Š. Š. | 3. 2. 2023, 21:00
Oliver Tič: ʺLetošnji božič sem preživel v Konjicah, ampak sem bil bolj osamljen, kot lani v grmovjuʺ
Slovenski popotnik Oliver Tič pravi, da na poti ni nikoli osamljen, pa čeprav je včasih tudi več dni sam. Iskreno nam je povedal, kje se počuti najbolj osamljenega in zakaj je bilo njegovo otroštvo težko.
Oliver Tič, znan kot Oli Walker, ki je lani peš (v družbi v Peruju posvojene psičke Carlitos) hodil od juga do severa ameriške celine, je pred novim izzivom. Obhodil bo svet, o čemer nam je več povedal v nedavnem intervuju. Neskončna cesta (skoraj dobesedno!) je njegov navdih. Včasih je od civilizacije oddaljen toliko, da bi marsikoga že ta razdalja spravljala na rob pameti. A ne njega. Pravi, da zna biti sam s seboj.
Do tega ga je pripeljalo tudi samo življenje. Pri devetnajstih je ostal sam, brez družine.
In čeprav je svoje družbe vajen, pridejo trenutki, ko se počuti osamljenega. In to ne na poti, čeprav bi morda to pričakovali. ʺLetošnji božič sem preživel doma v Konjicah, ampak sem bil bolj osamljen kot pa lani, ko sem bil v ZDA v enem grmovju.ʺ Tako iskreno pravi Tič.
In doda: ʺPraznike ponavadi preživljamo v krogu družine. Sam s tem nimam težav, toda ko pride božični večer, ko je vsepovsod govora o tem, se me pa mogoče malo dotakne.ʺ
Se ga pa, nasprotno, pravi nič 'ne dotakne', če je sam na potovanju. Pravi, da morda zato, ker je daleč od doma, še bolj verjetno pa zato, ker se tam veseli vsakega dne posebej, saj vsak dan na poti prinaša nove dogodivščine. Prepričan je, da se človek z osamljenostjo najbolje spopada tako, da počne tisto, kar ga veseli. In hkrati ne razume parov, ki se eden z drugim ne razumejo, pa vseeno vztrajajo, ker se enostavno bojijo biti sami:
ʺJaz vedno pravim, da če ne znaš biti sam, ne moreš biti niti z nekom drugim. Jaz najprej gledam, da sem sam srečen, šele potem lahko drugemu nekaj dam. Znati moraš biti sam s seboj, če hočeš preživeti v tem življenju.ʺ
Kljub temu, da je Tič začel hoditi sam in tako tudi vnaprej načrtoval, pa ima včasih življenje svoje načrte. Njemu je na pot prineslo ulično psičko Carlitos, ki je postala njegova popotna spremljevalka. In tudi ona ima izjemno vlogo pri tem, da Oliver Tič ni osamljen: ʺNekateri rečejo, 'saj je samo pes'. Resda se ne moreva pogovarjat, ampak če imam slab dan, če sem osamljen, ji lahko malo 'pojamram'. Carlitos je vedno tu, vedno dobre volje, vedno pozorna. Z njo se je marsikaj spremenilo v pozitivnem smislu. Poti si več ne predstavljam brez nje.ʺ
