Mlada slovenska umetnica čez noč postala svetovna zvezda: "Kar v trgovini so me ustavljali in mi čestitali"

Danaja Padovac je mlada kočevska umetnica, ki se je v izjemno kratkem času predvsem z risanjem in slikanjem portetov izstrelila med zvezde. Sama se v prvi vrsti definira kot slikarko oz. risarko, ker največ časa posveča temu, čeprav je po izobrazbi akademska restavratorka.

Z izjemno simpatično in umirjeno sogovornico smo se srečali le nekaj dni po tem, ko je priletela iz Amerike, iz San Diega. Tam je preživela dva meseca, za katera pravi, da sta bila najboljša v njenem življenju. S svojimi izstopajočimi deli je pritegnila pozornost javnosti in tudi medijev, trenutno v SDVoyager Magazine in LAVoyager Magazine pripravljajo obširen intervju z njo.

Ujeli smo vas ravno ob vrnitvi iz Združenih držav Amerike, kar je višek vaše karierne poti, toda začeli bova nekaj let pred tem, ko so vaša dela postajala bolj in bolj prepoznavna in cenjena. Pravite, da se je vse skupaj začelo med epidemijo …  

Res je. Delala sem kot restarvatorka, potem pa je prišla epidemija in vse se je ustavilo. Že prej sem rada risala portrete, v tistem obdobju pa sem se jim zares posvetila. Ko smo bili na morju, me je prijatelj spodbudil, da bi morala moje risanje predstaviti širši javnosti, naj vendar naredim nekaj iz tega. Bilo je nekega deževnega dne, ko sem razmišljala, koga naj narišem. Želela sem nekoga, ki ga ljudje poznajo, le tako bodo lahko videli, kako ujamem poteze. Takrat je bila zelo popularna Lepa Afna in odločila sem se zanjo.

"Končni izdelek sem objavila na Instagramu, Lepa Afna je bila navdušena, jaz pa tudi." (smeh, op. p.)

Delila ga je na svojih omrežjih in tako so se začeli nabirati prvi sledilci. Kasneje sem sem in tja še objavila sliko kakšne znane osebnosti in tako so se pričela nabirati prva naročila. To je bila neke vrste moja odskočna deska, način promocije.

Toda to niso bili vaši začetki risanja portretov?

Portrete rišem že precej dlje časa. Med drugim sem pri petnajstih naredila sliko dedija z oljem na platno in nad to sliko so bili vsi fascinirani. Še danes, po toliko izkušnjah, sem mnenja, da je bil tisti portret dobro narejen. 

Kaj vas tako privlači na portetih?

Pri portretu je ključen vsak milimeter. Z milimetrom napačne poteze narediš drugega človeka. To mi je največji izziv. Poleg tega pa mi zelo veliko pomenijo tudi roke. Predstavljajo dotik in povedo marsikaj. Želim si narediti svojo kolekcijo slik, zgodbo, ki bi vključevala portrete in roke. 

Ste že od malega vedeli, kaj boste počeli v življenju?

Izhajam iz precej umetniške družine, kot otroka so me pogosto vozili v galerije in muzeje, tako da sem umetnost že zgodaj vzljubila. Že ko sem bila v trebuhu, je moj oči govoril, da si želi, da bi šla na Akademijo  za likovno umetnost in oblikovanje. Od malega so bile moje najljubše igrače papir in barvice.

"Če so drugi otroci, ko so bili bolni, ves teden gledali risanke, sem jaz ves čas v postelji risala. Lepo sem risala, a moje slike so zares začele izstopati v šestem razredu."

Takrat sem že risala ljudi, portrete in realizem. Pri tem me je zelo podpirala moja učiteljica likovne vzgoje, ki me še danes vedno objame, ko se srečava. Poleg staršev in prijateljem je tudi ona dihala z menoj.

Do trinajstega leta sem imela že dve samostojni razstavi – eno v šoli, drugo pa v mladinskem klubu v Kočevju. Takrat je prišlo ogromno ljudi in krajani so me prvič spoznali. Zdaj, ko sem se vrnila iz Amerike, so me pa kar v trgovini ustavljali in mi čestitali. Podpora kraja mi zelo veliko pomeni. Pa da odgovorim še na vprašanje -  ja, že v petem razredu sem dobro vedela, da si želim postati restavratorka. Uresničile so se mi sanje, toda pot do sem ni bila lahka.

Kaj imate v mislih, kaj je bil največji izziv?  

Ni bilo lahko, ko sem po osnovni šoli kot 14-letna deklica iz Kočevja prišla živet v Ljubljano. Vpisala sem se namreč na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo, saj je bila to najboljša pot do akademije. Mučilo me je strašno domotožje in prvi letnik je bilo kar težko, skoraj sem pobegnila nazaj domov. Veliko sem jokala in razmišljala o tem, da se prepišem na gimnazijo v Kočevju.

"Moje domotožje so opazili tudi profesorji, ki so me spodbujali, naj zdržim: 'Daj no, Danaja, kateri otrok pa že v petem razredu ve, da želi biti restavrator?' so mi govorili."

Tako so me bodrili in mi pomagali, da sem zdržala tisto težko obdobje, za kar sem jim še danes hvaležna. Pred dvema letoma in pol sem uspešno zaključila akademijo in se vrnila v moje Kočevje, kjer živim in ustvarjam.

Kako bi bralcem opisali vaš stil risanja in slikanja?

Moja najljubša veščina je hiperrealizem, od nekdaj sem ga želela osvojiti, čeprav morda v Sloveniji v umetniških krogih ni tako zelo cenjen kot abstraktna dela. Hiperrealizem se mi zdi vrhunski, ker zahteva določene sposobnosti, vajo, da narediš sliko boljšo od fotografije. Do sedaj sem večinoma delala s svinčnikom in barvicami, mislim pa, da prihaja obdobje slikanja z oljem. Nekaj slik sem že naredila. Ko ljudje vidijo moje slike v živo, mi pogosto rečejo, da začutijo čustva, da jih znam ujeti. To jih prevzame in to je tudi moj cilj, ki ga skuša z delom doseči.

Pred kratkim ste razstavljali v elitnem klubu v Kaliforniji. Kako je prišlo do tega sodelovanja?

Moje slike so bile všeč Slovenki, ki že 25 let živi v Ameriki, in najela me je, da ji narišem portret. Običajno slikam v domačem ateljeju in naročila pošljem po pošti. Tukaj pa se je ponudila priložnost razstave v elitnem kalifornijskem klubu (katerega članica je med drugim tudi Oprah), saj se moja gostiteljica giblje v takih krogih in me je želela podpreti. Bila je priložnost, ki je nisem smela zamuditi.

"Čeprav sem šla spet močno iz svoje cone udobja. Prvič tako daleč, sama, in to kar za dva meseca. Poleg tega pa še javni govor v angleščini – ne javno nastopanje in ne angleščina nista moji veščini."

Ampak vse to je bila najboljša izkušnja v mojem življenju. Vse življenje delam na tem, da bodo moje umetnine nekomu všeč. V Sloveniji dobim veliko pohval, toda pot čez lužo je bila korak, ki si ga niti v sanjah nisem mogla predstavljati. 

Kakšen je odnos do umetnosti v ZDA, v primerjavi s Slovenijo?

Zdi se mi, da drugače gledajo na tvoj trud. Ne dajo veliko poudarka izobraževanju, tam nikogar ni zanimalo, da sem akademsko izobražena. Zelo pa so jih zanimala sama dela, veliko bolj so jih opazovali kot doma. V Sloveniji ljudje ošinejo dela in gredo. V Ameriki pa so se ustavljali, gledali detajle, mnogi so naredili dva ali tri kroge po razstavi. 

Je bila Amerika za vas neke vrste odskočna deska?

Zagotovo, dobila sem kar nekaj zelo resnih povpraševanj. Trenutno se je nabralo toliko naročil, da lahko sprejmem samo še kakšnega. Septembra se namreč spet odpravljam v ZDA, tokrat v Los Angeles.

In to ne kar nekam, pač pa k človeku, ki je že pet let vaš vzornik. Mike Dargas. Kako sta se spoznala?

Res je, Mike Dargas me navdušuje. Je mojster hiperrealizma. Sledim mu na Instagramu in ob odhodu v ZDA sem mu pisala, če ima morda kakšno sliko kje razstavljeno. Odgovora nisem pričakovala, kaj šele povabila na dom. A prav to se je zgodilo. Odpisal mi je, da so tudi moje slike njemu zelo všeč, poslal mi je naslov in me povabil domov. Pokazal mi je atelje in slike, nato pa mi je ponudil, da bi pri njem delala. Tokrat odhajam za en mesec ali morda malo dlje, moje delo pa bo mešanje podtonov. To je uresničitev mojih sanj, a tega še nisem povsem dojela. 

Zdi se, da se pri vas zadnje leto vse odvija s svetlobno hitrostjo, a v letih pred tem so bile gotovo ure in ure risanja in vaje. Kaj je poleg talenta še pomembno, da umetniku uspe?

Moraš biti vztrajen, umirjen, potrpežljiv, predvsem pa moraš to rad početi. Ni vse talent, velikokrat je treba zares 'znat stisnit'. Če je česa preveč, hitro postane nelagodno in tudi v risanju ali slikanju je tako. Pri meni se zgodi, da delam tudi po 17 ur skupaj in takrat nastanejo najboljša dela. A da to zdržim, je bilo poleg veselja potrebne veliko vaje.

Imate kakšen nasvet za mlade, ki bi radi šli po vaši poti?

Vsak dan nekaj narišite. To je kot fitnes za oči. Pa ni treba portreta, ampak da si vsak dan vzamete 10 minut, opazite nekaj v okolici in to narišete. Tako sem sama vadila za sprejemne izpite.

"Od mojega prvega razreda ni minil dan, da ne bi kaj narisala."

Če ni šlo drugače, pa med poukom na robove zvezkov (smeh). Šele zdaj pride kakšen dan, ko si zares vzamem odmor od risanja in ne narišem niti ene poteze.

Je to nujno, da vmes odložite čopič, da se 'resetirate'?

Nekako imam pravilo, da si med zaključkom enega dela in pričetkom drugega vzamem nekaj prostih dni. Takrat ne delam nič posebnega. Imam veliko prijateljev, s katerimi se družimo. Kava in sprehod sta zame čisto dovolj. Rada zaidem tudi v galerije. Narodna galerija bo vedno moja najljubša. Toliko ur sem preživela tam, toliko seminarskih je nastalo tam … Tisti prostor me umirja. Včasih potrebujem samo en krog in mi je dovolj, da se umirim in zopet napolnim z ustvarjalno energijo. 

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del