Pravljičnih 7 let po katastrofalnem potresu v Nepalu šola za 400 otrok končno stoji

25. april 2015. Potres z magnitudo 7,9 je z zemljo zravnal nepalsko prestolnico. Ko so katastrofalni posnetki uničujočega potresa zaokrožili po svetovnem spletu, sem se kot takratna novinarka informativne oddaje Danes na Planet TV pripravljala na jubilejno odpravo ob 40-letnici prvega slovenskega vzpona na osemtisočak. 

"Naredim lahko nekaj več, kot samo obiščem prizadeto državo. Ogromno otrok je ostalo brez staršev, brez strehe nad glavo in z negotovo prihodnostjo. Izobrazba je eden najpomembnejših dejavnikov, ki jih lahko umakne z roba. Preden se bodo postavili na noge, popravili hiše, bo preteklo ogromno časa, da bo na voljo tudi denar za gradnjo novih šol," sem povedala v enem od intervjujev, ko je projekt Planet za Nepal dobil medijsko in predvsem vašo pozornost. 

Skozi zgodbe ljudi, ki so me podprli, poleg Planinske zveze Slovenije in Vikija Grošlja tudi zdravnica Anda Perdan, Birman Shresta, nepalski generalni konzul Ashwin Shresta, Dobrodelno društvo Tibet in še nekaj posameznikov, smo skupaj z vami, prebivalci Slovenije, zbirali denar.

Zbiranje se je končalo nekaj dni po našem prihodu iz Nepala, in sicer 30. novembra 2015. Vsa finančna sredstva, zbrana v tistih treh mesecih, so bila predana v roke ameriške neodvisne humanitarke Shereen Sarick, s katero sva se po dolgih letih virtualnega poznanstva oktobra končno tudi v živo objeli.

"Pol leta po uničujočem potresu se himalajska država še vedno postavlja na noge"

Tako se je glasil eden prvih naslovov mojih reportaž, ki sem jih pripravila ob vrnitvi. "Včasih iz kupa opek ne moreš razbrati, ali je to bila nekdaj hiša ali gre le za kup kamenja in blata. A plastični šotori, barake iz bambusovih vej, pokrite s slamo ali z aluminijasto streho, ob teh kupih potrdijo misel, da gre za podrta bivališča. Ljudje nimajo ničesar, a so pripravljeni deliti vse. Najhuje je videti starejše, ki so ostali sami, brez družine, brez strehe nad glavo, a najpomembneje, niso izgubili upanja. Vsi, s katerimi sem govorila, so prepričani, da se bodo postavili na noge, a da morajo to storiti sami, ker so drugi pozabili nanje. Močni so, zadovoljni, da še živijo," sem pripovedovala še povsem pod vtisi neprepoznavne države. 

Želja. Uresničena. Izpopolnjena.

Od nekdaj sem želela obiskati Nepal in se sprehoditi pod mogočnimi himalajskimi stenami. Od tihe želje, da bom obiskala Nepal in Tibet, me je takrat pred sedmimi leti življenje pripeljalo do intervjuja z Grošljem, ki je močno zaznamoval mojo novinarsko kariero. Pogovor z njim o jubilejni odpravi v Nepal. Ob obletnici enega največjih dosežkov svetovnega himalajskega plezanja. Med vprašanji in odgovori je padla ideja, da se jim pridružim. In smo šli. Najprej sem o odpravi poročala, že naslednji trenutek sem se ji pridružila.

Po pravljičnih sedmih letih sem se vrnila tja. Da vidim, kakšno veselje preveva otroke, ki so med potresom izgubili starše, domove, sorodnike in delček svojega otroštva. Da vidim, kakšne temelje prihodnosti teh otrok smo postavili in kje točno nam je to uspelo.

Celoten projekt je vodila Shereen. Ena najbolj srčnih ljudi, ki jih premore ta svet. Ob odprtju šole je vse največje donatorje iz Amerike, Kanade in Avstralije zbrala na 5-dnevnem trekingu, da smo se lahko podružili, si izmenjali življenjske zgodbe in se sprehodili po dolini Langtang, ki jo je potres najbolj prizadel in kjer se še danes pobirajo.

Nekatere hiše so že obnovili, nekatere so ostale v razbitinah, nekateri ljudje ne bodo nikoli več imeli na obrazu nasmeha, otroci pa se na srečo tistega tragičnega trenutka ne spomnijo. 

Kot zdajšnja odgovorna urednica Metropolitan.si se čutim dolžno, da javnosti predstavim zaključen projekt, pokažem, kje stoji šola in kje visi slovenska zastava, ki sem jo v zahvalo vsem vam, ki ste donirali, odpeljala s seboj v Katmandu. 

Zgradili nismo samo šole, ampak celoten kampus, ki omogoča nastanitev, hrano in šolanje za več kot 200 otrok, še dodatnih 200 jih prihaja samo k pouku.

Kampus sestavljajo učilnice, jedilnica, sanitarije in administrativni prostori za učitelje, dečki in deklice imajo ločeni bivanjski zgradbi.

Po odprtju bodo dobili še nogometno in košarkarsko igrišče. To, kako je potekala slavnostna celodnevna otvoritev, pa razkrijem prihodnjo soboto.