Postaršeni otroci so vajeni bremen (piše: Alenka Lanz)

23. 1. 2020, 07:00 | Odnosi in psihologija | Piše: Alenka Lanz
Postaršeni otroci so vajeni bremen (piše: Alenka Lanz) (foto: Unsplash) Unsplash

Postaršeni otroci so tisti otroci, ki so se prek mnogih izkušenj v otroštvu naučili prevzemati pretirano odgovornost za druge ljudi. Navadno povedo, da se je od njih po tiho ali naglas pričakovalo, da v družini prevzamejo določene vloge, naloge in odgovornosti, za katere so globoko v sebi čutili, da so pretežke in jih razvojno presegajo.

Otroci za zdrav razvoj ob sebi potrebujejo starše, ki jim nudijo varnost, stabilnost ter se na njihove potrebe in čustva ustrezno odzivajo. Vloge v takih družinah so jasno opredeljene, meje pa dovolj fleksibilno postavljene, da lahko otroci znotraj družinskega okolja čutijo tako varnost kot željo po raziskovanju.

V takih družinah otroci ne bodo čutili potrebe, da skrbijo za svoje starše, saj ti jasno kažejo, da so zmožni sami poskrbeti zase, zato otroci svojo energijo usmerijo v svoj telesni in čustveni razvoj. 

Da bi razumeli čustvene rane, ki jih postaršeni otroci nosijo v sebi, je treba razumeti čustveno dinamiko, ki vlada v teh družinah.

Zgodba, ki jo je spisalo življenje: Vanja je bila stara le 11 let, ko je že skrbela za svojega mlajšega brata in gospodinjstvo. Mama je imela že nekaj let hude težave z alkoholom, oče pa je družino zapustil, ko je videl, v kakšno alkoholno omamo drsi njegova žena. Vanja je tako hodila v trgovino, kuhala, prala in pomagala bratu pri branju, s katerim je imel težave.

Počutila se je preobremenjeno, osamljeno, nemočno in osramočeno, predvsem pa zelo drugačno od sovrstnikov, ki so lahko po šoli sproščeno uživali v igri na prostem. Vanja je bila vse prej kot sproščen otrok. Ves čas je bila resna, prestrašena in zakrčena.

Najhuje je bilo, ko ji je mama v dolgih nočeh pijana pripovedovala o svojih bolečinah, strahovih in jezi na očeta, ker jih je zapustil, in Vanja resnično ni več vedela, kako ji pomagati. Takoj, ko je lahko, si je poiskala službo in odšla s prvim fantom živet stran od mame. Toda čustveni bolečini ni mogla ubežati, ta ji je sledila kot senca vse tja v odraslost.

V družinah, v katerih odraščajo postaršeni otroci, so navadno vloge obrnjene in družinska hierarhija porušena. Pogosto so v njih prisotne zasvojenosti, fizične in psihične bolezni, ali nasilje, ki je lahko čustvene, fizične ali spolne narave.

V njih najdemo tudi slab odnos med staršema ali odsotnost enega od staršev. Mnogo je lahko razlogov, zaradi katerih otroci čutijo, da morajo zapolniti manjkajočo vrzel v svojih družinah, zagotovo pa drži, da so starši s svojimi čustvenimi težavami ali konflikti tako obremenjeni, da zmanjka prostora za otroka. Starši otrokovih potreb in čustev v resnici ne opazijo, in občutek prezrtosti se otrokom globoko zareže v srce.

Takrat otroci nezavedno čutijo, da morajo poskrbeti za svoje starše, saj bodo nato oni lahko poskrbeli za njih. Ves svoj čustveni razvoj tako usmerijo v pomoč staršem in kasneje tudi drugim ljudem, saj v njih tli neskončno upanje, da bi nekdo končno videl njihovo vrednost, kdo oni v resnici so, in poskrbel zanje.

Da bi se starši počuti bolje, otroci pričnejo nezavedno zadovoljevati njihove potrebe. Tako prevzemajo fizične ali čustvene zadolžitve, kot npr. gospodinjska opravila in skrb za druge družinske člane, ali po drugi strani postajajo nadomestni partnerji in čustveni tolažniki svojim staršem.

Pogosto poslušajo o njihovih partnerskih težavah, ali pa so izpostavljeni temam, ki jim čustveno ali vsebinsko niso dorasli, saj spadajo v svet odraslih.

Vsakič, ko ti otroci prevzamejo naloge, ki jim razvojno niso kos, v njih le težko uspejo. Ker odraščajo ob starših, ki so notranje zasedeni z lastnimi konflikti, nimajo nobene čustvene opore, ko se soočajo z neuspehi.

V njih se čez čas okrepi čustveni in miselni vzorec, da so za druge vredni le, kadar skrbijo za njih ali kadar prevzemajo velike odgovornosti. Prekomerna odgovornost oz. prevzemanje odgovornosti kar za vse, jih neizbežno vodi v izčrpavanje, obup in krivdo.

Neuspehe si razložijo s tem, da se niso dovolj potrdili, da bi morali narediti še bolje in več. Nič več ni dovolj dobro. Ker se starši za njihov čustveni svet ne zanimajo, z občutki ne-vrednosti ostajajo sami, zato se tako globoko tudi vtisnejo.

Temeljna potreba je, da si za drugega vreden, ta občutek pa se gradi takrat, kadar otrok čuti, da je svojim staršem pomemben in da ga v njegovih čustvih in potrebah čutijo. V te otroke se tako globoko vtisne prepričanje, da si za druge vreden le glede na to, koliko zanje narediš. Njihova lastna vrednost je pogojena s tem, kako uspešno skrbijo za druge.

Nase gledajo kot na tolažnike, negovalce, skrbnike, reševalce in nadzornike, v resnici pa so le osamljeni, prestrašeni in prezrti otroci, ki si najbolj od vsega želijo, da bi nekdo drug poskrbel zanje in jih imel rad take, kot so.

Ker se tako zelo osredotočajo na čustva in potrebe drugih ljudi, vse v želji, da bi dobili potrditev, po kateri tako globoko hrepenijo, počasi izgubljajo stik z delom sebe, ki je zelo otroški, nedolžen in sproščen.

V njih se začnejo nabirati neprijetna čustva, ki jih še bolj bremenijo in razjedajo, ter jim največkrat sledijo tudi v odraslo dobo:

  • Počutijo se krive, kadarkoli pri kakšni nalogi ali zadolžitvi niso uspešni ali najboljši. Nagnjeni so k perfekcionizmu, ki jim življenje le še bolj otežuje. Tudi ko nekaj naredijo dobro, se počutijo slabo, saj v svojem delu najdejo še tako majhne napake, ali pa razmišljajo, kaj vse bi lahko naredili bolje. Nikoli niso zares zadovoljni sami s seboj in tem, kar naredijo. Na tak način se ponavlja temeljni občutek ne-vrednosti, z nezavedno željo, da bi ga končno nekoč uspeli razrešiti.

  • Čutijo tesnobo, napetost, konstantno zaskrbljenost za počutje drugih ljudi. Lahko doživljajo tesnobne ali panične napade, saj se bojijo izgube kontrole nad seboj in nad okoliščinami, v katerih so. Na svoje bližnje ali materialne dobrine so lahko zelo navezani, strah jih je izgube. Strah jih je tudi, kdo bo poskrbel za njihove starše ali druge ljubljenje osebe, če tega ne bodo naredili sami. Ker si nalagajo preveč obveznosti tudi takrat, ko so že zelo izčrpani, pogosto znotraj sebe čutijo tudi ...

  • ... potlačeno jezo in bes, katero pogosto stresejo na ljudi, ki so niso nič krivi zanjo (npr. na sovrstnike, partnerja ali kasneje lastne otroke). Pogosto se te jeze ustrašijo, saj se ne sklada z njihovo podobo o »popolni« in ubogljivi osebi, v katero so bili prisiljeni odrasti. Ker so vajeni skrivati svoja čustva, se z močno energijo in silovitostjo, ki jo jeza prinaša, težko soočajo. Hitro se zavrtijo v krog samoobtoževanja in ponovnih občutkov nevrednosti, ne da bi razumeli, da so čustva naravni del človeka, ki pridejo kot val, preplavijo naše telo in se umaknejo. To, da čutijo jezo, jih ne naredi slabe, ampak človeške.

  • Globoki občutki sramu in nesposobnosti, ki imajo svoj vir v otroštvu, se lahko ponavljajo tekom odraslega življenja. Pred temi občutki lahko bežijo, jih tlačijo ali zanikajo tako, da si nalagajo še več dela, padajo v deloholizem in druge odvisnosti. Razrešitev teh občutkov, pred katerimi bežijo, gre le prek tega, da jih ozavestijo in ponovno začutijo v nekem varnem, zaupanja vrednem odnosu, v katerem ne bodo ponovno ranjeni.

  • Iskanje potrditve tudi v neustreznih situacijah ali od ljudi, ki jim tega ne morejo dati.

  • Težave imajo s postavljanjem meja. Ljudje, ki znajo dobro postavljati svoje meje, se tudi dobro poznajo, predvsem pa imajo izgrajen temeljni občutek lastne vrednosti. Postaršeni otroci v otroštvu niso deležni sočutnega in ustreznega zrcaljenja od staršev, zato izgubljajo stik s svojimi pristnimi čustvi, potrebami, željami, celo talenti in darovi, ki jih nosijo v sebi. Ker se ne zavedajo lastne vrednosti oz. bolje rečeno, ker jim nihče ni znal pokazati, kako dragoceni so, bodo sebe težje zaščitili tudi takrat, ko bo to nujno potrebno. Četudi jih včasih preplavi močan bes, nimajo dostopa do zdrave jeze, torej do neke odločnosti, ki bi jim pomagala, da bi se lažje postavili zase.

  • Nezmožnost zaupanja drugim ljudem. Zaupanje je močno povezano z doživljanjem varne bližine. Je kot podtalnica, ki napaja vsa druga čustva: če bomo zaupali, bomo lažje doživljali več prijetnih čustev, in obratno. Postaršeni otroci težko zaupajo, saj jih lahko bližina prestraši. Ker ne zaupajo, da bodo starši za njih ustrezno poskrbeli, saj so bili že tolikokrat razočarani in ranjeni, se začnejo čustveno zapirati in graditi zidove okoli sebe. Na občutek nezaupanja se vežejo tudi obremenjujoča kognitivna prepričanja, kot so: »Moram poskrbeti za starše ali druge ljudi, drugače nihče drug ne bo. Brez mene starši ne morejo preživeti. Nikomur ne smem pokazati, da me kaj boli. Le če poskrbim za druge, bom dokazal, da sem vreden. Prihodnost je negotova, zato moram nadzirati vse, kar se dogaja.« in tako naprej. Težko razkrivajo sebe ter svoja čustva, le redkim pustijo zares blizu.

  • Pomanjkanje občutka bližine jih osami, zato se lahko pojavlja depresivnost, samomorilnost, osamljenost in globok občutek praznine.

  • Zaradi vseh zastalih čustev, lahko pride do psihosomatike oz. telesnih bolečin, za katere zdravniki ne najdejo ustrezne razlage in so le klic njihovega telesa, da ne zmorejo več obremenitev.

Čustveni vzorci, ki jih dobijo postaršeni otroci v svojih družinah, se lahko pretvorijo v dolgotrajne negativne posledice v odraslosti.

Če so bili ti otroci nekoč le nemočne žrtve družinskih razmer, na katere so se uglasili in tako le želeli pomagati po svojih najboljših močeh, so danes kot odrasli najprej sami odgovorni za to, kako živijo svoje življenje.

To jim ne daje le odgovornosti zanj, ampak tudi svobodo, da se s pogumom, ki ga že ves čas nosijo v sebi, in vztrajnostjo, ki jo že od nekdaj premorejo, izvijejo iz čustvenih pasti postaršenja. Sprememba je mogoča, če jim le nekdo iskreno pove, da so vredni vse ljubezni točno taki, kot so.

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Alenka Lanz
Zakonska in družinska terapevtka

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri