4 znanstveniki na sledi sinhroniciteti: "Našel sem 'naključja', ki so smiselno povezana!"

V pisarni Carla Junga se je tistega dne na psihoterapevtski seani mudil pacient. Medtem, ko mu je ravno pripovedoval o sanjah, v katerih je videl zlatega hrošča in za Junga celo narisal risbo tega hrošča, se je zaslišalo nenavadno trkanje pri oknu. Naslednji trenutek je skozi okno priletel prav takšen hrošček, kot ga je opisoval taisti pacient.

Jung je bil presenečen nad to naključnostjo. Sinhroniciteta, ki ji je bil priča, je Junga napeljala k iskanju povezave med notranjim doživljanjem pacienta in zunanjim dogodkom.

Hrošč je v sosledju danih dogodkov postal nekakšen simbol, ki je premostil vrzel med pacientovimi notranjimi doživetji in zunanjim svetom.

Ta zgodba o sinhroniciteti prikazuje, kako lahko naključni dogodki ali simboli, ki se pojavijo v našem življenju, nosijo globlji pomen in nam pomagajo razumeti in odkriti skrite procese v nas samih.

Jung je verjel, da sinhronicitete kažejo na obstoj kolektivnega nezavednega, ki je povezano z globljimi arhetipskimi vzorci in duhovno dimenzijo človeškega bivanja.

Med drugim je zapisal: "Našel sem 'naključja', ki so tako smiselno povezana, da bi njihovo 'naključno' sočasnost predstavljalo tako visoko stopnjo verjetnosti, da bi ta morala biti izražena z astronomsko številko."

Carl G. Jung je sinhroniciteto raumel v povezavi s potencialom osebne rasti, s svojim konceptom pa navdihnil druge avtorje in raziskovalce, ki so sinhroniciteto iskali (in našli) na vseh področjih bivanja.

Medosebna uglašenost

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pojavile prve študije o fenomenu medosebne sinhronosti v interakcijah med materami in njihovimi dojenčki.

Ena od pomembnih raziskav na tem področju je bila delo britanskega psihologa Colwina Trevarthena, ki je v sedemdesetih letih preučeval interakcijo med materami in dojenčki ter opazoval vzorce sinhronicitete v njihovem vedenju. Trevarthen je ugotovil, da se matere in dojenčki v svojih interakcijah odzivajo na subtilne signale drug drugega in da se njihovi gibi, izrazi obraza in zvoki sovpadajo na sinhron način. Gre pravzaprav za fenomen, ki ga danes poznamo bolj kot uglaševanje, o njem pa govorijo v teorijah zgodnje navezanosti.

Od takrat naprej so tovrstno uglaševanje odkrili tudi v drugih vrstah odnosov.

Vse te študije so dokazovale, da je medosebna sinhroniciteta optimalna izkušnja. Študije so tudi pokazale, da sinhronost in socialna interakcija spreminjata nevronski sistem možganov. Razkrilo se je še, da je s sinhroniciteto močno povezana čuječnost in da dejansko lahko izboljša odnos med dvema osebama.

Optimalen občutek, ki ga ustvarja medosebna sinhronost, so razložili kot sinhronizacijo (ali uskladitev) z drugo osebo ali skupino v (isti sinhroni ali 'vibracijski') coni.

Gre za tisti občutek, ki ga pogosto opisujejo jazz glasbeniki, ko skupaj improvizirajo glasbo. Ko se 'vse stvari poklopijo', se namreč počutijo, kot da je naredilo 'klik' (oziroma so se preprosto zlili drug z drugim). Ko se to zgodi, glasba postane več kot le zaigrane note in dobi svoj pomen.

4 velikani znanosti o sinhroniciteti

Carl G. Jung

Carl Jung je bil švicarski psihiater in psiholog, ki je kot prvi razvil koncept sinhronicitete.

Za Junga je sinhroniciteta pomenila nenavadno skladje med notranjim psihičnim stanjem in zunanjim dogodkom, ki se zgodita sočasno in nimata očitnega vzročno-posledičnega razmerja.

Po Jungu je sinhroniciteta pomembna, ker kaže na povezanost med notranjim svetom posameznika in zunanjim svetom dogodkov.

Verjel je, da se sinhroniciteta pojavi, ko je posameznik v harmoniji s svojim nezavednim, kar lahko vodi do odkrivanja globljega pomena in ciljev v življenju.

Rupert Sheldrake

Rupert Sheldrake je angleški biolog in filozof znanosti, ki je razvil teorijo morfogenetskih polj.

Za Sheldraka je sinhroniciteta del širšega razumevanja povezanosti v vesolju.

Po njegovem mnenju so sinhronicitete posledica delovanja morfogenetskih polj, ki vplivajo na oblike in vzorce v naravi. Verjel je, da so te morfogenetske polje osnovne strukture, ki določajo podobne oblike in vzorce v vsem svetu. Sinhroniciteta je po njegovem mnenju le eden od načinov, kako se te povezanosti izražajo.

Ervin Lazlo

Ervin Laszlo je madžarski filozof, sistemski teoretik in pisatelj, ki se je ukvarjal s preučevanjem povezav med znanostjo, duhovnostjo in filozofijo.

Sinhroniciteto je razumel kot izraz celostne narave sveta.

Po Lazlu obstaja univerzalno polje, ki prežema celoten kozmos in vsebuje informacije, vzorce in povezave vsega, kar obstaja. Sinhroniciteta je po njegovem mnenju manifestacija te celostne narave, ki nam omogoča vpogled v skrito povezanost med dogodki in izkušnjami.

David Bohm

David Bohm je bil ameriški teoretični fizik in filozof, ki je razvil koncept impliciranega reda in dialoga.

Sinhroniciteto je razumel kot izraz globljega nereducibilnega reda, ki presega vzročno-posledične povezave.

Po Bohmu je sinhroniciteta izraz implicitnega reda, ki je vgrajen v sam temelj naše resničnosti. Verjel je, da je ta red prisoten tako v našem notranjem svetu kot tudi v zunanjem svetu in se kaže v nepričakovanih in sočasnih dogodkih.

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere