Možganom ni vseeno, ali smo se rodili v Atenah ali Šparti (piše Robert Oravecz)

Kolumna

11. 10. 2021, 12:06 | Odnosi in psihologija | Piše: Doc. dr. Robert Oravecz

                            Možganom ni vseeno, ali smo se rodili v Atenah ali Šparti (piše Robert Oravecz) (foto: profimedia) profimedia

V zadnji kolumni sem pisal o tem, kako osebe s posebnimi osebnostnimi predpostavkami lahko delujejo škodljivo, toksično na druge posameznike okoli sebe v delovnem ali družinskem, partnerskem okolju. Lahko pa se vprašamo, kaj pogojuje nastanek takšnih osebnostnih predpostavk?

Nekoč, pred nevrobiološko revolucijo, rojstvom kognitivne znanosti se je psihologija, in z njo psihiatrija, močno distancirala od nevrološke osnove. Čeprav nam je bilo vsem jasno, da so možgani odgovorni za duševne procese, ni bilo ustreznega znanja, da bi te procese jasno in vzročno povezali z nevrobiološkimi procesi.

V osemdesetih letih, ko sem študiral medicino, so nam učitelji zatrjevali, da so naši možgani od rojstva naprej nespremenljivi, stalni. Zgodi se le upad števila možganskih cepic in posledično upad spominskih in drugih sposobnosti. Duša in telo sta bila le ohlapno povezana, raziskovanja so tekla na vzporednih tirih, ki so se le redko srečale ali križale.

Možgani so bili za nas le organ, o katerem smo morali kar nekaj tega vedeti na izpitu iz anatomije in fiziologije, a smo naše predstave o človeški duši nato le težko povezovali s tem mehkim, s krvnimi žilami prepletenim sivkastim organom.

Sodobna veda o osebnosti in osebnostnem razvoju se je medtem razvijala. Najprej na osnovi opazovanj dojenčkov, otrok, ki so odraščali v takšnih ali drugačnih okoliščinah.

Psihoanaliza se je v času med dvema svetovnima vojnama usmerila na raziskovanje osebnostnega razvoja, še posebno obrambnih mehanizmov v času otroštva in odraslosti. Razvila se je teorija objektnih odnosov in nato še teorija navezanosti. Postalo je jasno, da se osebnost posameznika oblikuje v odnosu z neko drugo, zanj pomembno osebo. Pri tem pa je teorija močno zanemarjala vpliv okoliščin, v katerih je otrok odraščal. Postalo je jasno, da bivanje v sirotišnicah ne vpliva najbolj ugodno na razvoj otroške duše. Raziskave so pokazale, da takšni posamezniki živijo krajši čas, pogosto zbolevajo za telesnimi in duševnimi motnjami ter neredko postanejo izvajalci ali žrtve hudega nasilja. Poglavitni vzrok za drugačno usodo teh otrok so iskali in našli v nestalnosti objektov, t.j. pomembnih oseb v času zgodnjega otroštva.

V 90-ih letih je prišlo do naglega razvoja nevroznanosti.

Pojavile so se nove raziskovale metode, ki so to znanost izstrelile med zvezde.

Raziskovalci so prišli do spoznanja, da so možgani izredno spremenljivi in prilagodljivi, odvisno od življenjskih razmer in okoliščin. Ta proces se začne že v maternici.

Med plodom in bodočo mamico se odvija zelo zapletena komunikacija, ki omogoči prilagajanje otrokovih možganov na okoliščine, ki ga čakajo po rojstvu. Proces se nato nadaljuje tekom prvih let življenja. Otrok se torej rodi z računalnikom, ki nima ne podatkovne baze, ne opreacijskega sistema, ne povezave med različnimi sklopi. Razvojne teorije, ki so nastale na osnovi nevrobioloških spoznanj temeljijo na tem, da je kvaliteta odnosa med mamo oz. skrbnikom in otrokom ključnega pomena glede funkcionalnega razvoja možganov. Tako je teorija Bowlbyja o navezanosti po nekaj desetletjih ponovno postala izredno aktualna.

Bowlby je govoril o varni in ne-varni navezanosti mamice in otroka. Varna navezanost predpostavlja pozitivno čustveno nabit odnos, v katerem enako uživata mamica in dojenček. Takšen odnos v veliki meri prispeva k brstenju možganskih celic, kar se zrcali v dobrem nadzoru nad čustvi in posledično tudi nad vedenjem. Seveda, takšen odnos predpostavlja, da oba, mlada mamica in dojenček živita v primernih, varnih, predvidljivih razmerah. Stresno izpostavljena mati ne more nuditi varnega odnosa svojemu otroku.

Moramo pa razumeti, da so različne poti osebnostnega razvoja preživitveno usmerjene in enako funkcionalne.

Če se je v antični Grčiji otrok rodil v Atenah, torej v mestu, kjer se je stoletja živelo v miru in blaginji, so njegovi možgani postali primerni za dojemanje in ustvarjanje znanosti, filozofije ali umetnosti. Če se je otrok rodil v Šparti, ki je nenehno živela v senci ogroženosti s strani Perzije, pa so njegovi možgani po vsej verjetnosti postali možgani bojevnika ali sužnja.

Znanost je ugotovila, da obstajajo mehanizmi, ki omogočajo naglo spremembo prenosa dednih informacij, ne da bi ob tem prišlo do spremembe DNK-ja. V genetsko zasnovo se vnesejo šele izrazite vedenjske značilnosti, ki so prisotne v nekaj zaporednih generacijah.

Nevrobiologija je tako uspela dokazati, da travmatske življenjske izkušnje ter izpostavljenost izčrpavajočem, dolgotrajnem stresu v otroštvu in celo v odraslosti vendarle lahko trajno spremenijo možganski ustroj.

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

Doc. dr. Robert Oravecz
dr. med., psihiater in psihoterapevt