično. To je prijaznost in modrost, ki jo je težko najti. Še posebej, ko pomislim, da pošljete otroke tako daleč stran za toliko let, z vedenjem, da jih boste videli morda enkrat na leto, morda čez nekaj let," je pojasnjevala Shereen, kako pomembne so odločitve tako nemočnih, toda ljubečih staršev.
"Starši, vsa čast. Neverjetni ste. Tudi vi, učenci. Vsi ti dobri in prijazni ljudje, ki so pomagali zgraditi šolo, to počnejo zaradi vas. Vi ste tisto, kar nas vodi, da pomagamo."
"Bodimo drug drugemu vzor in se potrudimo, da z dobrim delom naredimo ta svet lepši. Rastimo skupaj. Verjamem v vas. Z mano je še 36 drugih, ki prav tako verjamejo v vas. Ves čas. Čeprav živimo vsak na drugem koncu sveta."
Z globokimi vdihi, ki jih je potrebovala ob premorih, ko je hlastala po zraku, ker so njene oči zalivale solze, ji je uspelo pojasniti pomen mehurčkov na simbolični tabli, kjer so zapisana imena vseh donatorjev. "Naj vas mehurčki navdihujejo, da boste poleteli višje in višje in postali najboljša in najbolj prijazna verzija sebe. Pomislite na druge, preden pomislite nase, in vedno zastavljajte dobra vprašanja. Na tak način boste lahko živeli najboljše življenje."
Šola, ki jo je Shereen prvič obiskala leta 2012, je stala v samem središču Katmanduja in je omogočala šolanje 210 otrokom, in dnevno šolanje dodatnim 50. Zdaj, ko je šola na mirnejši lokaciji in kjer je na voljo več zemlje, se je prostor za dnevne šolarje povečal štirikratno. Mesta se hitro polnijo, ker so lokalni prebivalci navdušeni nad moderno šolo. Opremo so večinoma prinesli iz stare šole, nekaj smo že dokupili.
Največja naložba bo nakup opreme za znanstvene predmete, knjižnico in računalnike. Največja želja, ameriške sanje, kot jih imenuje Shereen, pa je, da bi šolarji dobili šolskega svetovalca. "Da jim bo pomagal premagovati stresne trenutke ob menjavi okolja, ko več mesecev ne vidijo svojih bližnjih, ko se spopadajo s težavami pri učenju, da jih vodi čez vse psihološke težave in jih usmerja pri odločitvah za prihodnost. Toda, to so moje ameriške sanje, ne vem, ali jih bo nepalska kultura sprejela."
