Alenka Somensary: Ljudje, ki v sebi najbolj trpijo, najtežje pridejo na terapijo

26. 10. 2016, 11:51 | Odnosi in psihologija | Vir: Liza
Alenka Somensary: Ljudje, ki v sebi najbolj trpijo, najtežje pridejo na terapijo (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj

Psihologinja in specializantka psihoterapije Alenka Somensary je kot učiteljica zaposlena v Centru Janeza Levca, s kolegico Mihaelo Jakomini pa je ustanovila Inštitut Borko, v okviru katerega si bosta prizadevali približati področje psihoterapije širši javnosti.

S kakšnim namenom ste skupaj z Mihaelo Jakomini ustanovili Inštitut Borko?

Alenka: Zasebni zavod sva s kolegico ustanovili z namenom, da bi na področju psihoterapije delovali neprofitno. Kot zavod bi se radi prijavljali na razpise, ker si želiva, da bi bile najine psihoterapije sofinancirane in dostopne večjemu številu ljudi. Tako bi poskrbeli za promocijo duševnega zdravja in vplivali na destigmatizacijo duševnih motenj in obravnav pri psihoterapevtu.

Komu bodo dejavnosti zavoda namenjene?

Alenka: Vsem, ki jih karkoli zanima v povezavi s psihoterapijo. Radi bi delovali tudi v smislu preprečevanja stigme in razbijanju mita, da greš na psihoterapijo samo zato, ker je s tabo nekaj narobe.

Kje pa je tista meja, ko se nekomu svetuje obisk pri psihoterapevtu?

Alenka: Ko se pri človeku pojavi stiska, za katero sam ne najde odgovorov in rešitev, in predvsem ko sam pri sebi spozna, da ga ta stiska ovira v vsakdanjem življenju. Psihoterapija omogoča klientu, da prepozna in spremeni samoomejujoče vzorce, da razume samega sebe in svoje odnose ter si v življenju omogoči, da živi svoje življenje zavestno, ustvarjalno in spontano.

Kako pa so ljudje reševali zagate, ko še ni bilo psihoterapevtov?

Alenka: Zanimivo je, da psihoterapija velja za drugi najstarejši poklic. Včasih so to vlogo prevzemali vedeževalci, duhovniki, vrači ... Tudi danes ljudje iščejo pomoč vsepovsod.

Pa vendar so sodobni psihoterapevti šolani in imajo kot svetovalci primerno izobrazbo. Vi ste se šolali za transakcijskoanalitično psihoterapijo – s kakšnimi področji se ukvarja in kako pomaga?

Alenka: Teorija transakcijske analize pravi, da si ljudje svojo življenjsko zgodbo oz. življenjski načrt ali skript nezavedno napišemo sami, začnemo pa jo pisati ob rojstvu. Svoj življenjski načrt pišemo pod vplivom sporočil, ki jih dobivamo od staršev in drugih avtoritet, na teh sporočilih pa temeljijo naši sklepi o samem sebi, o drugih in o svetu.

Okoli četrtega leta smo se že odločili o bistvenih zadevah v zgodbi, do sedmega leta pa smo zgodbo in njene podrobnosti že končali. Na tak način si nezavedno rišemo sliko o svetu in se naučimo strategij, ki nam pomagajo preživeti. Te strategije uporabljamo vse tja do odrasle dobe, ampak na eni točki nam nehajo služiti in niso več uspešne. Takrat pride do težav, pojavi se slaba komunikacija, ki privede do konfliktov, slabih odnosov ...

Na psihoterapiji s pomočjo klientovega skripta razložimo, zakaj se klient tako vede, kot se, in proučujemo vedenjske vzorce, za katere se zdi, da so boleči ali samouničevalni. Gre za to, da klient odrasle težave poskuša reševati z otroško strategijo. Na terapiji raziskujemo tudi, katere odločitve je kot otrok sprejel, kje ima zaradi tega danes težave in kaj bo treba spremeniti – kakšno ceno je pripravljen plačati, da bo spremenil pogled na svet, svoja prepričanja in vzorce, odzive, vedenja, ki mu ne služijo več.

Gre za 'ceno' v smislu odrekanja?

