Po karanteni smo tako socialno anksiozni, kot bi prišli z odprave na Antarktiki

Ne samo otroci, tudi odrasli!

»Sredi razmaha pandemije se s pričetkom šolskega leta številni bojijo, kakšne posledice bodo ukrepi socialne distance pustile na razvijajočih se socialnih veščinah otrok. Kaj pa odrasli? Mar mislite, da krnitev kontaktov z vrstniki teh ne naredi v odnosih bolj nerodnih in celo nekoliko čudaških? Raziskave na zapornikih, puščavnikih, vojakih, astronavtih, raziskovalcih Antarktike in drugih, ki so dalj časa preživeli v izolaciji, jasno kažejo, da so naše socialne veščine kot mišice. Te namreč atrofirajo, če jih dalj časa ne uporabljamo,« piše Murphy.

In ljudje njenemu razmišljanju pritrjujejo, saj jih vse več poroča o tem, da so po karanteni opazili, da z vrnitvijo v ’normalen’ tok življenja bolj anksiozni, impulzivni, socialno nerodni in nepotrpežljivi.

Ali kot ve povedati Stephanie Cacioppo, vodja raziskav delovanja možganov na univerzi v Chicagu:

»Prva stvar, ki se je moramo zavedati, je, da obstajajo biološki razlogi za to. V tem primeru zato ne gre za patologijo ali duševno motnjo.«

Še več. Tudi najbolj introvertirani izmed nas so si ves čas karantene vseeno želeli družbe.

Čeprav je v sodobnem svetu povsem mogoče preživeti tudi sam, pa si naši evolucijsko oživčeni možgani izolacijo še vedno razlagajo kot smrtno grožnjo. Biti osamljen ali izoliran je zato iste vrste biološki signal iz telesa, kot to velja za lakoto ali žejo. In tako kot dehidracija tudi osamljenost prinaša negativne kognitivne, čustvene in fizične učinke.

Kot tisti 'čudaki' z odprave na Antarktiki

Fenomen, o katerem je govora, dobra pozna britanska zdravnica Beth Healey, saj je na eni od odročnih postojank na Antarktiki dobro leto živela z manjšo ekipo raziskovalcev evropske vesoljske agencije.

»Pred odhodom smo imeli veliko priprav za to, da bi ob povratku imeli kar najmanj težav,« je povedala Healey. »Takrat tega nismo jemali najbolj resno. Verjeli smo, da se kaj takšnega nam ne more zgoditi.« 

Ko pa se je dr. Healey spomladi leta 2016 vrnila v civilizacijo, je jasno občutila, kako nelagodno se ob tem počuti. »Moja dobra prijateljica me je pričakala na Novi Zelandiji in nisem si mogla pomagati, da bi se ne skušala skriti za njo, ko sva se morali prijaviti za sobo v hotelu. V običajnih razmerah bi bila jaz tista, ki bi prevzela iniciativo, zdaj pa sem naenkrat močno upala, da bodo govorili samo z njo.« 

Trajalo je še nekaj mesecev, da je izzvenela nervoznost, ki jo je obšla vsakič, ko je morala na avtobus ali v supermarket.

»Prav zares je bilo čudno in je še kako podobno temu, čemur smo priča danes, ko je za nami kolektivna karantena in še veljajo ukrepi socialne distance. A kakor koli že, zdi se mi, da je bilo lažje priti z Antarktike nazaj v svet, kjer so ljudje živeli svoj normalni vsakdan, kot danes, ko smo vsi enako čudaški.« 

Seveda pa vsi nikoli nimajo enako velikih težav.

Kar nekaj njenih kolegov iz odprave je imelo precej več težav kot ona, zato so se takoj, ko je bilo mogoče, vrnili na Antarktiko.

Nekaj podobnega se dogaja tudi vojakom, ki se vrnejo z dolgotrajnih odprav, pa tudi zapornikom, ki so dolg družbi služili dolga leta v osami. Številnim od njih ni pomagalo niti, da so imeli veliko podporo družine. Po nekaj dneh ali tednih so se hoteli vrniti tja, od koder so pravkar prišli.

»Nikakor pa ni primerno zdaj postaviti enačaja med zapornikom v samici in temu, kar doživljamo tekom pandemije,« v razpravo dodaja Craig Haney, profesor psihologije na kalifornijski univerzi v Santa Cruz, ki se je specializiral prav na proučevanje učinkov izolacije na zapornike.

»To, da se ljudje nelagodno počutijo v družbi drugih ljudi, je zgolj normalna reakcija na to, da ste bili prikrajšani za normalne socialne stike, ki jih kot ljudje tako zelo potrebujemo.«

Vsaka interakcija z drugimi nam namreč prinese zelo veliko.

Naši možgani so neprestano zaposleni z analiziranjem intuitivnih sodb - od tega, kako si razložimo besede, geste in mimiko ter nato nanje ustrezno reagiramo. Tovrstna agilnost je pomembna tudi zato, da se odzovemo ravno pravi trenutek ali pa z reakcijo počakamo, če to dotična situacija zahteva. Neprestano se (tudi nezavedno) sproti odločamo, koliko informacij bomo s kom delili in kdaj.

Socialna preigravanja so v resnici ena najbolj zahtevnih opravil, ki so jih sposobni naši možgani.

V običajnih razmerah nam gredo te stvari dobro od rok zato, ker imamo obilo priložnosti za vajo. Tudi zato o teh stvareh skorajda ne razmišljamo. Ko pa smo za vsakodnevne interakcije prikrajšani, 'pademo iz forme'. In sur-realistične in nerodne socialne situacije, ki potekajo prek spleta ali pa v živo z maskami, vse skupaj še poslabšajo.

Stroka je skratka mnenja, da izolacija nikakor ni 'mačji kašelj', zato gre nasvete za ohranitev socialnih veščin tudi tekom druženju nenaklonjenem času jemati resno.

In kakšen bi bil ta nasvet?

Dr. Haney ve povedati, da se primeža samotnosti najbolje otresejo tisti zaporniki, ki so ozavestili, kako veliko grožnjo izolacija predstavlja občutkom selfa in varnosti, zato so ti izkoristili vsako priložnost, ki se jim je ponudila, da so navezali stik z drugimi ljudmi.

»Zaporniki, ki so jo v tem oziru najbolje odnesli, so bili tisti, ki so pogosto pisali pisma, se odzivali na obiske ter komunicirali z drugimi ljudmi tudi znotraj zapora. Nasprotno pa se je dogajalo onim, ki so se v zaporu povsem zaprli vase in se niso odzivali na priložnosti za interakcijo z drugimi.«

Ko se bo vaš socialni krog ponovno pričel širiti, pa nikar ne pričakujte, da bodo iz izolacije vsi prišli enako socialno 'nepoškodovani'.

Ali kot je povedala dr. Healey: »Največ težav so z resocializacijo imeli tisti člani odprave, ki so bili prepričani, da se bodo vrnili v isto službo in iste odnose, ki so jih pred letom dni zapustili. Dejstvo je, da se ljudje skozi čas spreminjamo, nekaj takšnega kot je pandemija, pa lahko marsikaterega izmed njih zamaje tudi v njegovih temeljih. Spremenijo se vrednote. Spremenijo se osebnosti. Prav zares nihče ne ostane povsem isti.«

In še tole za konec:

Nikar ne bodite preveč zahtevni do sebe ali do drugih. Zdaj je čas za potrpljenje. Za strpnost. Z vašo lastno čudaškostjo in čudaškostjo drugih.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord