Pisateljica pogumno o pretresljivi izgubi sina: "Sprejmem vsako bolečino, nikoli je ne potlačim, ker ji ne morem ubežati"

Doris Kukovičič je doživela izgubo, po kateri nikoli več ne bo enaka: za boleznijo je izgubila sina Matica. Preminulemu otroku je začela pisati pisma, ki jih je zbrala v avtobiografsko delo z naslovom Pisma Maticu. Povsem iskreno opisovanje čustev, doživljanja izgube, vračanja k spominom in sprejemanja nesprejemljivega bralca sooči s trgajočo bolečino na eni strani in modrim, močnim notranjim glasom, ki jo vodi dalje, v življenje.

"Ko zdaj pogledam nazaj na najhujše dni, me jo morda celo rešilo – ta iskrenost sprejemanja vsega, kar čutim," mi je med drugim zaupala avtorica in spregovorila o tem, kaj pomeni, da se ji "zgodi Matic", o potovanju vase in o lastni spremembi. 

Vašega gorja si ne moremo predstavljati, če tega nismo doživeli, čeprav ga izvrstno opisujete. Kako ste danes, ob izidu knjige, ko javno govorite o smrti sina?

Hm, naj odgovorim povsem odkrito, kako se počutim: lahkotnejša sem. Po obisku hemato-onkološkega oddelka na Pediatrični kliniki se je nekaj zgodilo, kar pravzaprav niti ne znam opisati. Še najbližje temu, kar čutim, je, da sem sklenila neki novi krog in s sebe slekla obleko, ki me je ne zavedajoč se vezala, tiščala … Po predstavitvi knjige v Ljubljani, kjer sem se v krogu meni ljubih ljudi, ki imajo Matica radi, počutila zelo varno, pa sem se še dodatno "odklenila". Ob prečudoviti energiji prisotnih in ob vseprisotnosti Matica in tudi drugih otrok Zvezdic, ki je napolnila in razsvetlila ves prostor, sem postajala vse lahkotnejša in v sebi tudi svobodnejša. Lepo mi je bilo, zares lepo in moje solze so bile obraz neskončne ljubezni. Ponosna sem nase. Če bi vam lahko pokazala sebe skozi moja čustva, občutenja, bi me verjetno lažje razumeli, kot skozi te zapisane besede. Čutim tudi, da je Matic ponosen name. Odprla sva vrata, da  gre njegova ljubezen do življenja, njegov pogum, volja, prijaznost … naprej. Zdaj ON živi naprej … Tudi skozi to knjigo, ki je odraz neskončne ljubezni matere do otroka.  

Iz vas vejeta neverjetna moč in ljubezen do življenja. Vse mame, ki izgubijo otroka, nimajo tako pozitivnega notranjega glasu, ki bi jih spodbujal, naj gredo dalje. Je v vas tudi kdaj povsem zamrl ali pa ste se bali, da ne boste zmogli naprej živeti?

Ne, ni. A vam ne znam povedati, zakaj je tako. Moj notranji glas je moja bit. Takšna sem. Ta moja bit je izbrala to pot. In vsakič, ko me teža bolečine para, reže in cefra, se nekaj zgodi, da iz nje lahko izidem. Jaz temu pravim, da se mi »zgodi Matic« … To je tako, da me lahko povsem nenajavljeno napade ta nepovabljena gostja, a tako nenadoma krčevito kot lahko zajokam, se potem nenadoma pomirim. Kot bi nekdo potegnil ali dvignil roleto. Sprejmem vsako bolečino, vselej, nikoli je ne potlačim, ker vem, da ji ne morem ubežati.

Kaj bi rekli tistim mamam, ki se soočajo s tako hudo izgubo in ne vidijo več smisla, poti iz bolečine?

Neskončno nas boli, ker imamo neskončno rade svoje otroke. Zato ker vemo, zakaj tako zelo boli, je s to bolečino sčasoma možno živeti. Da pa sploh lahko živimo po izgubi otroka,  moramo to bolečino in vse njene odtenke sprejeti. Vsak dan znova in v vsakem dnevu tudi večkrat. Ker nas sicer slej ko prej ujame … In ko nas ujame bolečina vseh bolečin, bo v nas udarila kot cunami vseh cunamijev … In najprej nam bo vzel dih … Kdaj bomo spet prišli do zraka, ko se to zgodi, nihče ne ve … Če ne dihamo, nas ni … Nisem terapevt in nikoli se ne bi drznila nikomur ničesar svetovati, ker verjamem, da ima vsak pravico do vsega, kar čuti in kako čuti. Zato ima vsak svojo pot in prav je, da gre vsak po svoji. Mene je ta, ki jo opisujem, izbrala. 

Vam je poleg pisanja še kaj pomagalo, da ste se držali pokonci? Omenjate telesno vadbo ...

Vsekakor družina in psička ter meni ljubi ljudje, ob tem pa narava in gibanje … Življenje, pravzaprav … Večkrat rečem, da živim, da lahko preživim.

Ob strani so vam stali tudi najbližji, vendar se zdi, kot da je prebolevanje smrti vseeno zelo osamljeno dejanje. Koliko so vam lahko pomagali ljudje okoli vas?

Zelo pogosto pravim, da ko zvečer ležemo spat, je vsak od nas sam, ne glede na to, kdo je zraven ali ob nas. Mi moramo biti pomirjeni s tem, kar nosimo v sebi. Bolečina ob izgubi ljubljene osebe je individualna. Nihče nam je ne more vzeti, tudi zgolj posameznega dela ne. Mi smo tisti, ki moramo znati z njo. In to ljubljeno osebo, v našem primeru Matica, nisem izgubila samo jaz. Izgubila ga je celotna družina, ožja in širša, prijatelji, soigralci, sošolci … In vsak od njih čuti svojo bolečino. Meni zato zelo pomaga, da se o njem pogovarjamo, ga umeščamo v vsakdanje pogovore, največkrat skozi smeh, lepe spomine, prigode in tudi razmišljanja … Zavedanje, da sem sama s svojo bolečino, obenem pa v skupnosti ljubezni do Matica, je zame pomirjujoče in zdravilno.

Bolečina in najhujši dnevi so prihajali v valovih. Obstajali so trenutki, ko ste bili bolje, nato spet slabše. Kako se vam je na slabše dneve uspelo udejstvovati v življenju, hoditi v službo, si pripraviti obrok hrane?

V resnici s tem nisem imela težav. Funkcionirala sem. Le več sem spala – ob popoldnevih me je večkrat "zmanjkalo", po navadi sem zaspala v solzah ali pa sem se v solzah zbudila. Dovolila sem si vse občutiti, ne glede na to, kje sem bila ali s kom. Odkrita sem bila do sebe in s tem do drugih. Če sem morala "odpotovati vase", sem to tudi povedala. Ko zdaj tako pogledam nazaj na najhujše dni, me jo morda celo rešilo – ta iskrenost sprejemanja vsega, kar čutim. 

Je to valovanje občutij del procesa? In veste, da nekoč bo dolgoročno bolje?

Težko bi se strinjala, da je žalovanje proces, ki ga moramo dati skozi kot nekaj, kar se bo nekoč končalo. Zame je žalovanje potovanje, brez cilja. Le moja oprema, če tako rečem, se na tej poti spreminja. Bolečina je še vedno enako nepredstavljiva za vse, ki izgube otroka ne poznajo. Še vedno ima več obrazov, več dimenzij in je neskončna. Toda jaz sem močnejša. Jaz sem tista, ki svojo bolečino tako zelo dobro poznam, da danes, čeprav vedno pride nenajavljena, vem, kako jo sprejeti. Vem, kako jo predihati. In vem, zakaj pride. Pride zaradi ljubezni do Matica. In ker pride zaradi ljubezni, sem jo sposobna v ljubezen tudi spremeniti. 

Večkrat se med pisanjem opomnite, da trpite vi, vaš sin pa je na varnem, nič več ga ne boli. Lahko na svojo bolečino pogledate z distanco, vas te misli pomirijo?

Na svojo bolečino nikoli ne gledam z distance, ampak kot na del mene. Ker pride dobesedno vame. Zarine se vame, zareže, pritihotapi … Oh, na nešteto načinov zna priti in vedno globoko vame. Zato grem vase, da jo tam sprejmem. Ko je v meni, je del mene. Pomirja me predvsem to, da z njo ne čutim teže. Ne vleče me več v brezno … Ker sem tam že bila – v tisti nemogoči črnini, v tisti luknji, ki je nastala po Matičevi smrti, je zdaj vesolje, kjer ga najdem. Dobesedno sem si nekoč, ko je bilo zelo hudo, tja v tisto temo narisala, vizualizirala ozvezdje. Ko so se moje oči navadile na tisto temo, so bile sposobne videti tudi svetlobo. Morda v prispodobi povedano, pa vendar tudi v resničnosti velja tako, kajne? Ko se navadimo na temo, ta ni več tako zelo samo črna.

Nikoli več ne boste celi, zapišete, lahko pa ste polni. Kako si predstavljate to polnost?

Ravno s tem vesoljem v sebi, kjer sedaj lahko najdem svojega otroka. In s tem, da si dovolim vso svetlobo, ki name posveti od znotraj in od zunaj. Ljubezen je lahko vse: luč, lepilo, zdravilo …

Med pisanjem ugotovite, da niste več taki, kot ste bili včasih, da ste drugačni. Kako bi opisali to drugačnost?

Ja, drugačna sem. Ker vem, kaj je izguba vse izgub. Ker vem, kaj je bolečina vseh bolečin. Čeprav mi veliko ljudi reče, da se po optimizmu, zaupanju v življenje in vsakodnevnem obnašanju nisem spremenila in jih to navdaja z vero, da zmorem sprejemati nesprejemljivo. A če sem spet zelo neposredna in konkretna: drugačna sem tudi zato, ker sem se "čez noč" postarala – osivela sem, moj obraz izraža največjo možno žalost in v mojih očeh je razvidno trpljenje. Pa čeprav vas bom objela in vas pozdravila z nasmehom. In resnica je ta, da sem mama, ki bi dobesedno dala svoje življenje za svojega otroka, da bi ga rešila. Pa ga nisem mogla. Nemoč, ki jo občutiš ob tem, ko se tvoj otrok zaradi bolezni bori za življenje, je neopisljiva. Drugačna sem, a tudi to drugačnost sprejemam. Je zemljevid poti, po kateri zdaj hodim.

Žalovanje je potovanje, ne cilj, pravite. Je na tem potovanju tudi kaj srečnih trenutkov? Ste kaj lepega doživeli v zadnjem času?

Da, veliko je srečnih trenutkov. Ko so prišli prvi, sem se jih zelo ustrašila. Počutila sem se krivo. Danes vem, da je moja sreča tudi njegova. Slavim ga in slavila ga bom do konca svojih dni. Z vsem, kar premorem. Vse povezano s knjigo lahko opišem kot nekaj lepega. Kako zelo hvaležna sem za to. Tudi vam, ki ste zbrali pogum in jo prebrali. 

Zdi se vam, da se ne znamo pogovarjati o smrti. So znanci težko sprejemali vašo bolečino in govorili o smrti? Bi nasploh bili kot družba bolj pripravljeni na smrt, če bi o njej več govorili in jo razumeli kot del življenja?

Nihče v moji bližini ni težko sprejemal moje bolečine in vem, da sem na neki način blagoslovljena zaradi tega. V polnosti sem bila sprejeta, in to mi je zagotovo dajalo moč, ne da bi se tega morda sploh zavedala. Se pa strinjam z vami, da bi bili kot družba bolj pripravljeni na smrt oziroma na njeno sprejemanje, če bi se o njej več pogovarjali. In če bi se več pogovarjali o sprejemanju bolečine, pred katero nihče ne more ubežati. A se obenem zavedam, da gre za vsebine, ki imajo različne meje dojemanja in zato se občutki varnosti – do kod smemo in zmoremo – zelo razlikujejo. Jaz sem hvaležna vsem, ki so me sprejeli takšno, kot sem. In se me, morda tudi zaradi moje iskrenosti, ko pišem o bolečini, niso ustrašili ali pred tem »zaprli«.

Zakaj ste se odločili za objavo knjige?

Pisma Matica so moja osebna terapija, ki so nekje na tej poti postala neke vrste pristan tudi za tiste, ki so me začeli spodbujati, da bi jih povezala v knjigo. Zgodilo se je organsko, morda je bilo tako namenjeno in glede na moje občutke, ki so danes s tem povezani, verjamem, da sem s tem svojemu sinu postavila neizbrisljiv spomenik, ki bo ostal še dolgo po meni. A ko mi je pred kratkim prijateljica, ki je ravno tako izgubila sina zaradi raka, zaupala, da se je prvih nekaj strani še zavedala, da bere o Maticu in meni, potem pa sta nekako postala in ostala samo še onadva vse do konca knjige, z vsemi občutenji, mislimi, povezanostjo … mi je dobesedno vzelo sapo. Od ganjenosti sem zajokala … Zato čutim, da je neskončna ljubezen do otrok tako vsemogočna, da nas lahko transportira in poveže prek vseh dimenzij. Zato naj bodo Pisma Maticu tudi Pisma drugim neskončnim ljubeznim. Drug drugemu smo lahko luč, kajne?