Alenka: Tako je. Ko nekdo pride na psihoterapijo, se mora zavedati, da je sprememba lahko težka. Gre za odrekanje nečemu, kar nam je domače, a nas omejuje. Ko se temu s pomočjo terapevta odrečemo, se lahko pojavi občutek izgube, praznine. Pri klientu, ki občuti izgubo, se lahko v terapiji to pokaže kot odpor, nesodelovanje, in na tej točki je treba to ravnanje ozavestiti in klientu pojasniti, zakaj se to dogaja, in mu dati vedeti, da je to mogoče rešiti. Zato je tako pomembno, da je med terapevtom in klientom dober odnos, da se klient počuti varno.

Kako hitro pa pride do stanja, ko posameznik izgubo občuti kot olajšanje?

Alenka: V transakcijskoanalitični psihoterapiji mora 'ozdravitev' vključevati vsaj en premik iz 'skripta'. Premik pa je ta, da začne na novo delovati, čustvovati ali razmišljati. Po navadi je 'skriptna ozdravitev' posledica postopnega uvajanja sposobnosti za nove izbire v življenju. Ko si oseba zavestno izbere drugačen odziv na situacijo, se bolje počuti, potem začne tudi drugače razmišljati, v takih primerih so lahko te spremembe hitre. Je pa odvisno, kako globoke so težave, odvisno je od pripravljenosti klienta na spremembe in tudi od podporne mreže. Kot bi odložili pretežko prtljago. Najprej bi morda pogrešali težo, vendar bi kljub temu lažje stopali naprej.

Kako pomembni so v procesu terapije podporniki, ki z mislimi, da delajo dobro, v bistvu naredijo škodo in nezavedno zavirajo pot do boljšega počutja osebe, ki pride k vam po pomoč?

Alenka: Pomembni so točno toliko, kolikor klient misli, da so pomembni. To je na neki način njegova odločitev. Naš pogled je, da je na prvem mestu človek, ki pride na terapijo. Psihoterapevtski cilj mora biti postavljen tako, da klient izboljša svoje odnose, ne pa poslabša. Nekdo, ki se nikoli ni postavil zase in v terapiji ta cilj doseže, bo morda nekaj ljudi v svoji okolici neprijetno presenetil. Pomembno je, da ve, da ima izbiro – ali to sprejme ali pa išče drugo rešitev.

Kako dolgo pa je navadno psihoterapevt v podporo taki osebi?

Alenka: Na začetku terapije je treba postaviti jasne in merljive cilje. Po zadnji terapiji klientu povemo, da ima vedno možnost vzpostaviti stik s svojim psihoterapevtom ... Pomembno je, da odide z zavedanjem, da sam nosi odgovornost za svoje življenje in da se vedno lahko vrne po nasvet.

Se je med psihoterapijo dobro povezati z osebnim zdravnikom klienta ali je to lahko ovira?

Alenka: V vsakem primeru je dobro, seveda z dovoljenjem klienta. Ko gre za hujše težave, ko klienti na primer jemljejo zdravila, je dobro sodelovati z drugim specialistom, ki ima klienta v obravnavi.

Ali tudi vi napotite koga k zdravniku, če ugotovite, da bi potreboval pomoč v obliki zdravil?

Alenka: Seveda, če zaznam patologijo ali se počutim nekompetentna, napotim klienta k drugemu specialistu. Povežem se tudi s psihiatrom, klienti se navadno s tem strinjajo, ker jim razložim, zakaj je to za njih dobro.

Psihoterapevtov je čedalje več, pa vendar je vse več tudi družinskih tragedij, zakaj?

Alenka: Ljudje, ki v sebi najbolj trpijo, najtežje pridejo na terapijo.

Zakaj?

Alenka: Zaradi samozanikanja in tudi zaradi stigme, ki jo nosi obisk pri psihoterapevtu. Dokler oseba ne ogroža svojega življenja ali življenja drugih, je ne moremo prisiliti, da pride na terapijo. Za ta korak se mora posameznik odločiti sam. Težava je tudi koncentracija psihoterapevtov v osrednji Sloveniji in manjša dostopnost te oblike pomoči v odročnih krajih.

Me pa večkrat pokličejo ljudje, ki bi prišli na psihoterapijo, pa za to nimajo denarja. Vsi pravi psihoterapevti se zato veselimo zakona, ki bo uredilo to področje – da bo jasno, kdo je lahko psihoterapevt, kdo je usposobljen za to delo in kdo lahko zaprosi za koncesijo. Zato upam, da bo s sprejetjem novega zakona psihoterapevtska pomoč čim prej dostopna čim širšemu krogu ljudi.

V zavodu se boste tudi vi soočali s finančnim vidikom pridobivanja sredstev, imate kakšen načrt?

Alenka: Za začetek se povezujeva z različnimi društvi. Z društvom Dam smo že povezani in v brezplačno obravnavo nama napotijo kliente. Računava tudi na kakšen drug projekt in kakšen razpis. Glede na to, da delujeva šele prvo leto, se zadeve odvijajo v pravo smer.

Bi delili z nami kakšen koncept, ki je uporaben v vsakdanjem življenju?

Alenka: Poudarila bi zdravo osnovno življenjsko pozicijo, ki naj bi jo kot otrok imel vsak človek: 'Jaz sem v redu, ti si v redu'. Gre za stališča, ki jih zavzamemo do sebe in drugih. Kot majhni otroci smo vsi imeli to zdravo življenjsko pozicijo, pozneje pa smo se zaradi izkušenj morda odločili, da: 'Jaz nisem v redu, ti nisi v redu'. Zelo uporabno je zavedanje, da smo vsi v redu takšni, kot smo. Jaz in ti sva enakovredni, tvoje dejanje mi pa ni všeč.

Če prav razumem, je treba v osnovi težavo povezati z dejanjem, in ne z osebnostjo posameznika?

Alenka: Tako je. To je življenjska pozicija, ki bi jo moral imeti vsak. Depresivne osebe na primer imajo življenjsko pozicijo: 'Jaz nisem v redu, ti si v redu'. S takim stališčem pomanjšujejo lastno vrednost in povečujejo vrednost drugih. Od tu potem izhajajo samoobtoževanja, občutki krivde, depresivnost in vloga žrtve.

Kako pa stopiti iz prepričanja 'nisem v redu' v 'sem v redu'?

Najprej je treba ugotoviti, zakaj oseba misli, da ni v redu. Na primer: 'Nisem v redu, ker sem debela'. Potem pa je treba ugotoviti, ali je oseba pripravljena v tej smeri ukrepati, si na primer postavi cilj, da je v redu, tudi če je debela, in da je lahko kljub prekomerni teži v življenju uspešna. Kot cilj se v tem primeru postavi odločitev, da debelost ne bo izgovor za neuspehe. Pozneje, ko je motiv za spremembo zdravje, lahko tudi zmanjša telesno težo.

Zakaj pa je čedalje več neuspešnih razmerij, ločitev, razdrtih mladih družin?

Alenka: Ljudje pogosto mislijo, da je za uspešno in trajno zvezo dovolj samo ljubezen. Neuspešnim zvezam in razdrtim zakonom je skupno to, da se partnerja ne strinjata glede temeljnih življenjskih vrednot.

Ljudje postajamo individualisti, spodbujanje tekmovalnosti pa poteka že v šolah. Učijo nas, da samo najboljši postanejo zmagovalci, samo najboljši se lahko vpišejo na dobre srednje šole, samo najboljši so sprejeti na fakulteto, samo najboljši dobijo službe, samo najboljši v službi napredujejo ... Tako vzgojeni in ves čas pod stresom ter v želji biti najboljši smo polni frustracij in odtujeni od svojih partnerjev. Tudi od svojih čustev se odtujimo. Mislimo, da nikoli nismo dovolj dobri. Potem pa gre spet za odločitve.

Zdi se, da je sprejeti odločitev o razhodu dandanes lažja in je zato tudi bolj pogosta kot nekoč. V terapiji spet preverimo, kakšne odločitve v zvezi s partnerstvom je oseba sprejela v otroštvu. Pogosto si ljudje, ki so odraščali v ločenem razmerju, prizadevajo, da bodo njihovi otroci odraščali v družini, ne glede na vse. S tem primerom hočem poudariti, da ljudje različno interpretiramo sporočila v otroštvu in ta sporočila se potem odražajo pri odločitvah, ki jih sprejemamo kot odrasli.

Od česa je odvisno, kakšno sporočilo bomo ponotranjili? Je pozitivna ali negativna naravnanost v nas ali se je naučimo?

Alenka: Neka predispozicija je v nas. Dva otroka v isti družini ne bosta enakega sporočila interpretirala povsem enako. To je v naravi človeka.

Kako se človek, ki je po naravi negativen, lahko spremeni v pozitivno osebo?

Alenka: Velikokrat se taki osebi zgodi nekaj prelomnega – nesreča, ločitev, poškodba, bolezen, izguba službe ... Takrat se ljudje odločijo za terapijo in potem se ugotavlja, čemu je stari vzorec služil, in ker ne služi več, se najde druga, bolj zdrava strategija za preživetje.

Komu bi torej priporočili obisk v vašem zavodu?

Alenka: Pride lahko vsak, ki ima težave, kot so anksioznost, panični napadi, motnje hranjenja, depresija, psihosomatske težave ... Tudi ljudje, ki nimajo težav in bi v kakšni skupini želeli podeliti svojo izkušnjo in svoja spoznanja ali pa bi samo radi spoznali, kaj je psihoterapija.

Psihoterapija ni samo terapija, ampak je lahko v pomoč pri osebni rasti. V transakcijski analizi velja: 'Ni treba, da si bolan, če hočeš postati bolj zdrav'. Ni treba, da imate težave. Lahko dobro delujete, ste osebnostno izpolnjeni, pa greste na terapijo samo zato, da bi od življenja dobili še več. Transakcijsko analitično psihoterapijo lahko uporablja kdorkoli, ki ima osebne težave, ki segajo od začasnih problemov v odnosu ali na delovnem mestu do hudih duševnih motenj. Zdravljenje resnejših motenj zahteva temu ustrezen strokovni okvir s podporo psihiatra.

So torej brezplačne psihoterapije prava rešitev za vsakega?

Alenka: Ne vedno. Denar v smislu, da sam plačaš za terapijo, je lahko dober motivator za spremembe. Ko je klient pripravljen plačati za terapijo, veš, da je pripravljen na spremembe in da bo za to nekaj naredil.

Psihoterapevtov je veliko, kako med vsemi izbrati pravega?

Alenka: Na prvem mestu je pomembna izobrazba psihoterapevta. Neusposobljena oseba lahko naredi več škode kot koristi. Pomembno je tudi, da se klient in psihoterapevt 'ujameta' oziroma da klient začuti, ali mu bo lahko zaupal svoje najbolj skrite misli.

Je pomembno, da se izobražuje v tujini in je del kakšne psihoterapevtske organizacije?

Alenka: Psihoterapevti smo vključeni v mednarodne organizacije, tudi mednarodnih izobraževanj se udeležujemo. Pomembno je, da ima terapevt izobrazbo navedeno med referencami. Vsi, ki smo študirali, smo dobili priporočila, kako naj se predstavimo javnosti, to pomeni, kako naj navedemo izobrazbo, kam smo vključeni, kateri etični kodeks nas zavezuje ... Tudi sama ne bi šla k terapevtu, ki ne daje teh informacij.

Psihoterapevti se srečujete s težavami številnih ljudi, ali zaradi tega tudi sami kdaj potrebujete pomoč psihoterapevta?

Alenka: Tudi včasih. Težave drugih lahko pri psihoterapevtu vzbudijo določene občutke in procese. Anksiozen klient nima veliko koristi od anksioznega terapevta, zato je pomembno, da se take stvari predelajo na superviziji. Te so obvezen del dobre skrbi za sebe in svoje zdravje.

Kako pa supervizije potekajo?

Alenka: Podobne so psihoterapevtski obravnavi z mentorjem, ki je tudi psihoterapevt, mora pa biti usposobljen za supervizijo. Naročimo se za srečanje, mu zaupamo, kakšne občutke imamo ob klientovih težavah, in potem to težavo skupaj razrešimo.

Pa je možno, da psihoterapevt zavrne klienta, ker ta pri njem vzbudi preveliko stisko?

Alenka: Seveda je možno in v takem primeru je v redu, da psihoterapevt klienta napoti k drugemu terapevtu.

Pri kakšnih težavah pa radi pomagate?

Alenka: Pri anksioznih in depresivnih stanjih, pri paničnih motnjah, spolnih zlorabah – ta področja so mi v izziv. Pri osebah z anksiozno motnjo gre za nerealne strahove, oseba pa jih doživlja kot realne. Osebo s tako težavo je treba motivirati in pripeljati do spoznanja, da teh občutkov v svojem življenju ne potrebuje več. Če po določenem času izveš, da je oseba premagala stisko, nehala jemati zdravila – take uspešno zaključene zgodbe je lepo slišati.

Tekst: Metka Pravst. Foto: Helena Kermelj.

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri