Domžalski slamnik je iz skorajšnje pozabe zopet postal cenjen modni kos

Domžale so bile svoj čas središče slamnikarske kulture, kjer je nastalo več kot milijon slamnikov na leto, tamkajšnje umetnice te obrti (in ne samo delavke) pa močno podcenjene. Podcenjene v domačih krajih, a zelo cenjene v evropskih prestolnicah in čez lužo, kamor so hodile in hodili delat. 

Da se zgodba nadaljuje, da danes še lahko kupimo pravi domžalski slamnik, ki je sinonim za kakovost, so 'krivi' predvsem trije umetniki in poznavalci lokalne zgodovine treh generacij – Joži Košak, Roman Kos, Ana Cajhen. Z vsemi tremi smo se srečali v lično urejenem prodajnem muzeju, kjer imajo glavno besedo slamniki. Vsem trem je dediščina slamnikarstva izjemno pomembna, poudarjajo, da je to pomemben element, ki krepi lokalno in nacionalno identiteto.

Kar tri stoletja so domžalski slamniki preživljali Domžale in okolico in ni bilo družine, ki je ne bi povezovali slamniki. Naš sogovornik Roman Kos se spominja pripovedovanj svojih dveh starih tet, ki sta odšli delat v Ameriko in se kasneje vrnili ("tam so bile gospe, ko so domov prišle, so bile pa spet babe", pripomni), njegova stara mama pa v Lienz in na Dunaj. Njega tedaj, kot petnajstletnega fantiča, vse skupaj ni preveč zanimalo, a pravi, da ima slamnikarstvo v krvi. Precej let kasneje je pričel to bogato lokalno dediščino raziskovati in vedno bolj ga je privijala k sebi. Bil je tudi gonilna sila pri ideji, da domžalski slamniki vendarle dobijo svoje stalno mesto pod soncem.

Pa ne samo to, tudi izpod njegovih rok danes prihajajo domžalski slamniki. Za to nosi veliko zaslugo Joži Košak, ki ob tem simpatično pripomni, da se "Roman še vedno uči". Joži je prava mojstrica slamnikarstva, ki je kar 37 let delala slamnike v Univerzale. Edino tam se je industrijska proizvodnja slamnikov nadaljevala po drugi svetovni vojni, vse do leta 2003, ko so tovarno zaprli. Takrat so Joži Košak predstavniki občine povabili k sodelovanju v muzeju, ki ga je z veseljem sprejela. Čustveno se spominja tistih časov, ko so številne delavke brez vsega ostale na cesti, prepuščene same sebi. A v resnici tako velike umetnice, mojstrice slamnikarske obrti, ki je vse prej kot enostavna, to ni industrijsko delo.

Ure in ure prakse in vztrajnosti

Da nastane brezhiben slamnik, je potrebnih ure in ure prakse in vztrajnosti. To zelo dobro opiše Ana Cajhen, najmlajša izmed naših sogovornikov in tudi ona učenka Košakove, danes pa izjemno priznana oblikovalka izdelkov iz slame. Zase pravi, da kot nosilka nesnovne kulturne dediščine piše modernejšo zgodbo. Ljubitelji slamnikov, ki se na to obrt vsaj malo spoznajo, imajo gotovo v svoji zbirki kakšen njen slamnik. Spominja se, kako jo je obiskala modna oblikovalka, ki si je za svojo poletno kolekcijo zamislila slamnike in se želela naučiti te obrti v nekaj urah. Več takih se je zvrstilo pri Cajhnovi, a najbolj vztrajna je zdržala petkrat po dve uri, potem pa tudi ona obupala: "Težava je, da imajo danes ljudje radi instant znanje. Nemščina v dvajsetih urah in angleščina v storih urah. Tukaj je vloženih res ogromno ur dela in učenja. Nič ne gre na hitro. Vedno povem, da sem svoj prvi slamnik na prvem tečaju šivala 20 ur, danes ga sešijem v dobrih desetih minutah."

Postopek izdelave domžalskega slamnika je danes enak kot nekoč (ročno pletena šivana slamnata pšenična kita), to je tudi glavni cilj. Novih strojev ni, vse se dela na starih, takih, kot pred dobrimi sto leti in nič se ne da pospešiti. Domžalski slamnik ni en sam, več je različnih vrst, oblik, tudi barv. A ena stvar je skupna prav vsem: gre za sinonim kakovosti.

'Žirardi' obnorel modni svet

"Že takrat so fabrikantje imeli vsako leto kataloge, v katerih je bilo 200 modelov. V osnovi so pa tri različne oblike. Med njimi tudi t.i. 'žirardi', ki je ime dobil po avstrijskem igralcu in pevcu Alexandu Girardiju, ki je bil izjemen promotor in ljubitelj teh slamnikov," razloži Roman Kos. "Prvi influencer," se ob tem pošali Ana Cajhen in vse skupaj verjetno ni daleč od resnice. Gre za v 20. letih 19. stoletja najbolj razširjeno obliko slamnika, ki izhaja iz beneškega, povzeli pa so ga Angleži. Nosijo ga vsi, moški in ženske, na žensko glavo ga je prvič posadila Coco Chanel. 

Pred nekaj leti se je prav 'žirardi' kot feniks iz pepela zopet vrnil na piedestal, glavni krivec za to pa je modna industrija. Ta je sledila nuji pokrivanja zaradi močnega sonca in na modne brvi umestila naglavna pokrivala. Takrat so vse ženske, ki kaj veljajo, želele imeti točno tak slamnik, pa naj je na določeno glavo lepo sedel ali ne. "To je bilo noro," se spominja Ana Cajhen in doda, da se je letos vse skupaj malce umirilo. Sama ni zagovornica slepega sledenja trendom, pač pa je po njenem mnenju bolj pomembno, da si vsakdo izbere najbolj primerno obliko slamnika za svojo glavo. In prav vsak slamnik najde svojo glavo (ali obratno), ob tem doda Joži Košak.

V svetu, ko vse lahko kupimo in naročimo na daljavo, pa se je treba s slamnikom osebno spoznati, kajti o (ne)primernosti včasih odločajo milimetri. Kakšnega posebnega pravila pri izbiri ni, nekako pa velja, da si višji ljudje lahko privoščijo nekoliko širše krajce. Ana Cajhen tistim z večjim obsegom glave svetuje elipsasto obliko osnovnega glavnega dela. "Bistveno pa je, kako se oseba počuti," doda. 

Razlika med domžalskim slamnikom in tistim iz trgovine za par evrov?

V osnovi namen slamnikov namreč ni vizualni, pač pa praktični in sodobni čas, ko se vedno bolj zavedamo nevarnosti sonca, je tem pokrivalom precej pogodu. A zakaj bi nekdo za domžalski slamnik odštel nekaj deset evrov, ko pa ga lahko v trgovini kupimo celo za tri evre? Najprej je treba poudariti, da ne gre za enak, niti malo podoben izdelek. Domžalski slamnik je ročno narejen izdelek iz prave slame, ki z lahkoto zdrži deset let in več, tisto v trgovinah pa niso slamniki, pač pa papirnati tulci, industrijsko narejeni iz papirja (celuloze), ki največkrat zdržijo zgolj eno sezono. "Razlika je v tehnologiji, izdelavi, vzdrževanju in kvaliteti," je jasna Ana Cajhen, ki poudari, da je pri slamnikih vsaka kita, ki jo kupijo, ročno pletena in za en slamnik to pomeni tudi do 40 ur pletenja! Pri vzdrževanju pa je glavna razlika ta, da "papirnik" težko umijemo pod vodo in zlikamo, slamnik iz prave slamnate kite pa lahko sčistimo z vodo in celo z likalnikom za tekstil zgladimo krajec, če se nam deformira.

Tega se vedno bolj zavedajo tudi kupci, predvsem tisti malce bolj trajnostno usmerjeni. Ko nekdo vstopi v slamnikarski muzej, se sprehodi med starimi stroji, ogleda fotografije in materiale, slamnik pridobi dodano vrednost, postane veliko več kot zgolj slamnik, pač pa dragocen nosilec zgodbe. Tudi domačini so z muzejem in trudom zagnanih posameznikov vedno bolj ponosni na svojo dediščino. "V zadnjih letih se je naredil zanimiv miselni preskok. Včasih so gospe tiho in sramežljivo rekle, da so delale v Univerzale, danes pa me kar pocukajo za rokav in ponosno povedo, da so šivale slamnike", pove Ana Cajhen, ki je tudi zelo dejavna na političnem nivoju v smislu prepoznavanja rokodelstva, na področju izobraževanja in prenosa znanja pomaga Obrtni zbornici Slovenije in Ministrstvu za gospodarstvo, šport in turizem. Lani je bil sprejet zakon o rokodelstvu, slamnikarstvo pa je ena izmed malo bolj specifičnih rokodelskih panog.

Za konec smo naše sogovornike povprašali še, ali sami radi nosijo slamnike. Odgovor je jasen: vsekakor! Joži Košak je zvesta enemu slamniku naenkrat in ko se z leti ta strga ali obledi, si naredi novega. Posebej nepogrešljiv je slamnik pri njenem drugem hobiju – čebelarjenju. Ana Cajhen pa malce bolj eksperimentira, na javnih dogodkih se vendarle ne more pojaviti vedno z istim naglavnim okrasom, včasih mora biti "malo ekstra". Tudi ko gre v Ljubljano, je slamnik nepogrešljiv: "Sem se tudi že vrnila na pol poti, če sem ga pozabila. V mestu je brez slamnika ubijajoča vročina in svetloba. Pa za na vrt je slamnik obvezen in za na njivo, takrat si ga še malo z vodo poškropim, da me hladi."

Tudi Roman Kos se poleti brez slamnika ne odpravi skoraj nikamor in prizna, da ga  vsako leto zamenja, včasih tudi dvakrat. "Roman je naš maneken," mu ob tem polaska Joži Košak, preden se s slamnikom na glavi in čudovitim ročno narejenim pletenim cekarjem v rokah odpravi proti domu, po domžalskih ulicah, kjer je ni stare hiše, ki ne bi bila povezana s slamniki. Čudovito je, ko trende piše tradicija.  

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del