Obrambni procesi psihe: od projekcije, idealiziranja in disociacije do racionalizacije in humorja

»Izraz ’obramba’ je v mnogih pogledih ponesrečen. To, kar obravnavamo pri odraslem kot obrambo, je spočetka vseobsežen, neogiben in prilagoditveni način doživljanja sveta. Odgovornost za to, da so bili nekateri teh procesov opaženi in da so dobili ime, je Freudova; njegova izbira izraza ’obramba’ odraža najmanj dva aspekta njegovega umovanja. Prvič, v čislih je imel vojaške prispodobe. Kadar je skušal narediti psihoanalizo užitno za skeptično publiko, je iz pedagoških razlogov pogosto delal analogije, v katerih je psihološke operacije vzporejal z armadnimi taktičnimi manevri, s kompromisi glede vojaških cilje ali pa s kompleksnimi izidi bitk. In drugič, ob prvi priložnosti, ko je postal priča kar se da dramatičnih in impresivnih primerov, v katerih so se izkazovali procesi, ki jim danes pravilo obrambe (potlačitev, konverzija, diaosciacija), jih je videl delovati v njihovi obrambni funkciji,« v svoji knjigi Psihoanalitična diagnostika uvodno piše o obrambnih procesih psihe ameriška psihologinja in psihoanalitičarka dr. Nancy McWilliams.

Vse skupaj se je torej začelo z začetnikom in pionirjem psihoanalize Sigmundom Freudom, ki so ga kot prve najbolj zanimale čustveno poškodovane, pretežno histerične osebe, ki so si prizadevale, da jim ne bi bilo treba podoživljati bolečin, katerih neznosnosti so se bale.

Freud je kmalu po odkritju prvih obrambnih mehanizmov ugotovil tudi, da opazovani subjekti ob tem vedno plačujejo visoko ceno na račun njihove celovite funkcionalnosti.

»V končni posledici bi bilo zanje boljše, če bi v celoti izkusile ta čustva, ki jim niso bile kos in so se jih bale, saj bi na ta način osvobodile energijo, potrebno za to, da bi spet zaživele. Tako je bil prvi kontekst, v okviru katerega se je sploh govorilo o obrambah, zdravnikova naloga, da omeji njihovo silo.«

Od Freuda do danes se je naše razumevanje obrambnih procesov v mnogočem poglobilo, ne pa nujno tudi dovolj dobro razjasnilo.

Ko danes o nekom rečemo, da je ’defenziven’, se to pogosto sliši kot očitek. Celo analitiki v vsakdanjem govoru poimenovanja posamičnih obramb ta tako kot preostala laična javnost uporabljajo z negativnih prizvokom, ko pa o obrambnih mehanizmih razpravljajo na akademskem, teoretičnem nivoju, se nanje še zdaleč ne nanašajo kot na nekaj, kar bi bilo patološkega.

»Pojavi, ki jih obravnavamo kot obrambe, opravljajo mnoge benigne funkcije,« zato poudarja dr. McWilliams.

Od prilagoditve do obrambe

»Začnejo se kot zdrave, ustvarjalne prilagoditve in potem prilagoditveno delujejo skozi vse življenje. Kadar delujejo, da bi zavarovale sebstvo pred grožnjo, je v njih mogoče spoznati ’obrambe’, in v teh okoliščinah jim ta etiketa ustreza.«

Kdo uporablja obrambo, si prizadeva predvsem nezavedno doseči eno ali drugo, če ne celo obojega:

• 1. želi odgnati oziroma obvladovati kako silovito, grozeče občutje, ponavadi tesnobo, včasih pa žalost, sram, zavist in druga razdiralna čustven doživetja, ki jim ni kos,
• 2. želi ohraniti samospoštovanje.

In še eno pomembno dejstvo, ko govorimo o psihičnih obrambah in prilagoditvah:

Vprašanje je torej le: katere od njih ste izbrali vi?

Vaša ’izbira’ seveda ni bila zavestna. Skupek obramb, na katere se preferenčno in bolj kot ne avtomatično zanašate, so rezultat vašega temperamenta, narave pritiskov (zgodnjega otroštva), zgledi obramb (ki ste jim bili priča v primarni družini in širše) ter osebne izkušnje glede tega, kako se obnesejo posamezne obrambe.

Od prvotnih do drugotnih

Danes obrambne procese psihe praviloma delimo tudi na prvotne in sekundarne, znotraj te velike delitve pa nato prepoznavamo mnoštvo najrazličnejših oblik obrambnih mehanizmov, ki se jih poslužujemo ljudje.

Medtem ko vse obrambe obstajajo tako v svoji ’primitivnejši’ obliki kot ’zrelejši’ inačici, velja tudi, da lahko ene in druge najdemo praktično v vsakomur. »... vsi zatajujemo, vsi razcepljamo, vsi imamo omnipotentna stremljenja. Tovrstni procesi povzročajo težave samo, če nam manjka zrelejših duševnih spretnosti oziroma če prvonavedene uporabljamo do te mere, da izključujejo možnost delovanja drugotnih. Mnogi med nami jih pač dopolnjujemo z bolj dovršenimi načini predelovanja tesnobe in usvajanja kompleksne in vznemirljive resničnosti.«

• S klikom na spodnje povezave si lahko bolj podrobno preberete posamične oblike obramb (seznam sproti še dopolnujemo).

Prvotni obrambni mehanizmi

»Če naj imamo obrambo za prvotno, mora praviloma imeti dve značilnosti, povezani s predbesedno fazo razvoja: odsotnost realitetnega načela in odsotnost upoštevanja ločenosti in stalnosti objektov zunaj sebstva.«

Prvotne (imenovane tudi primitivne) obrambe se izmikajo enostavni opredelitvi. So namreč predverbalne, predlogične, vseobsežne, podobotvorne in magične (sestavine mišljenja primarnega procesa), ki jih je zelo težko ubesediti.

Med prvotne obrambe uvrščamo:

• Skrajni umik vase
• Tajenje
• Omnipotentna kotrola
• Idealiziranje in devalviranje
• Projekcija, introjekcija in projektivna identifikacija
• Razcepljanje jaza
• Somatizacija
• Vzdejanjanje
• Seksualiziranje
• Skrajna disociacija

Drugotni obrambni procesi

»Za drugotne obrambe pa velja, da so zrelejše (in se razvijejo kasneje), saj zahtevajo nekaj sofisticiranih verbalni in miselnih spretnosti in večjo uglašenost z realnostjo, če naj bo oseba zmožna domišljati smiselna pojasnila, ki naj upravičijo zadevno čustvo.«

Med drugotne obrambe štejemo:

• Potlačitev
• Regresija
• Osamitev afekta
• Intelektualizacija
• Racionaliziranje
• Moralizacija
• Predeljevanje
• Razresničevanje
• Obračanje proti sebi
• Premestitev
• Reaktivna tvorba
• Preobrnitev
• Identifikacija
• Sublimacija
• Humor

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