Pričevanja iz nekdanje metropole kriminala: "Nikogar niso zanimale človekove pravice deklet, ki so jih posiljevali, sežigali"

Salvador je nekoč veljal za dom kriminala, nasilja in spopadov. V državi so kraljevale tolpe, medtem ko so prebivalci prestrašeno čakali na boljše razmere. In te so naposled le dočakali s prihodom trenutnega predsednika Nayiba Bukeleja, ki se je odločil zaščiti svojo državo pred terorjem tolp. Sprejel je stroge ukrepe in se odločno zoperstavil tolpam, kar je prineslo dobre posledice za prebivalce države.

Nedavno smo govorili s slovensko podjetnico in mamo treh otrok, Jasno Žaler Culiberg, ki se je s svojo družino preselila v Salvador. Na svojem Instagram profilu 2many4granny tudi objavlja izseke iz svojega življenja v omenjeni državi.

V že objavljenem pogovoru je povedala, kako drugačno je življenje tam in kako sama dojema za nekatere kruto politiko za zmanjšanje kriminala. Zdaj pa je delila zgodbe in pričevanja prebivalcev, ki so sami uzrli spremembo države iz metropole kriminala v zavetje varnosti.

"Prebivalci so izredno pozitivni, hvaležni in srečni, da končno živijo. Večkrat sem slišala, da jih je bilo prej sram, da prihajajo iz najbolj nevarne države sveta. Tujci so jih gledali, kot da so kužni, ker so Salvadorci," je povedala Jasna Žaler Culiburg ter dodala, da je situacija zdaj v primerjavi s prejšnjimi leti boljša.

"Prav tako so se bali za svoje otroke, bali so se, kdo bo potrkal na njihova vrata in veliko dela so vlagali v izdelavo in namestitev ograj, bodečih žic in kamer. Tisti, ki so si lahko privoščili, pa so živeli v oblačku, v varovanih naseljih in obiskovali le varovane objekte, parke, kraje in zasebne, dobro varovane šole. Marsikam si niso upali in danes pravijo, da gredo res povsod in da so končno spet veseli in ponosni, da so Salvadorci."

Zdaj vlada prijetno in varno vzdušje

"Po uvedbi izrednega režima je v smislu varnosti prijetno vzdušje. Danes greš lahko zelo mirno ven in obiščeš nove kraje, kar prej ni bilo mogoče. Na primer, če si prej šel v drugo kolonijo in je bila tam druga tolpa, je samo bog vedel, ali boš uspel zapustiti ta kraj," je povedal eden izmed vprašanih Salvadorcev.

"Pred tem je bila situacija neprijetna, v mojem primeru, sem avtomehanik, delal sem v podjetju, sem oče dveh otrok. Z ženo sva se odločila, da ustvariva dodaten dohodek in z njeno pomočjo sva začela poslovati z osnovnimi žiti in osnovnimi potrebščinami ter prodajo hitre hrane. Na začetku je bilo vse v redu, postopoma pa so začeli prihajati (tolpe) in prositi za hrano in poznejše plačilo," je začel Salvadorec.

"Niso plačali in to je ušlo izpod nadzora. Na koncu so si le še izposojali denar in v izogib težavam sva se z ženo odločila, da zapreva podjetje. Nato sem začel samostojno poslovati v svojem poklicu z delavnico, dobro sem delal približno štiri mesece, ko so videli, da gre vse dobro, se je začela ista zgodba."

"Želeli so, da kupujem rezervne dele in opravljam delo brezplačno. Izgubljal sem denar, pristojni pa niso storili ničesar, nekaj jih je bilo celo v varnostnih službah. Ko sem se pritožil, sem se zapletel z njimi in začele so se grožnje, zato so jih zaprli in v petih dneh so bili na prostosti. Ni bilo pomembno, ali so bili morilci ali ne, enostavno so jih izpustili."

Teror tolp je bil ves čas prisoten

Vsekakor zgornja zgodba ni edina takšna, saj je imelo veliko Salvadorcev izjemno negativne izkušnje s člani tolpe, dokler jih ni strožja kriminalna politika odstranila z ulic. "Salvador se je soočal s številnimi izzivi, povezanimi s kriminalom in varnostjo. Vlada pod vodstvom predsednika Nayiba Bukeleja je izvajala različne politike, namenjene reševanju teh vprašanj, vključno z napotitvijo vojaških in policijskih sil za boj proti tolpam." Tako so se pred strogo politiko mnogi lastniki podjetij zaradi izsiljevalskih zahtev soočali s precejšnjimi gospodarskimi izzivi. Dvig cen blaga in storitev pa je še dodatno obremenil njihova finančna sredstva.

Nov zakon se imenuje Regimen de Excepcion (izjemni režim) in določa, da vsakdo, ki pripada tolpam, ima tatuje MS-13 (tolpa Mara Salvatrucha), velja za kriminalca in prestopnika ter bi moral biti v zaporu in mu mora biti sojeno, so razložili Salvadorci.

Večinoma so si Salvadorci enotni, da je bil dotični ukrep nujno potreben, saj so bile razmere zelo nevarne. "Tolpe so zavzele ulice in hiše, najemnino so zaračunavale vsak mesec ali vsakih 15 dni. Ljudem v podjetjih so grozili, da bodo ubili ali poškodovali njihove otroke, če jim ne bodo dali zneska (200 ali 300 dolarjev). Veliko ljudi, prijateljev in lastnikov podjetij je moralo zaradi tega pobegniti iz države," je svojo izkušnjo naši sogovornici Jasni Žaler Culiberg opisal Salvadorec.

Zapori so polni, a z razlogom

A tudi stroga politika, ki se sicer bori za dobro lastnega prebivalstva, ima svoje posledice. Tako smo bili v preteklosti priča raznoraznim fotografijam, ki so prikazovale nabito polne salvadorske zapore. A situacija naj bi bila po pričevanju domačinov drugačna kot pa tista, ki jo prikazujejo mediji. "Na začetku se je zdelo, da so bili zapori prenatrpani, vendar se zdi, da so že načrtovali izgradnjo centra za pridržanje in zdaj imajo dovolj prostora," je dejal eden izmed domačinov.

Spet drugi je dejal, da v resnici ne prihaja do prenatrpanosti. "V resnici ni tako, vidimo le, kar je povedano v novicah, te pa so prirejene s strani vlade, zato je tema neznana. Morda so prenaseljeni, vendar se to dogaja že dlje časa, ne zaradi trenutnih razmer."

"Po mojem mnenju si zaslužijo, kako trenutno živijo, saj so ubili veliko nedolžnih ljudi, otrok, deklet, starcev. Do nikogar niso imeli usmiljenja. Njihovo trpljenje zdaj ni nič v primerjavi z vso škodo in bolečino, ki so jo povzročili," je sogovornici povedal Salvadorec.

"Ne boste verjeli, ampak slišal sem intervju, kjer se je ena mama teh fantov 'mareros' pritoževala, da zdaj ne bo imela denarja, ker je njen sin v zaporu in ne dobiva najemnine. Smešno. Ne marajo delati in ni pravično, da nekdo dela za njih ter trpi."

"Nikogar niso zanimale človekove pravice deklet, ki so jih posiljevali ..."

Ravno zaradi vse te bolečine in trpljenja, ki so je bili deležni prebivalci Salvadorja, nimajo nobenega sočutja do članov tolp in zapornikov. Prav tako nimajo nobenega razumevanja do raznoraznih institucij in organizacij, ki trdijo, da je bila z implementacijo dotične politike kršena osnovna človekova pravica.

"Ta politika, čeprav je nedvomno stroga, je bila nujen odziv na hude težave s kriminalom in nasiljem tolp, ki že leta pestijo Salvador. Država se sooča z izzivi, povezanimi z dejavnostmi tolp, izsiljevanjem in nasiljem, ki niso le ovirali vsakdanjega življenja, temveč so tudi zavirali gospodarski razvoj in tuje naložbe. V okviru te politike je vlada sprejela proaktivne ukrepe za boj proti tem težavam in za ponovno vzpostavitev občutka varnosti za svoje državljane," so prepričani nekateri.

Eden izmed organizacij, ki glasno opozarja na krivice, ki se dogajajo v Salvadorju, je Amnesty International, ki deluje tudi pri nas. Ti zavestno trdijo, da dotična politika posega v človekove pravice. "Slišal sem za človekove pravice, vendar nikoli niso govorili o zločinih, ki so se dogajali vsak dan, kaj šele, da bi se ukvarjali z ljudmi, ki so izgubili svoje bližnje. Do trenutka, ko so začeli zapirati tolpe, so začeli govoriti o pravicah, medtem ko tolpe niso dale pravic delovnim ljudem in so jih ubijale samo zato, ker se niso hoteli odreči hrani, ki so jih nosili za svoje družine, ali zato, ker so prišli iz druge kolonije," je bil kritičen prebivalec.

Dejstvo, da je pri tem šlo za dvojna merila, priča tudi zgodba drugega Salvadorca, ki je dejal, da "nikogar niso zanimale človekove pravice deklet, ki so jih posiljevali, ubijali, sežigali, razkosavali. Obnašali so se kot zveri in nihče ni ničesar rekel. Zdaj je čas, da žanjejo, kar so sejali … V preteklosti smo imeli ministrico, ki je 'MOJE OTROKE' imenovala 'MOJI ANGELI'." Angelitosi oziroma Angeli so tolpa, ki so ubili 17 ljudi, ki so zgoreli na toboganu. "Tega ne bom nikoli pozabil," je še zaključil sogovornik.