Ko so arheologi začeli brskati po skoraj osem stoletij stari kleti, niso pričakovali, da jih bo največja skrivnost čakala nad njihovimi glavami.
Na ulici Konradigasse v nemškem Konstanzu so arheologi prišli do izjemnega odkritja, ki bi lahko ponudilo povsem nov vpogled v srednjeveško ladjedelništvo. Med raziskovanjem kleti, zgrajene leta 1244, so ugotovili, da njen približno 25 kvadratnih metrov velik leseni strop ni izdelan zgolj iz naključno ponovno uporabljenih desk. Nad njihovimi glavami je bil namreč v konstrukcijo vgrajen skoraj v celoti ohranjen trup srednjeveške ladje!
Sprva nič ni kazalo, da bo odkritje tako pomembno. Strokovnjaki so opazili le, da je bil les pred vgradnjo očitno že uporabljen. "Sprva je bilo jasno le, da so bile deske ponovno uporabljene. Da so bile prvotno del ladje, pa je bilo popolno presenečenje," je pojasnila Aline Kottmann, specialistka za srednjeveško arheologijo pri deželnem uradu za spomeniško varstvo.
Ponovna uporaba lesa iz odsluženih plovil sicer za srednji vek ni bila nič nenavadnega. Ladje, ki niso bile več primerne za plovbo, so lahko postale priročen vir dragocenega gradbenega materiala. Toda najdba v Konstanzu je posebna zaradi nečesa drugega. "Znano je, da so odslužene ladje v srednjem veku uporabljali kot gradbeni les. Kljub temu je najdba v Konstanzu resnično izjemna: niso uporabili zgolj posameznih delov, temveč skoraj celoten ladijski trup," je poudarila Alexandra Ulisch, članica projekta Wrecks and Deep Sea, ki raziskuje razbitine v Bodenskem jezeru.
Devetnajst desk, ki so sestavljale ladjo
Raziskovalci so identificirali 19 desk, za katere so na podlagi lesenih klinov, vrst žebljev in njihovih značilnih oblik ugotovili, da so pripadale srednjeveškemu plovilu. Najverjetneje je šlo za tovorno ladjo z ravnim dnom, kakršne so bile nekoč značilne za območje Bodenskega jezera.
Najdba bi lahko bila še posebej dragocena, če se bo potrdilo, da so ohranjeni tudi deli stranske oplate. Ti bi strokovnjakom omogočili podrobnejše proučevanje načina, kako so srednjeveški ladjedelci povezovali dno plovila z njegovimi stranicami. "Če so se res ohranili deli stranske oplate, bi lahko dobili nova spoznanja o konstrukciji srednjeveških ladij in oblikovanju prehoda med talnimi in stranskimi deskami," je pojasnila Ulisch.
Toda raziskovalce ni presenetilo zgolj to, koliko ladje se je ohranilo. Na lesu so našli tudi sledove presenetljivo dovršenih popravil. Poškodovane dele so srednjeveški mojstri izrezali, praznine pa zapolnili z izjemno natančno oblikovanimi lesenimi vložki. Doslej so strokovnjaki identificirali štiri takšna popravila. Med njimi še posebej izstopa vložek v obliki lastovičjega repa, za katerega raziskovalci za zdaj ne poznajo neposredne primerjave v srednjeveškem ladjedelništvu tega območja. Prav ta podrobnost bi lahko razkrila tehniko, o kateri je bilo doslej znanega zelo malo.
Skoraj tako, kot je bila sestavljena
Izjemna je tudi razporeditev desk. Ko so graditelji strop sestavljali, ladijskega lesa očitno niso preprosto razrezali na poljubne kose. Deske so bile prvotno izdelane tako, da so se tesno prilegale druga drugi, v stropu pa so jih namestili v enaki razporeditvi, kot so bile nekoč vgrajene v ladjo. Zaradi tega se je ponekod med njimi ohranila celo tesnilna masa oziroma material za tesnjenje špranj, s katerim so preprečevali vdor vode v plovilo. Za raziskovalce je to prava časovna kapsula srednjeveškega ladjedelništva.
Strokovnjaki zdaj načrtujejo dendrokronološko analizo, s katero bodo na podlagi drevesnih branik poskušali natančneje določiti starost uporabljenega lesa. Podrobno bodo analizirali tudi ohranjeno tesnilno maso med deskami. Rezultati bi lahko ponudili nove odgovore o starosti ladje, načinu njene izdelave, popravilih in materialih, ki so jih srednjeveški ladjedelci uporabljali za zagotavljanje vodotesnosti.
Odkritje je za arheologe toliko pomembnejše zaradi razmer, v katerih se je les ohranil. Redke znane srednjeveške ladijske razbitine v Bodenskem jezeru namreč ležijo pod vodo, zaradi česar je njihovo raziskovanje tehnično zahtevno in zamudno. Les iz Konradigasse pa je stoletja ostal na suhem in relativno lahko dostopen, saj je dobil drugo življenje kot del stavbe. Prav zato lahko raziskovalci danes njegove konstrukcijske podrobnosti proučujejo precej natančneje. "To odkritje močno presega naključno najdbo. Je dragoceno pričevanje o srednjeveških ladjedelniških tehnikah in ima poseben pomen za pomorsko arheologijo območja Bodenskega jezera," je poudarila Kottmann.
