Medtem ko se danes nezvestoba večinoma konča z ločitvijo ali prepiri, zgodovina stare Rusije skriva temačne in bizarne obrede javnega poniževanja, ob katerih sodobni človek ostane brez besed.
Predstavljajte si, da vas ne zbudi budilka, temveč sosedje, ki vas privežejo na vprego. To ni prizor iz nočne more, temveč običajen 'vzgojni postopek' za nezveste žene v neki ruski vasi v 16. stoletju.
Prešuštvo v Rusiji ni veljalo za osebno tragedijo, temveč za zločin proti celotnemu družbenemu in kozmičnemu redu. Ženska, ki je omadeževala moževo čast, je po takratnem prepričanju rušila red, ki sta ga utrdila Bog in skupnost. Zato so jo kaznovali tako, da bi bila kazen svarilo njej, njenim prijateljicam in prihodnjim rodovom.
1. 'Vožnja' v vozu sramote
To je bila najbolj spektakularna kazen, ki je privabila več ljudi kot vaški sejem. Obtoženo žensko so slekli do spodnje srajce (včasih celo popolnoma), jo privezali na voz ali jo posedli nanj tako, da je bila obrnjena proti konjskemu repu. Nato so jo počasi vozili po glavni ulici, medtem ko jo je množica zasmehovala. Vajeti je držal mož ali njegovi sorodniki, ki so glasno razlagali podrobnosti njenega 'zločina'.
Po takšni sramoti vrnitev v ugledno družbo skoraj ni bila več mogoča.
2. Veriga in ovratnica v domačem zaporu
V premožnejših družinah so nezvestobo kaznovali brez javnega izpostavljanja. Da se 'umazano perilo' ne bi pralo v javnosti, so žensko zaprli v shrambo ali drug prostor ter jo z debelo verigo privezali za nogo ali vrat.
Kazen je trajala od nekaj dni do meseca dni, hrano pa so ji podajali skozi režo v vratih. V posebej surovih primerih so ji okoli vratu nadeli železno ovratnico z zvončkom, tako da je vsak njen korak razkrival, kje se nahaja grešnica.
3. Šibanje na mrazu in javno bičanje
Eden od kroniških zapisov navaja: "Če katera žena stori prešuštvo, sme mož na trgu pred ljudstvom dvajsetkrat udariti po njenih golih hrbtih z bičem." Če jo je mož želel še posebej ponižati, so bičanje izvedli pozimi na vaškem trgu. Po kaznovanju so žensko polili z ledeno vodo, da bi se 'ohladila'.
4. Prisilni vstop v samostan
Če je bil mož zelo veren ali pa se je želel osovražene žene zakonito znebiti, jo je lahko poslal v samostan na dosmrtno pokoro. Tam ni imela pravice do pisem, obiskov ali vrnitve v posvetno življenje. Postopek je bil preprost: nekaj prič pred cerkvenim sodiščem, nato pa so nekdanjo gospodarico hiše ostrigli do golega in jo zaprli v samostansko celico, kjer je živela ob kruhu in vodi.
5. Utopitev kot 'očiščenje z vodo'
To je bil skrajni ukrep, ki so ga uporabljali redko, a ga je skupnost štela za učinkovitega. Če je bila nezvestoba povezana z rojstvom otroka drugega moškega ali z domnevno zlonamerno nepokorščino, je bila ženska lahko obsojena na smrt z utopitvijo. O tem ni odločal posameznik, temveč vaški zbor. Nezvesto ženo so utopili v najbližji reki, včasih celo v vreči skupaj s petelinom ali mačko, da bi bila sramota še večja. Voda je veljala za 'očiščevalni element, ki spira greh'.
- Opomba: Besedilo opisuje domnevne zgodovinske prakse. Nekatere trditve so lahko del ljudskega izročila, posameznih kronik ali poznejših interpretacij in niso nujno potrjene kot splošno razširjene ali zakonite prakse v celotni zgodovinski Rusiji.
Vir: Mondo
