Pod mirnimi travniki, gozdovi in griči na prvi pogled idiličnega koščka našega planeta je bila več kot stoletje in pol zakopana srhljiva resnica o krvavi bitki, ki je številni niso želeli ohraniti v spominu.
Dolina Sunny Valley v ameriški zvezni državi Oregon danes deluje skoraj pravljično. Megličasti griči Grave Creek se dvigajo nad travniki z divjim cvetjem, pohodniške poti vodijo skozi gozdove do razglednih točk, potok Grave Creek pa teče pod mostom, obdanem z belimi ograjami. Toda pod spokojno pokrajino se skriva prostor, ki je bil nekoč prepojen s krvjo.
Zlata mrzlica je v petdesetih letih 19. stoletja na zahod Združenih držav Amerike privabila množice priseljencev. Govorilo se je, da se v okolici potoka Grave Creek skrivajo bogata nahajališča zlata, zaradi vse večjega vdora prišlekov na ozemlja staroselskih ljudstev pa so napetosti hitro naraščale.
Do leta 1855 so se spori med naseljenci in pripadniki ljudstva Takelma, ki je na teh območjih živelo že tisočletja, razvili v vrsto krvavih spopadov, znanih kot vojne ob reki Rogue. Med najhujšimi je bila bitka pri Hungry Hillu, v kateri so ameriške vojaške enote in prostovoljci doživeli nepričakovan poraz. Kljub njenemu pomenu sta sčasoma skoraj izginila tako natančna lokacija bojišča kot tudi spomin na dejanski potek dogodkov. Razdrobljeni zapisi so nakazovali, da preživeli naseljenci in vojaki o porazu niso radi govorili, poznejše pripovedi pa so dogajanje pogosto prikazovale v zanje ugodnejši luči.
Objavljen manj kot 2 tedna po bitki
Šele leta 2012 je arheolog Mark Tveskov iz antropološkega laboratorija univerze južnega Oregona vodil raziskovalno skupino, ki je skoraj pozabljeno bitko znova postavila v središče pozornosti. Raziskovalci niso pregledovali le terena, temveč so se poglobili tudi v vojaške arhive, stare časopisne članke, osebna pisma in spomine.
Rekonstrukcija dogodkov je bila sprva izjemno zahtevna. Pred vojnami ob reki Rogue so bili odnosi med ameriško vojsko, lokalnimi milicami in voditelji Takelme polni sporov, saj se niti naseljenci niso mogli dogovoriti, kako naj ravnajo z ljudstvom, na katerega ozemlje so posegali. Ključni preobrat je prinesel Robert Kentta, Tveskov sodelavec in pripadnik konfederiranih indijanskih plemen Siletz, med katera spadajo tudi Takelme. V arhivih je našel članek časopisa New York Herald, objavljen 12. novembra 1855, manj kot dva tedna po bitki.
Besedilo je domnevno temeljilo na podatkih poročnika ameriške vojske Augusta V. Kautza in je vsebovalo tudi opis spopada, ki ga je poslal svojemu nadrejenemu. Raziskovalci so pozneje našli še Kautzevo pismo, katerega vsebina se je v številnih podrobnostih skoraj dobesedno ujemala s časopisnim člankom. Toda zasebni zapis je bil precej bolj neposreden. Kautz je v njem ostro ocenjeval ravnanje svojih kolegov, prostovoljnih častnikov in pripadnikov milic ter jih pogosto prikazoval v zelo neugodnem položaju.
Iz njegovega poročila je bilo mogoče razbrati, da so nekateri vojaki podcenjevali nasprotnike in precenjevali tehnološko premoč, ki naj bi jim jo zagotavljalo sodobnejše orožje. Kljub temu je precej manjša, a dobro usklajena skupina Takelm skoraj povsem razbila združene enote ameriške vojske in lokalne milice. Dokumenti so razkrili tudi, da so številni civilni prostovoljci, ki so bili že pred tem plačani za bojevanje proti staroselskim skupnostim, po prvih strelih pobegnili z bojišča. Konjeniški vojaki ameriške vojske so svojo gorsko havbico pustili v utrdbi Fort Lane, kar je napadalcem odvzelo pomembno prednost.
Prav neprijetne okoliščine poraza bi lahko pojasnile, zakaj so poznejši pisci bitko poskušali prikazati drugače ali jo celo potisniti na rob zgodovine. Dokumenti, pridobljeni iz ameriškega nacionalnega arhiva v Washingtonu in drugih zbirk, so raziskovalce naposled usmerili proti polju med griči Grave Creek v bližini Hungry Hilla. Vzpetina je ime dobila zato, ker je vojakom med spopadom začelo primanjkovati hrane.
Ameriški urad za upravljanje zemljišč je arheologom dovolil pregled območja, na katerem naj bi potekala bitka. Do natančnejše lokacije so jih pripeljali ročno narisani zemljevidi poročnika Kautza in vojaških izvidnikov, ki so dolga leta neopaženi ležali v knjižničnem arhivu. Na terenu so nato odkrili svinčene krogle kalibra 0,69. Zgodovinarji ameriške vojske so potrdili, da so bile namenjene mušketonom Springfield, izdelanim leta 1842. Našli so tudi svinčen zamašek posode za smodnik, ki je izviral od takrat največjega dobavitelja smodnika ameriški vojski.
Pomemben del zgodbe pa ni bil zapisan v uradnih vojaških poročilih. Raziskovalci so se oprli tudi na ustna izročila staroselskih skupnosti in druge vire, ki so razkrili veliko pomembnejšo vlogo žensk, kot so jo priznavale zgodbe naseljencev. Med ključnimi osebnostmi so bile Frances Johnson, Sally Lane in ženska, znana kot kraljica Mary. Sally Lane je med bitko sedela na konju za obrambnim položajem in drugim bojevnikom dajala navodila.
Želeli, da se o dogodku govori čim manj
Kot hči poglavarja Josepha Lana se je namenoma postavila na kraj, od koder je lahko spremljala obe strani bojišča, njen glas pa se je slišal daleč naokoli. Njena sestra Mary Lane, znana kot kraljica Mary, je bila prav tako vplivna voditeljica. Kraljica Mary je ob neki drugi priložnosti uspela ustaviti skorajšnji spopad, še preden se je začel, v bitki pri Hungry Hillu pa je tudi sama vodila sile Takelme.
Po Tveskovih besedah sta bila prav poraz proti precej manjši staroselski enoti in dejstvo, da je bila ena izmed ključnih arhitektk vojaškega uspeha staroselska ženska, razloga, zaradi katerih so ameriški častniki in prostovoljci najverjetneje želeli, da se o dogodku govori čim manj. Iskrena pričevanja o bitki so tako ostala predvsem v zasebnih pismih in neobjavljenih spominih, od katerih nekaterih znanstveniki vse do nedavnega sploh niso preučili.
Z arheološkimi najdbami, starimi zemljevidi, vojaškimi dokumenti in ustnimi izročili je zgodba bitke pri Hungry Hillu naposled znova dobila svoje mesto v zgodovini. Dogodek, ki je skoraj izginil iz kolektivnega spomina, danes razkriva ne le potek krvavega spopada, temveč tudi načine, kako so porazi, neprijetne resnice in vloga staroselskih žensk desetletja ostajali prikriti.
