Ko toaletni papir postane vroča roba (ali kaj vedo klinični psihologi povedati o paniki)

Pa vendar že nekaj malega klikanja po spletu pokaže, da se to isto dogaja tudi drugod po svetu.

Začne se tako, da v lekarnah najprej zmanjkajo maske, ki pred novim koronavirusom v resnici ne ščitijo, nato pa s trgovskih polic pričnejo zmanjkovati testenine, konzervirana živila, moka in toaletni papir. Tako je bilo v območjih izbruha bolezni pred mesecem dni v Hongkongu, pred dnevi v Italiji, da bi se po istem scenariju to zdaj dogajalo v Sloveniji. Edina razlika je v tem, da so namesto Barillinih špagetov št. 3 s polic morda najprej izginile škatle z rižem ali moko, nato pa povsod tudi toaletni papir.

Če se torej prestrašeni ljudje z najbolj različnih koncev sveta vedejo na praktično identičen način, ali torej ne gre vzrokov za njihovo vedenje iskati v obče človeški naravi (in psihi)?

Psihologi tega sveta so si glede tega edini, dr. Cindy Chan, klinična psihologinja iz Hongkonga, pa je le ena izmed njih.

»Panika je tista, ki ljudi sili v manično nakupovanje. Ljudje si na ta način želijo nezavedno povrniti občutek, da imajo nadzor nad situacijo. Toliko neznank je še okoli novega koronavirusa, pa poročila o vse več smrtnih žrtvah, zapiranje šol in zahteve po delu od doma, da imajo ljudje občutek, kot da izgubljajo nadzor nad svojim življenjem. In ljudje ta občutek potrebujejo. Zato gredo in kupujejo – riž in toaletni papir. Tako imajo občutek, da so nekaj naredili zase in za svojo varnost ter si tako povrnili občutek nadzora nad situacijo. Na delu je seveda fenomen psihologije množice. Čredna mentaliteta,« je jasna dr. Cindy Chan.

Razloge za vedenje, v katerega ljudi silita strah in panika, gre iskati tudi v nevrobiologiji človeka.

»Ko smo soočeni z nevarnostjo, v tem primeru z virusom Covid-19, postane amigdala, to je tisti del možganov, ki procesira strah in čustva, pretirano aktivna. Prav njena aktivnost pa začasno prekine sposobnost racionalnega razmišljanja. V takšnem stanju nas nihče ne more prepričati, da je panika odveč, prav tako postanemo nadvse sugestibilni za impulze iz množice. S to množico se zlijemo in postanemo iracionalni.«

“Stocking up on toilet paper is a relatively cheap action, and people like to think that they are ‘doing something’ when they feel at risk.”

Njena poklicna kolegica dr. Sara Houshmand pa dodaja: »... takšna na videz samozaščitna dejanja so v želji po samopomirjanju zgolj kratkega veka. Paničnemu nakupovanju namreč pogosto ne sledi umiritev, temveč nasprotno. Človek postane še bolj anksiozen, prepričanje, da je v nevarnosti, pa se le ojača.«

Večina ljudi, ki se je že odzvala na tak način, bi se kasneje sicer strinjala, da jih zaloge toaletnega papirja ne morejo zaščititi pred novim koronavirusom. »... vendar ti argumenti zbledijo v trenutkih panike,« pravi dr. Houshmand. »Še huje. Obsedeno ponavljanje navidezno samozaščitnih, a neučinkovitih dejanj posameznike ujame v toksičen cikel neprestanega stresa, kar nikakor ni zdravo.«

Dr. Christian Chan, profesor psihologije na Univerzi Hongkonga, opozori na še en vidik fenomena: »Del anksioznega naboja, ki je množice pognal v panično nakupovanje, gre pripisati še široko razširjenemu nezaupanju v vlado, pa tudi dvomljivim virom informacij, ki jim ljudje v tistem trenutku naivno verjamejo ter jim sledijo. Ni namreč vseeno, komu zaupamo in v čigave navedbe verjamemo. Zadnje mesece smo lahko jasno videli, kako hitro ljudje nasedajo lažnim novicam. Zares bi si želel, da bi bili ljudje bolj previdni pri izbiri vira informacij. Še posebno v trenutkih krize je to lahko tisti jeziček na tehtnici, ki odloči o tem, ali bomo uspeli ohraniti mirno kri ali pa nas bo vrglo v stanje panike.«

»Stopnja zaupanja v državo je ta trenutek najnižja v zgodovini,« pravi dr. Chan. »zato so ljudje pripravljeni verjeti komurkoli, samo da bi jim ta zagotovil dostop do obraznih mask, ko bi jih ti morda potrebovali. Vlada se bo morala močno potruditi, da si bo zaupanje ljudi pridobila nazaj. Le tako ji bodo ljudje verjeli, ko bodo povedali, da v državi ne pesti pomanjkanje riža niti rolic toaletnega papirja.«

Tudi britanski profesor socialne psihologije John Drury velja za dobrega poznavalca psihologije množice. Ker so za njim leta intenzivnih raziskav na tem področju, mu gre verjeti, ko odsvetuje, da se poskuša prestrašeno javnost pomiriti z enostavnim: ’Samo brez panike!’ Takšen pristop namreč ni učinkovit. Še več. Stvari zelo rado poslabša.

»Takšen nasvet temelji na strahu in nezaupanju vlade do potencialno iracionalne ’množice’, hkrati pa daje videz, kot da država javnosti nekaj prikriva. Že sama omemba besede ’panika’ v retoriki vladnih predstavnikov povečuje nezaupanje javnosti do taiste vlade. Ko vlada in množični mediji pričnejo poročati, da naši sosedje že ’panično nakupujejo’, si predstavljamo, da ti ljudje delujejo po lastnih individualnih vzgibih in dobrine kopičijo le zase, kar nas spodbudi k misli, da bi morda morali taisto storiti tudi sami,« razlaga Drury in dodaja: »Prav mediji, pa tudi politiki, so tisti, ki paniko podžigajo s svojimi klišejskimi poročili o kupcih, ki stojijo v vrsti in nakupujejo kot obsedeni.«

Pa Druryjev nasvet, kako se zbuditi iz tega kolektivnega transa?

Poskusite stvari ugledati širše!

»Šele ko ljudje pričnejo o sebi razmišljati kot o članu širše skupnosti, postanejo bolj kooperativni, kar posledično zmanjša prerivanje v vrstah pred blagajno, ljudje pa so bolj pripravljeni deliti dobrine z neznancem, ki jih tisti hip potrebuje bolj kot oni.«

Houshmandova pa po drugi strani ljudi rada spodbuja, naj ozavestijo povezavo med telesom in umom.

Panika je namreč tesno povezana s čustvom strahu in z njim povezanim instinktivnim telesnim odzivom, ki nas sili v boj ali beg. »Strah se na telesni ravni izrazi prek limbičnega sistema, torej dela velikih možganov, ki regulira bitje našega srca, dihanje in oskrbo kisika v vsaki celici telesa. Zaradi nihanja ravni slednjega se lahko počutimo šibke, omotične ali se pričnemo močno znojiti. Vse te senzacije seveda sprožijo preplah, naš um podivja in sproži stanje panike. Tudi zato je v takšnih trenutkih otežen dostop do prefrontalne skorje, ki med drugim koordinira tudi vedenje in motoriko.«

Tako se znajdemo v začaranem krogu panike in iracionalnega vedenja, kar situacijo zgolj poslabšuje. Na srečo je to mogoče tudi ustaviti.

»Stresne odzive telesa je mogoče zaustaviti z dihalnimi vajami, še posebno z zavestno upočasnjenim dihanjem. Nekaj globokih in dolgih vdihov bo avtomatično pomirilo naš pregret živčni sistem in kmalu bomo spet lahko pričeli razmišljati bolj jasno. In nikar ne verjemite vsemu, kar v tistem trenutku mislite. Misli strahu prav zares niso isto kot dejstva« pravi dr. Houshmand.

Nasvet za premagovanje paničnih stanj ima tudi dr. Chan. Mnenja je, da morajo ljudje najprej ozavestiti dejstvo, da njihova dejanja narekujeta panika in strah. Že samo s tem, da stanje ozavestimo – tako pri sebi kot naših bližnjih – nam omogoči, da lahko stopimo korak nazaj in si situacijo še enkrat ogledamo z nekaj več perspektive.

»Amigdalo nam lahko pomagajo pomiriti tako vaje čuječnosti in meditacije kot pogovor s prijatelji. Ko boste postali bolj mirni, se bo ponovno reaktiviral racionalni del vaših možganov in takrat boste lahko situacijo ocenili bolj trezno. Preštejte, koliko paketov s toaletnim papirjem že imate doma in koliko jih boste morali še kupiti v naslednjih nekaj mesecih,« še pravi dr. Chan.

    

Za več branja o tem, kako si še lahko sami pomagate premagati anksioznost, vam v branje priporočamo še 7 načinov, kako ukrotiti zaskrbljenost in anksioznost

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del