Učiteljica, ki v prostem času ustvarja močne podobe iz koščkov narave

Erika Jug ustvarja od malega. Čeprav jo privlačijo različne vrste ročnih spretnosti, jo je zadnjih sedem let popolnoma omrežilo 'kamenčkanje'. Skromno pravi, da to ni njena ideja, tovrstno ustvarjanje je videla na spletu in jo je takoj potegnilo. A kdor si je kdaj pobliže ogledal Erikina dela, bo lahko potrdil, da gre za čisti unikat, za mnogo več kot le lično zložene drobnarije iz narave. Njene Podobe in podobice izžarevajo neko posebno energijo, pripovedujejo zgodbo, ganejo. Gre za male vinjete ujetih trenutkov, sestavljene iz kamenčkov, stekelc, vejic, korenin ...

Ko je torej nekega dne na spletu opazovala tovrstno umetnost, se je odločila, da poskusi še sama. Svojo prvo podobo še hrani, čeprav pravi, da je bila "zelo grda", jo spominja na začetke. Ko je naredila prve izdelke, je bila razočarana nad sabo, a hkrati je čutila, da mora vztrajati. Osnova njenega ustvarjanja so naravni, neobdelani materiali, ki jih najde večinoma ob morju. Prva leta je veliko časa posvetila iskanju (pravi, da po svetu hodi z glavo, uprto v tla), danes kamenčki sami najdejo njo. Prinesejo jih prijateljice in učenci, ko se vračajo s počitnic.

Všeč ji je, ko iz koščkov njej tako ljube narave, ki jih velikokrat niti ne opazimo, nastane nekaj čudovitega. Podobe, ki z leti ustvarjanja postajajo vse bolj podobice - Erika izziv vidi v minimalizmu, vedno manjših koščkih - kljub svoji majhnosti in preprostosti pripovedujejo velike zgodbe.

Naročila, ki še danes sežejo v srce

Je zelo zahtevna do sebe, prepričana je, da je vedno prostor za izboljšave. Iz rok da samo tako delo, s katerim je zadovoljna, in če se kakšno ne proda v mesecu dni, je to zanjo znak, da ni v redu. Sledi razstavljanje in sestavljanje nove zgodbe. Včasih traja tri dni, da nastane ena, drugič nastanejo tri v enem dnevu. Včasih Erika vidi en mini kamenček, ki jo nagovori, napelje na misel in okoli njega se ji nariše zgodba. Drugič izhaja iz ideje, običajno so to naročila strank. Prizna, da ji to krati "malo umetniške svobode", hkrati pa jo prav stik in povezava s strankami hranita. "Običajno se mi uspe povezati z naročnikom, in če se začutiva, je to zelo z lahkoto narejeno," pravi. 

Ob tem se čustveno spominja nekaterih posebnih naročil. Nekoč si je neko dekle zaželelo podobo v spomin na preminulo psičko. "Poslala mi je tako lepe slike, da sem bila izredno ganjena in bila sem počaščena za zaupanje," pravi čustveno. S takimi željami se lahko poveže. Še eno prav posebno zgodbo je umetnica delila z nami. Pred nekaj leti se je na njeni stojnici na Artishu ustavil nemško govoreči par. Občudovala sta podobe, prav posebej eno, na kateri so bile tri sovice, nato sta se odpravila naprej. Čez tri mesece pa je prejela mail od tega gospoda, ki ji je razložil, da sta z ženo na Artishu gledala sovice in da so jima bile všeč, on jih je želel kupiti, žena pa ne, saj da sta samo dva in da ne moreta kupiti treh sovic. V vmesnem času je žena zanosila in mož ji je sovice želel podariti ob rojstvu. Tako so romale vse do Hamburga za prav poseben namen. 

In prav to je bistvo malih podobic – da človeka nagovorijo, številni v njih začutijo posebno energijo. "Veste, kaj me zelo osreči? Meni največ da ta stik s stranko in na Artishu, ko sem na stojnici, če bi smela, bi snemala ali pa vsaj fotografirala … Izrazi ljudi, ki pridejo mimo in se čudijo, ko jih kakšna vinjeta gane …  to je tako dragoceno," pravi Erika. Med podobami je nekaj takšnih, ki jih stranke pogosteje izberejo – denimo planine, perilo na vrvi, klepet ob kavi. Tudi sama ima najljubšo, ki je ne more dati od sebe. Nekoč je naredila preprosto podobo deklice z dolgimi lasmi v beli obleki. Nekaj je bilo na njej in ni je želela prodati. Potem pa je malce pozneje našla svojo fotografijo iz otroških dni in zgodba je dobila pomen. Tista deklica je bila ona sama.

 

Njeni izdelki navdihujejo, kaj pa navdihuje njo samo? Narava, živali, vsakdan, odnosi, predvsem odnos med mamo in otrokom. Sama je mama dveh odraslih sinov, v njenem domu so nepogrešljive tudi živalce, trenutno ji družbo delajo mačke, izredno rada bi imela tudi psa, pa ve, da mu – dokler je zaposlena – ne more ponuditi tistega, kar bi želela. 

Ustvarjanje iz drobcev narave pa ni tako enostavno, kot se morda zdi na prvi pogled. Kamni morajo biti dovolj tanki. Lapor ob slovenski obali je ravno pravšnji za njeno ustvarjanje, medtem pa vedno bolj umetno urejene brežine rek vse manj. "Ni vsak kamen dober," pravi sogovornica. In doda: "Kamen in steklo sta kot medij dokaj omejujoča v izraznosti." V teh letih se je v njeni shrambi nabralo ogromno materiala in prav ničesar ne zavrže, prepričana je, da bo nekoč vse našlo svoje mesto na podobah. 

Da lahko tako izrazno omejujoči materiali tako jasno pripovedujejo, pa je potrebne ogromno kreativnosti. Ta se pretaka po njenih žilah, vseskozi mora imeti v delu kakšen umetniški projekt, tudi v šoli ne more brez tega, čeprav – poudari – je tam v prvi vrsti v vlogi učiteljice. A umetnost, ustvarjanje, kreativa je za otroke velik dar, ki izboljšuje tudi njihove učne uspehe. Potegnilo jo je tudi fraktalno risanje, ki temelji na spontanem risanju, in učenci zelo radi obiskujejo krožek, ki ga vodi. Erika pravi, da njej kreativnost pomaga tudi nasploh v življenju, da mnogokrat najde kakšno pot, ki na prvi pogled ni očitna. Kjer drugi vidijo neuporaben kamenček, ona sama vidi mnogo, mnogo več … 

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del