Odraščanje na vasi pomeni, da vse drugačnosti tam pospremijo najmanj s pogledom postrani, če že ne s komentarjem.
A globalizacija je prišla tudi v najbolj zakotne vasi, mala darkerka v odraščajočem dekletu pa je imela velike težave, kako izraziti samo sebe.
"Mami, ali je to krilo prekratko?"
"Jaz sem v tvojih letih nosila daljši suknjič kot krilo. Pa kaj?"
"Bilo nas je nekaj 'emosov', nekaj 'reperjev', nekaj sledilk vala 'Beyoncé & Rihanna'. Ker sem bila 'nerazumljena alternativka', sem si pri dvanajstih želela prebosti nos. Starši so mi to dovolili, skupaj s predavanjem o zaslugah, pa tudi o bremenu, ki ga nosijo tisti, ki so 'drugačni'. In to skozi vse življenje gledam na njunem primeru …" piše S.R. za Telegraf - Ona.
"Moja starša sta bila dolgo 'čudaka' v naši vasi. Očeta je s črnimi dolgimi lasmi in brado policija ustavljala takoj, ko smo prečkali Drino, pa tudi tukaj ni bil ravno priljubljen. Mama je bila večna črna ovca na roditeljskih sestankih. Zavzemala se je za našo svobodo, ob tem pa pritiskala, da to podkrepimo tudi z ocenami, in nam ni dovolila, da bi bili del črede. Ne v šoli ne v življenju."
Prebodla sem si nos, imela povprečje 5,0 in prišla domov v solzah.
"Mami, vsi govorijo, da sem narkomanka, ker imam piercing."
"Pa kaj? Ti veš, da nisi, in to je edino, kar bi te moralo zanimati."
Kaj pa 'pa kaj'? Kako pa 'pa kaj'? Saj so to moji prijatelji, njihovi starši, moji učitelji … Kako naj bom imuna na to, si je takrat mislila.
Pa kaj?
Kasneje si je iz kljubovanja prebodla še obrv, tako potrdila svoj imidž 'bodoče propalice' in končala osnovno šolo z odličnim uspehom, čeprav ni želela, da bi izpadla 'piflarka'.
Vpisala se je v gimnazijo v Mitrovici in pričakovala nekaj … niti sama ne vem kaj, ampak neko odprtost, ki bi jo tako opevano rimsko mesto po njenem moralo imeti.
"Nisem je našla … Problem je biti drugačen. Pika."
Vsako poletje je preživela v Dalmaciji in bila vajena napol golih Poljakinj na plaži, vročih bikinijev in spontanih nudističnih plaž povsod, kjer sta bila zaliv in grm. Čeprav so bile Dalmatinke nekoliko bolj zadržane, je bilo tam vseeno dovolj različnosti, ki jo turizem neizogibno prinese.
"Vrnila sem se domov, šla v brazilskem bikiniju na plažo v Sremski Mitrovici - in to je bilo to. Postala sem 'razpuščena', da zdaj ne uporabim še bolj vulgarnih besed, in te etikete se nisem več mogla otresti. Tiste kopalke so takrat imenovali 'tangice', čeprav niso bile niti blizu temu, in povzročile so pravi škandal. Čeljusti so popadale po pesku in tam ostale, dokler nisem odšla domov."
Prišla je domov in se potožila mami.
"Pa kaj?" je odgovorila. "Tudi one bi jih nosile, če bi si upale."
Vsi tisti pogledi
"Seveda so me mučili pogledi, tako starejših moških, kot da ženske še nikoli niso videli, kot starejših žensk, ki imajo obliko zadnjice že vtisnjeno v klop, mene pa gledajo z gnusom, kot da sem prišla vse speljat v greh. V tistih letih. Pa tudi pogledi mojih vrstnic, ki so si verjetno želele nositi takšne kopalke, pa niso smele, ker - kaj bodo pa ljudje rekli? Ampak danes vse nosijo takšne kopalke. In še manjše. Danes je poleti plaža v Sremski Mitrovici videti kot Copacabana. In to me res veseli, manjka nam samo še nudistična plaža v okolici."
Kot danes ni več pomembno, kaj si mislijo drugi.
Ali pač?
"Pogosto sem se s starši pogovarjala o tem, kako smo bili takrat - in smo še danes - 'mi mladi' pravzaprav zelo konservativni. Veliko bolj kot njihove generacije. Sramujemo se svojega telesa, svojih potreb in želja, dušimo preglasen smeh … In mislila sem, da so to težave majhnega mesta, dokler nisem prišla v Beograd in ugotovila, da je globalna vas prišla tudi tja. Razblinila se mi je iluzija 'odrasle zrelosti in sprejemanja' in dojela sem, da so številni odrasli ljudje še vedno zakompleksani srednješolci, samo v različici 2.0 in resnejših oblačilih. Še danes jih mučijo iste težave. Samo da jih še vedno ne znajo preseči."
Kaj če me kdo vidi? Kaj bodo rekli ljudje? Ali sem dovolj lepa? Kaj če jim ne bom všeč? Morda sem povedala preveč? Kaj če mislijo, da iščem pozornost? Kaj če rečejo, da sem nesramna? Sem preglasna? Kaj če vsi mislijo, da nekaj ni v redu z mano? Kaj če se nikoli ne bom uspela vklopiti?
"Pa kaj? Saj se ti niti ni treba vklopiti, ti si cela sestavljanka."
Odstrani negativnost iz svojega življenja …
… bodi svoja, avtentična. Ne meni se za tuja mnenja in samo sledi svoji poti.
To so danes že izpete fraze.
"Ampak mamine besede: 'Ne skrivaj se po kotih, ko se poljubljaš, poljubljaj se na klopi. Naj te ne vozijo domov nekam na skrivaj, stopi lepo na svoj most. Nimaš se česa sramovati. Nosi vse, kar ti je všeč in v čemer se dobro počutiš, kaj te briga. Za dobrim konjem se praši - vedno je bilo tako in vedno bo," so vendarle lekcije, ki jih nosim skozi življenje."
Pomembno kot lanski sneg
"Čeprav me je ta 'Pa kaj' v mladosti frustriral in mi ni ponujal instantnih rešitev, me je na dolgi rok naučil, da je mnenje okolice pomembno približno toliko kot lanski sneg. Sploh če sem sama zadovoljna s sabo. Včasih bolj pazim na to, kdo mi nekaj reče, kot pa kaj mi je rekel. S tem je polovica dela že opravljena. Dovolj je, da se zahvališ za kompliment, ne vzameš ne njega ne kritike preveč k srcu, ker je tisto, kar si rečemo sami sebi v ogledalu, vedno najpomembnejše. Danes se ne sramujem svojih izbir, odločitev, mnenj niti napak, in edini sodnik, kateremu dovolim, da kroji moj občutek vrednosti, sem jaz sama. In celo njemu včasih rada rečem: 'Pa kaj?'"
Vir: Telegraf - Ona
