Klemen Mihalič, Matej Pejanovič in Žiga Virc lahko na prvi pogled prestanejo vse carinske kontrole, a vseeno skrivajo več, kot so sprva pripravljeni pokazati. Recimo to, da so mojstri improvizacije, spontanega humorja

in cinizma, burleskne reinterpretacije, s čimer jim uspe iz nam morda vsakdanjih kapitalističnih nonsensov ustvariti nekajminutni šov. Kar tako, brez vsa­kršnih pričakovanj o refundaciji, po­stranskem zaslužku ali darilnih bonih. Ustvarjajo zato, ker imajo v sebi nekaj, kar morajo stisniti na plan.

Svoj negativni odnos do potrošniške bebavosti in abotnosti televizijskega oglaševanja jim je uspelo usmeriti v pozitiven cilj, dobronameren in namenjen širšim množicam, točno tistim, ki so skorajda brezupno podvržene tovrst­nemu marketingu, ki ga poznamo iz dolgoveznih televizijskih prodajaln. »To so teve oglasi, ki se kar zajedajo v vsak atom naših teles in teles ljudstva in so bili zato najverjetneje po­vod za vsebinsko preusmeritev v projekte, kot je Tine Strela,« pove režiser in snemalec Žiga.

Varčen in prodoren pujs

In tako so ustanovili studie Pig-Destro­yer. Da ne bo pomote, tu ni govora o ljudeh, ki uničujejo prašiče, ampak o prašiču, ki je uničevalec. »Ime izhaja iz pujsa, ki je varčen s produkcijskimi faktorji, vedno pa rine naprej, čeprav po blatu,« razloži trojica originalne zasedbe, ki svoje projekte širši javnosti ponuja skorajda iz­ključno po internetu. Ustvarjalci prihajajo iz različnih profesionalnih ve­trov, a jih primarno združuje pred­vsem prijateljstvo iz rane mladosti. Skupaj delujejo kot ubrana celota.

»Klemen je igral najpomembnejšo vlogo v tehnični in vsebinski asistenci na snemanju in tako izvrstno odigral vlogo šerpe, ki je zahtevala poznavanje nepalske in mongolske kulture ter njihovega urbanega gibanja v ruralnem okolju. Matej je doživel največjo življenjsko izkušnjo, saj je za potrebe tako zahtevnega tridnevnega snemanja preživel en mesec v cvičkovi karanteni. Njegove plezalske sposobnosti pa smo izkoristili pri snemanju v stenah mogočnega Everesta. Žiga je tr­pel ob prenašanju masivne filmske kamere, polaganju 200 metrov tračnic in gradbeniškega žerjava, ki smo si ju za snemalne potrebe sposodili na Jesenicah. In tudi simultano uprav­­ljanje vseh naštetih aparatur ni bilo mačja gripa,« razložijo fantje, vi pa sami presodite, od kod naprej je le hec.

Sposobnosti, ki jih omenjajo, gojijo v različnih profesijah in jih predstav­ljajo na svojevrsten način. V najboljšem poskusu dešifriranja, s čim se kdo v resnici ukvarja, so razložili takole: »Matej je dober alpinist, izdeluje zgledne herbarije na biotehnični fakulteti in rad nabija na teniškem igrišču. Klemen pa rad nabija na koncertih. Je pa sicer tudi dober glasbenik, igra violino in bobne, občasno izvaja tudi glasbo. Žiga je zaprisežen športnik – prisegel je, da se s športom ne bo ukvarjal, zato je življenje raje posvetil filmu na AGRFT.« In sinteza teh treh kalibrov je rodila Tineta Strelo.

Težka pot do slave

Tine Strela je protagonist zadnjega projekta skupine Pig-Destroyer z na­slovom Tine Strela goes to the Hima­laya. Igra ga Matej Pejanovič in ga uprizarja kot karikirani derivat Mar­tina Strela iz televizijskega oglasa za ležišče Dormeo. Avtorji se zadeve lo­tevajo popolnoma odtujeno, delujejo, kot da M. S. ne obstaja, obstaja le T. S., fenomenalno zaigrana karikatura ultramaratonskega cvičkoljuba, ki pov­sod, kjer je le mogoče, reklamira zdelano ležišče Diareo. Gre za hu­mor, pisan na kožo slovenski publiki: je zajebantski, roga se iz nečesa trivialnega, a vseeno vsem znanega, vsebuje dobršno mero cinizma, navezav na aktualne teme (gazenje po Hima­laji, navezava kadrov na Gospodarja prstanov) in posnemanja.

Takole so ga opisali avtorji: »Po pogovorih s popolnoma različnimi ljudmi smo prišli do nekaj temeljnih spoznanj: film je dovolj kratek, da si ga ljudje lahko ogledajo, kadar imajo nekaj minut časa, in jim za to ni treba obiskati kinodvorane. Je zabaven, premore večplastne šale, ki jih različna občinstva različno razumejo in doživljajo. Globalno vodilo pa je določena distanca do teme, ki po našem mnenju ni žaljiva. To je eden izmed ključnih dejavnikov. Skratka, povedano v treh besedah, filmček je zabaven, jedrnat in ljudski.« Kaj pa, če bi se nekoč vendarle pokazala možnost, da bi fantje sodelovali pri snemanju tiste resnične, prave televizijske reklame? »Ne, ker nismo skomercializirani in se ne prodajamo.

Za dober denar se da pa vse dogovoriti ...« dodajo. Čeprav jih uprizorjeni ultramaratonski plavalec Martin Strel še ni kontaktiral, da bi jih pohvalil ali vsaj nadgradil njihovo zalogo cvička, si je eki­pa Pig-Destroyer že ustvarila soliden krog oboževalcev in na svoji poti obr­nila marsikatero glavo.

»Pri snemanju smo morali kar ne­kajkrat prečkati državno mejo, kar pomeni, da se nismo mogli izogniti carinskim kontrolam. In cariniki so ponavadi začudeno pogledovali na zadnje sedeže našega avtomobila, kjer so se poleg Klemna drenjali še 100-litrski sod z nosili, metrske lestve, sa­ni, potapljaška oprema, žimnica in cviček,« se spominjajo snemalnih dni, ki so sicer minili precej mirno, razen seveda za vse nevedne reveže, ki so posadko srečali na terenu in si lahko ogledali bizarno podobo zacvičkanega promotorja zguljenega ležišča s potapljaško masko, deročega se na ubogo šerpo, ki ga s sodom vina poskuša na saneh vleči po surovem, skalnatem pobočju.

A brez čisto zaresnih, celo zunanjepolitičnih incidentov seveda ni šlo: »Najhujša nezgoda se nam je pripetila že prvi dan snemanja, ko so nam češki turisti ukradli troje ob cesti puščenih, za po snemanju shranjenih pločevink piva. Na srečo smo jih imeli še nekaj shranjenih v prtljažniku.«

Snemanje je vseeno uspelo, poželi so nepričakovan uspeh, a ostajajo prizemljeni. Starši so ponosni, prav tako občina Novo mesto. Lovorike, na katerih lahko zasedba Pig-Destroyer mirno zaspi, so postlane. »Menimo, da lahko s trezno glavo, določenim nežaljivim cinizmom in konec koncev tudi z veliko vloženega dela dosežemo zadane cilje, tako v filmskem kot v osebnem življenju.«

Da imajo fantje velik talent in vizijo, lahko preverite na njihovi skrajno zajebantski spletni strani, v njihovem stranskem projektu Romarco, kratki variaciji na zgodbo Jezusovega rojstva. Šur, spet iztržijo nekaj smeha, a celoten projekt je izdelan tako profesionalno, da jim še organizatorji prvega festivala slovenskega mladinskega filma niso hoteli verjeti, da je to res amaterski produkt. Zato so jim zavrnili sodelovanje, češ da jim je pri izvedbi pomagala profesionalna filmska ekipa.

No, ob ogledu filma ima­te sicer res občutek, da ne gre ravno za amatersko delo, a ekipa, za ta projekt nadgrajena še s scenaristom Rokom Jančarjem in igralko Mio Srebernjak, je takole komentirala nastalo situacijo: »Tak ‘uspeh’ si razlagamo na dva načina; prvi je predvsem ta, da smo že zdavnaj presegli srednješolski nivo snemanja kr-neki-filmov, drugi pa, da Slovenija potencialov pač ne zna izkoristiti.« Organizatorji festivala so jim za slovo še svetovali prijavo na podoben festival v Italiji. Za našega pač niso dovolj slabi.

