19. 5. 2021, 06:00 | Vir: STA
Zanimanje za obrt suhe robe ob pomanjkanju interesa mladih in strojni izdelavi vse bolj upada
Občina Ribnica in njeno širše območje sta najbolj znana po izdelavi suhe robe, tj. lesenih izdelkov za gospodinjstvo in kmetovanje, a ob skromnem zanimanju mladih in prevladi strojne izdelave tudi zanimanje za to obrt kopni. Eden redkih še ročnih izdelovalcev je Franc Jaklič, ki pravi, da gre za zamudno in naporno delo, a se tudi nekaj zasluži.
V Ribnici in okolici suho robo izdelujejo že od 14. stoletja. Obrt je razmah dobila zlasti po 23. oktobru 1492, ko je cesar Friderik III. izdal tako imenovani krošnjarski patent, privilegij, s katerim je kočevskim in ribniškim kmetom dodelil pravico do prostega trgovanja z žitom, platnom in doma izdelano suho robo po deželah v svojem cesarstvu. Vsako leto 23. oktobra zato v Ribnici tudi obeležujejo občinski praznik.
Kot pravijo v Rokodelskem centru Ribnica, kjer se trudijo na različne načine ohranjati obrt suhe robe, v Ribnici in okolici včasih praktično ni bilo domačije, kjer ne bi izdelovali suhe robe, zadnja leta pa se obseg obrti postopoma zmanjšuje. Mladi se namreč raje odločijo za druge donosnejše službe, tradicionalno ročno izdelavo pa vse bolj izpodriva množična, strojna.
Skozi stoletja se je v Ribnici in okolici razvilo kar nekaj tradicionalnih veščin, ki se predajajo iz roda v rod. "Vseh skupaj jih je 11. Poznamo obodarstvo, rešetarstvo, podnarstvo, žličarstvo, posodarstvo, pletarstvo, zobotrebčarstvo, mizarstvo, strugarstvo, orodjarstvo in spominkarstvo," je povedal Jaklič, eden izmed le še dveh Ribničanov, ki izdelujejo lesene posode.
Gre za zamudno in naporno delo, a se da z njim tudi nekaj zaslužiti
"Lagal bi, če bi rekel, da ne," pravi. Obrti se je naučil od svojega očeta, ki je vse izdelke izdeloval še izključno ročno, sam pa si že pomaga z nekaterimi strojnimi pripomočki, kot je na primer pripomoček z elektromotorjem, na katerem brusi posode.
Svoje izdelke prodaja na sejmih in preko drugih trgovcev, kot je na primer tamkajšnja kmetijska zadruga, večji del izdelkov pa proda že znanemu kupcu v Avstrijo. "Pri tem sodelujem z bratrancem. Jaz delam posode različnih velikosti, v katere se lahko shrani žito, bratranec pa lesene mlinčke, v katerih se lahko to žito zmelje tik pred uporabo. Sveže zmleta moka je namreč najboljša za uporabo, saj na ta način ohrani največ koristnih stvari," pravi.
Od hiše do hiše, kot so hodili nekoč, pa Jaklič več ne hodi. Tudi sicer, kot pravijo v rokodelskem centru, klasične prodaje s krošnjo na ramah od hiše do hiše praktično ni več. Namesto tega prevladuje sejemska prodaja ali pa t.i. obžiranje, kar pomeni, da (najpogosteje) preprodajalci kupijo suho robo od različnih izdelovalcev in jo potem s kombiji prodajajo po hišah po Sloveniji.
Jaklič upa, da bo svoje znanje in veščine lahko prenesel na svoje potomce, čeprav ugotavlja, da mladi na splošno danes kažejo vse manj zanimanja za tovrstno obrt. Tudi zato opozarja, da bi jim morala država bolj priti nasproti. "Včasih so bili izdelki, ki so pridobili pozitivno mnenje posebne komisije, obdavčeni le z osemodstotnim prometnim davkom, z uvedbo davka na dodano vrednost pa je bila obdavčitev povišana na 22 odstotkov. Dve leti po tej spremembi smo sicer dobili nekaj subvencij, a so tudi te potem ukinili," pove. Sam ima to srečo, da se je upokojil kot kmet in da je star več kot 63 let, zaradi česar ima pri obdavčitvi nekoliko boljše pogoje kot ostali upokojenci, ki se ukvarjajo z obrtjo.
Piše Aleš Kocjan
