Priznani slikar, ki ga je rojstvo hčerkice povsem spremenilo tudi v umetniškem izražanju

Odkar ve zase, Peter Gaber riše in slika. Imel je to srečo, da se je njegov oče ukvarjal s slikanjem in tako je lahko 'packal' po velikem platnu s čisto pravimi barvami. V otroštvu je rad preživljal čas v očetovem ateljeju in ga opazoval. Ravno pred dvema letoma je našel svoje slike iz tistega obdobja. Pravi, da same po sebi niso bile nič posebnega ("povprečni otroški izdelki," jih opiše), pač pa so prava umetnost postale s časom, ko se je del platna odluščil in razril spodnje plasti. "Sedaj po 40 letih to končno izgleda malo 'art' in ta slika danes krasi steno moje spalnice," simpatično pravi Peter Gaber, ki mu je bilo od nekdaj jasno, da bi rad postal umetnik. A pot do tja je vmes še malo zavila po svoje.  

 

Na osnovno šolo ga najbolj spomnijo počečkani in porisani zvezki in knjige, opiše se kot "zelo zafantaziranega otroka". Lepe ocene niso bile v prvem planu in namesto na oblikovno, so ga pripeljale na aranžersko šolo. Tja se je vpisal iz preprostega razloga – edino tam je tudi lahko risal. V tistem času je bil precej nesamozavesten mladostnik in ni verjel, da mu je namenjena slikarska akademija.

Pa je šel po končani srednji šoli raje za sedem mesecev v vojsko. Ko se je vrnil nazaj v Ljubljano je srečal srednješolskega učitelja Jiřija Kočico, ki ga je spodbudil, naj se vendarle vpiše na akademijo. Pomagal mu je pri pripravah za sprejemne izpite in vse je opravil brez težav. Tako se je tudi uradno pričela njegova pot do naziva "akademski slikar".

Z malo deklico je čopič začel drseti drugače

V času študija je njegove dotlej večinoma fantazijske ilustracije (po delih pisatelja Tolkiena, ki ga obožuje) zamenjala abstraktna umetnost, tudi diplomiral in magistriral je iz čiste abstrakcije. Od nekdaj ga pri slikanju najbolj vleče človekov notranji svet, pravi da tudi zato, ker je bilo njegovo otroštvo zaznamovano z bratom s težjo motnjo v razvoju in drugačno družinsko dinamiko. Prav tako so njegov krog prijateljev vedno sestavljali ljudje z roba, kreativci, malo posebni, drugačni in izjemno zanimivi posamezniki.

"Po akademiji kot čisto tipičen slikar – zelo zmeden – kakšnih pet let nisem vedel, kaj s tem početi," iskreno pripoveduje sogovornik, ki je v tistem času v sebi zopet našel za nekaj let malce izgubljenega ilustratorja. Tako je sčasoma pričel slalomirati med enim in drugim, med velikim platnom, čopiči, barvicami in svinčniki, med risankami in slikanicami.

To zadnje v njegovem trenutnem življenjskem obdobju postaja še bolj živo, še bolj pomembno, še bolj zanimivo. Peter Gaber je namreč lani postal očka in mala deklica ga je povsem spremenila, njega in njegovo umetniško izražanje. Slike na platnu niso več tako grobe, nastal je prostor tudi za kakšne bolj nežne tone, kot slikar je bolj miren in senzibilen. Predvsem pa je dal spet čas in prostor ilustraciji, ki je zaživela pod imenom Carpinus, ki ga je opisal takole: "Postal sem Carpinus - ilustrator luštkanih, pozitivnih, majhnih živalic, rastlinic in kdovekajševsega!"

Ko Petra Gabra vprašamo, ali je pozitivec po duši, je njegov kozarec vedno na pol poln, odgovori zgovorno: "Tudi, če je kozarec pol prazen, je še vedno pol poln in zdi se mi, da je pol zadosti dobro. Zdi se mi, da sem bolj optimist, kakor pesimist. Za ilustracije želim, da so pozitivne, da poveličujejo nekaj lepega, kar je v vsaki mladi družinici ali paru. To želim izpostaviti," pripoveduje o delih Carpinusa, ki jih večinoma ustvarja po naročilu, na podlagi poslanih fotografij ("v trendu so portreti," pravi).

Poleg tega ustvarja tudi slikanice (Lešnik je moj, Krompirjevo popotovanje, Komu zrastejo oslovska ušesa …) in risanke (Deček in gozd, Tori in Maks …). Pravi, da mu je vse to – odkar je očka -  veliko lažje. "Z otrokom je mnogo lažje biti nežen, odpirajo se ti nove čakre. Prej sem bil bolj 'zatežen', pa me je hčerka čisto obrnila in to zelo pomaga tudi meni kot ilustratorju," pripoveduje. 

Ne želi, da bi ustvarjanje postalo "samo služba"

Kot ilustrator večino časa preživi na računalniku, v Photoshopu. Ko ga pokliče platno, se klicu odzove, včasih se 'pomiri' tudi tako, da v roke vzame svinčnik ali barvice. Njegovo najljubše orodje kljub vsemu ostaja čopič, ljube so mu organske, prelivajoče se stvari, kjer včasih tudi njemu ni povsem jasno, kaj bo nastalo.

Kaj pa, ko ni pravega navdiha? Takrat se odpravi na tek, pogleda film, prebere kaj poetičnega ali pa odpre svojo mapo na računalniku, kjer je shranjenih na stotine umetniških del. Včasih pomaga, da opazi nek detajl in ideja je rojena. Zavestno pazi, da njegovo delo ne postane napor. "Verjetno sem v življenju zamudil tudi kakšno kariero, ker nisem hotel, da moje ustvarjanje postane samo služba, v katero bom moral iti," pravi.

Včasih riše ves dan, zvečer pa se usede in nariše še nekaj zase. Trudi se, da v ustvarjanju uživa, profesionalni del njega pa ga vendarle ves čas opominja, da na koncu izdelek mora biti. "Kdaj je seveda tudi težko, ampak je tako lepo, da ni težko," pravi v smehu. 

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by carpinus |ilustracije in dizajn| (@carpinusillustration)

Carpinus je prinesel tudi več pozornosti Instagramu in zanimivo ter zabavno se mu zdi raziskovati njegove zmožnosti. Zadovoljen je s tem, kako lepo so ljudje profil sprejeli in se zaveda, da mora biti potrpežljiv. Sam sicer prizna, da ni ljubitelj družabnih omrežij, kot mu tudi ni blizu, da bi na profilu objavljal fotografije svoje hčerke, čeprav ve, da je to recept za klike. "Če mi bo uspelo, mi bo uspelo zaradi mojega dela," je jasen.

V prihodnosti se veseli večjih platen, prav tako načrtuje še kakšno slikanico. Veseli se tudi dne, ko bosta s hčerkico ustvarjala skupaj: "Zdi se mi pomembno, da ji pokažem, da je to nekaj lepega. Verjamem v to, da je glavna vzgoja – vzor. Če bo videla, da jaz in mamica v nečem uživava, bo verjetno tudi ona želela poskusiti. Če ji bom pa čopič v roke porival, bo verjetno sama prej segla po izvijaču." (smeh).