Tajenje kot psihološka obramba (zanikanja neprijetnih doživetij)

Iz arzenala prvotnih obramb

1. 9. 2021, 15:21 | Odnosi in psihologija | Piše: N.Z.

                            Tajenje kot psihološka obramba (zanikanja neprijetnih doživetij) (foto: profimedia) profimedia

K razvojno zgodnji metodi tajenja se otroci zatekajo, ko so soočeni z neprijetnimi doživetji, ki jim psihološko niso kos. To storijo tako, da postanejo metaforično slepi in gluhi zanje.

K tajenju se nato zatekamo tudi, ko smo kot odrasli soočeni s kakršnokoli katastrofo.

Tako se bo ob novici, da mu je umrl nekdo, ki mu je veliko pomenil, slehernik odzval z: ’Pa saj to ni res!’ Te vrste odziv je ostanek arhaičnega procesa, ki korenini v otrokovem egocentrizmu, znotraj katerega ’doživljanje upravlja predlogična vera, ki bi se dala ubesediti v: česar ne priznam, tega ni.’

Primer iz prakse:

Najbolj značilen primer ljudi, ki se pogosto zatekajo k tej obrambi, so naivneži, ki sebe in svojo okolico neprestano prepričujejo, da je vse v najlepšem redu in da boljše ne bi moglo biti, pa četudi temu še zdaleč ni tako.

»Starši enega mojih pacientov sta spravljala na svet otroka za otrokom, pa čeprav so jima trije umrli zaradi bolezni, v kateri bi vsak človek, če se le ne slepi, prepoznal genetsko bolezen. Nista želela žalovati za mrtvimi otroki, nista se menila za trpljenje zdravih dveh, upirala sta se nasvetu, naj se posvetujeta z genetikom, vztrajala sta, češ da se je vse to zgodilo po božji volji. Bog pa da že ve, kaj je najboljše zanje,« v knjigi Psihoanalitična diagnostika o takšnem primeru piše dr. Nancy McWilliams.

Takšnemu tajitvenemu procesu smo priča tudi, ko smo soočeni z ekstatičnostjo in vzhičenostjo v situaciji, v kateri bi večina ljudi opazila negativne okoliščine ali vsaj kakšen negativni aspekt.

In čeravno nas večina občasno uporablja tajenje, s čimer si lajšamo življenje, pa ta mehanizem nekateri uporabljajo prepogosto in v lastno škodo.

»Imam znanko, ki ne hodi na redne letne preglede s PAP testom, kakor da bi se lahko možnosti nastanka raka magično ognila že s tem, da se ne meni zanjo. Soproge, ki ne sprevidijo, a bi bil mož, ki grdo ravna z njimi, nevaren, alkoholiki, ki se pridušajo, da nimajo nobenega problema s pitjem, matere, ki mižijo pred spolnim zlorabljanjem hčere, starostniki, ki se ne odrečejo šofiranju, čeprav očitno niso več sposobni zanj – vse to so dobro znani primeri tajenja najslabše vrste.«

Tajenje v tem kontekstu je primer negativne plati tovrstne obrambe, saj ljudem ’preprečuje’, da bi se rešili iz dotičnega ’pekla’.

Pa pozitivne plati te vrste obrambe?

Tajenje lahko postane tudi del bolj zrelih obramb, s katerimi si življenje olajšamo. »Poglejte si recimo tolažeče prepričanje, da vas je oseba, ki vas je zavrnila, v resnici želela, a še ni bila zrela za to, da se povsem vezala. V takšnem sklepu ni najti zgolj zatiskanja oči pred resnico, da ste doživeli zavrnitev, temveč tudi bolj umetelno metodo izvijanja izgovorov iz trte, in sicer ji pravimo racionaliziranje.«

Tajenje se rado pridruži tudi obrambi, ki jo poznamo po imenu reaktivna tvorba. Značilnost te obrambe je, da se čustva spremenijo v svoje nasprotje (na primer sovraštvo v ljubezen). »Tu gre za specifično in bolj kompleksno vrsto tajenja čustva, pred katerim se branimo, ne pa da bi si samo ne dovolili čutiti zadevnega čustva.«

Najbolj jasen zgled psihopatologije metode tajenja najdemo v maničnosti.

V maničnem stanju so ljudje sposobni tajiti neverjetne stvari. Od tega, da bi potrebovali spanec, do tega, da bi imeli finančne težave, osebne šibkosti in celo da so umrljivi.

Analitiki o ljudeh, ki tajenje uporabljajo kot glavno obrambo, govorijo kar, da so ’hipomanični’.

A medtem ko je neprilagojeno tajenje še kako lahko razlog za skrb, pa so v primeru rahle hipomaničnosti ljudje videti kot pravo utelešenje vedrine.

»Mnogi komedijanti in zabavljači izkazujejo odrezavo duhovitost, večjo energičnost, besedno igrivost in nalezljivo dobro voljo, na sploh značilno za ljudi, ki zmorejo uspešno in za dlje časa izpreti in transformirati svoje boleče afekte. A bližnji prijatelji pogosto vidijo skrito depresivno plat takšnih ljudi, in često ni težko videti, kakšno duševno ceno plačujejo za svojo manično očarljivost,« ima o tem še za povedati psihologinja in psihoterapevtka.

Za več branja
 

Ne glede na to, ali ste se v opisu dane psihološke obrambe prepoznali ali ne, vas vabimo, da si več o psiholoških obrambah (oz. prilagoditvah) preberete v prispevku Obrambni procesi psihe: od projekcije, idealiziranja in disociacije do racionalizacije in humorja, kjer so nanizane še drugi tovrstni psihološki mehanizmi, izmed katerih vas bo gotovo nagovorilo več njih.

Dejstvo namreč je, da ima VSAK človek obrambe, ki jim daje prednost in ki so se z njim zintregirale v samosvoje sloge obvladovanja težav. Vprašanje torej ni, ali imate tudi vi obrambe, vprašanje je: h katerim od mnoštva njih se najraje zatekate prav vi?