Gverilska prihodnost

Predstavitev ultramaratonskega plavalca in alpinista so Destroyerji pred kratkim predstavili tudi v družbi aktivne množice. Uradna premiera filma Tine Strela goes to the Hima­laya je bila tako konec oktobra v no­vomeškem klubu LokalPatriot, njihovem siceršnjem sedežu za »brainstorming«. Zadeva je vsebovala vse elemente pristnega rajanja, skupaj z ogledom filma in obiskom ekipe, seveda v podobi likov. Ja, tudi šerpa je bil tam. In ponudba filma na vseh možnih formatih. Epsko? Za ustvarjalce zagotovo.

»Če si film Tine Strela 2 ali na kratko Tine Strela goes to the Himalaya ogledate zaporedoma 18,47-krat, dobite iz tega dveurni celovečerni film,« razložijo fantje, ki so se odločili, da če bodo kadarkoli res ustvarili celovečerni film, bo to zagotovo črna aktualizacijska komedija. Če veste, da se njihov trenutni protagonist predstavlja s citatom: »Rad dobru jem, rad dobru serjem in tud rad dobru spim, zatu mam zmerej pr seb ležišče Diareo. Ljudje, kupte tu!«, potem vam je lahko jasno, da bi se lahko na­dejali prve prave slovenske celovečerne parodije.

Zdaj je Tine Strela spet v svojem vinogradu, Guinnessova knjiga rekordov je poleg »najbolj neumnih podvigov« uvedla še kategorijo »najbolj ne­umnih ljudi, ki te podvige izvajajo«, in zgodba je za zdaj končana.

Gledalci pa le uživamo v brezplačni distribuciji tega edinstvenega šest minut in pol dolgega projekta. Ker smeh je še vedno pol zdravja.

Upamo lahko torej le, da bodo fantje kmalu končali svoj izobraževalni projekt in se morda potem vendarle posvetili še kakšnemu filmskemu. Sami se imajo sicer za gverilsko produkcijo in malce skrivnostno na­povedujejo svojo ustvarjalno pri­hod­nost: »Nikjer nas ni, nato se kar naenkrat pojavimo, udarimo, se potuhnemo in se vrnemo, ko se nam zdi, da je čas za to.« A žal ne vedo, kdaj se bo to naslednjič zgodilo.

Zato pa, če se želite zbuditi nasrani, bodite med tem časom pozorni na www.pig-destroyer.com.

• Njihov prvi poskus parodije je nosil preprosto ime »Tine Strela in njegov Gozmodrisk«. Objavljen novembra 2004 se je takoj razširil po internetu, snelo si ga je več kot tri tisoč ljudi. Če si ga slučajno še niste, si ga lahko ogledate na domači strani skupine Pig-Destroyer. V prvem mesecu objave si je gorniško obarvano nadaljevanje filma ogledalo več kot tisoč ljudi, stran www.pig-destroyer.com pa je že zabeležila 50 tisoč obiskovalcev. Ker pa je film popolnoma zastonjski, ga ponujajo tudi na drugih internetnih straneh, predvsem pa kroži z elektronsko pošto, tako da ni mogoče niti približno vedeti, kdo vse je do danes že videl projekt »Tine Strela goes to the Himalaya«.

• Dobili smo tudi Njegov komentar. »Projekt sem videl in fantje so resnično nadarjeni in sposobni, saj so jih, kolikor vem, pohvalili tudi strokovnjaki. Izvedba je res na nivoju, kakšna je ideja, je pa druga stvar, ampak saj ni prvič, da so se ljudje pošalili iz te tematike. So pa imeli tudi ne­kaj tisoč obiskovalec na njihovi strani, kar tudi govori o uspeš­nosti,« pravi Martin Strel.

TEKST: Darjo Hrib

FOTO: Ivana Krešić, Pig-Destroyer

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol