Vsota vseh mojih "ne smeš" me je skoraj uničila (piše: Danaja Lorenčič)

Kolumna

5. 3. 2020, 07:00 | Odnosi in psihologija | Piše: Danaja Lorenčič

                            Vsota vseh mojih "ne smeš" me je skoraj uničila (piše: Danaja Lorenčič) (foto: Unsplash) Unsplash

Ob ogledu videa Bodi dama, ki ga je prejšnji teden objavila revija Girls.Girls.Girls. in opozarja na kritičen položaj žensk, sem se počutila utesnjeno, neprijetno, potrto. Besede Camille Rainville, ki jih je izgovarjala igralka Cynthia Nixon, so ožgale mojo dušo, ker so mi bile preveč znane.

Stavki, ki so zarezali vame, so se glasili: "Ne bodi predebela. Ne bodi presuha. Zredi se. Shujšaj. Nehaj toliko jesti. Naroči solato. Ne jej ogljikovih hidratov. Morala bi shujšati. Loti se diete. Videti si kot okostnjak. Zakaj ne ješ? Videti si bolno. Pojej burger, moškim niso všeč presuhe ženske. Ne govori preglasno. Ne govori preveč. Ne bodi prestrašena. Zakaj si nesrečna? Ne bodi arogantna. Ne bodi čustvena, ne jokaj, ne preklinjaj …"

Nisem zdržala do konca, ker me je slišano in videno preveč pretreslo. Kar je bilo razumljivo, saj sem po principu odpovedovanja in kaznovanja precej časa živela.

Nekje po dvajsetem letu so se prepovedi ugnezdile v meni in me zasužnjile. "Ne smeš," je postal moj moto. Vsak dan sem našla nekaj, kar moram spremeniti, popraviti, odpraviti.

Govorila sem si: "Ne smeš biti slaba partnerica, hči, sestra, prijateljica. Ne smeš prizadeti ljudi. Ne smeš jih razočarati. Ne smeš povedati, kaj misliš. Ne smeš biti preveč občutljiva.

Ne smeš pokazati svojih čustev. Ne smeš biti preveč iskrena. Ne smeš biti preglasna. Ne smeš biti sebična. Ne smeš biti jezna. Ne smeš imeti slabih ocen.

Ne smeš biti neuspešna. Ne smeš delati napak. Ne smeš biti odvisna od moškega. Ne smeš se brezglavo zaljubiti. Ne smeš preveč zahtevati v razmerju. Ne smeš se pretirano hvaliti s svojimi dosežki. Ne smeš biti povprečna. Ne smeš biti debela …"

V gonji za zanikanjem svojih resničnih hotenj sem se preselila iz telesa v um.

In presunilo me je, s kakšno lahkoto sem to storila. Kakor, da sem bila ustvarjena za to, da se omejujem, odpovedujem, trpinčim.

Nehala sem jokati, sanjariti, uživati v hrani, prepevati. Sarkazem je postal moj najljubši jezik, neobčutljivost pa moja vrlina. Nikomur nisem želela dovoliti čustveno prodreti vame in ga spustiti preveč blizu.

V trideseta sem zakorakala brez želje po družini. Zanimali so me moški, ki niso hoteli resne zveze oziroma si tega niso želeli z mano. Ker sem se tako počutila bolj varno, manj ranljivo.

A nekaj v meni je vendarle kričalo po življenju, ki ga ne obvladujejo prepovedi, zapovedi, odtegljaji. Naveličala sem se nositi v sebi črnino. Hrepenela sem po varnem domu za vsa moja čustva - tudi jezo, ki sem jo potlačila, ker sem se je sramovala.

Čustveni dom sem našla v ljubezni, pisanju in na terapiji, ko sem razgrnila svoje travme in se počasi učila sprejeti razpoke v moji osebnosti.

Spuščanje v lastno srce je bilo sprva neznosno, a odrešilno. Strah me je bilo potopiti se v svojo notranjo pokrajino, potegniti iz nje vse tisto, kar sem skrila pred drugimi in pred sabo.

Trepetala sem pred odkritji v svojem zaprašenem umu in večkrat skušala ubežati srečanju s svojimi najtemnejšimi sencami.

Toda bolj kot sem se potapljala vase in se spuščala v svoje temačno podzemlje, bolj sem se zavedala, da se izmikam prevzemanju odgovornosti za lastno življenje. Jasno mi je postalo, da sem jaz tista, ki ga uničuje. In priznala sem si, da vsota vseh mojih "ne smeš" vodi v izničenje.  

Ko sem svoje občutke ubesedila in jih zlila na papir, sem spoznala, da ni pomembno več, zakaj sem imela izkrivljeno podobo o sebi in kdo je kriv za to, temveč je pomembneje izkoreniniti strupena prepričanja ter preusmeriti svojo energijo v ljubeč odnos s sabo.

Želela sem se vrniti k občutkom radosti, miru, igrivosti.

Želela sem spet jokati, se glasno smejati, strastno ljubiti, delati napake, kričati, plesati in čutiti svoje telo.

Slutila sem, da mi pri tem ne bo pomagala nobena čarobna, žareča sila, ki me bo opomnila na lepoto življenja. Ampak da moram prepoznati svojo vrednost in se znebiti dvomov vase, če nočem več le bloditi in se počutiti, kot da gre življenje mimo mene.

Ko sem bila pripravljena utišati uničujoče glasove in se prenehati bičati z omejitvami, sem končno začutila, da sem takšna, kakršna sem, dovolj dobra.

In da nimam več razloga, da se skrivam pred sabo. Ker v svoji biti in ženstvenosti vidim neskončno lepoto.

PREBERITE ŠE: Cynthia Nixon v videu o družbenih pravilih, ki je postal viralen: "Bodi dama" ALI Najgloblja ženska hrepenenja: koliko si jih dovolimo živeti?

Kolumna izraža stališča avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva Metropolitan.si.

Danaja Lorenčič
Novinarka