Ljubezen se izraža na toliko načinov, kot je ljudi na tem svetu

Silna pestrost izrazov je tekom stoletij izostala, ker nas družba sili v bolj ali manj le v enega, 'edinega zveličavnega', ki se mu nato skušamo vsi na silo prilagoditi. Da gremo s tem proti naši naši naravi in zvedavosti avtentičnega duha, priča pritajeno nezadovoljstvo, skoraj vsi pa (s premalo ljubezni v naših življenjih) ostajamo nesrečni.

"V prastarih časih – prej, preden je prišla naša civilizacija s svojimi dvojnimi merili, s programiranim licemerjem, z moško prevlado in s številnimi izkrivljenimi družbenimi pravili – so bili ljudje veliko bolj svobodni glede izražanja svoje seksualnosti."

To je bil čas, ki ni poznal današnje močne ideološke razdelitve na 'vzvišeni duh' in na 'nizko telo'. Ljudje so bili bližje naravi, telesno pa je v njihovih življenjih imela pomembno vlogo s pozitivnim predznakom.

Ko danes govorimo o seksualnosti, je ta prežeta z našim odnosom do grešnosti užitka.

Religije prepričujejo ljudi, da je seksualnost namenjena le prokreaciji, z družbenim obsojanjem vsega, razen seksualne zvestobe, pa smo se ljudje oropali vsakršnega avtentičnega in svobodnega izraza svoje seksualnosti. Ko k temu dodamo nevarnosti spolno prenosljivih bolezni, ki seksualno osvobajanje dodatno otežujejo, se izraz 'sveta seksualnost' zazdi pravcati oksimoron.

Pa vendar.

V svetu novih ljubezenskih odnosov se 'svetost' določa po količini ljubezni, seksualnost pa kot pomemben izraz ljubezni v tem pogledu igra pomembno vlogo.

Ko več ni preveč

Kaj sploh je ljubezen in kakšno vlogo ima v novih ljubezenskih odnosih, kot družbenih pritiskov osvobojenim pravi predavatelj, svetovalec in avtor knjižnih uspešnic, Adrian P. Kezele?

Najlažje to ponazorimo s primerom, ki ga je med drugim popisal v svoji novi knjigi Ljubezen.

"Kot da sem sam priključen na nek turbo izvir elektrike," se je slikovito izrazil Branko, štiridesetletnik, ki že več kot deset let zavestno išče več ljubezni v svojem življenju. Opustil je enoljublje, potem ko je pri sedemindvajsetih letih v prvem letu zdaj bivšega zakona, prevaral svojo ženo s staro prijateljico iz šolskih dni, v katero je bil še od takrat zaljubljen. Po nekaj mesecih je priznal soprogi, kaj je napravil, oziroma, kaj dela, ker je afera še vedno trajala. Razplet je bil enostaven. Nista imela otrok, soproga pa ni želela takšnega odnosa, tako da sta se v miru razšla. No, Branko je imel zatem nekaj zvez, ki so se prekrivale ena z drugo. Torej živel večljubno. In podučen s prvo izkušnjo je to delal vedno odkrito in pojasnil večljubni ’status’ že prve dni vsake nove zveze.

"Ko sem samo z eno osebo, je ljubezen čudovita. Lahko se prepustim temu in lahko si predstavljam, da bi celo življenje preživel s to osebo. A ko imam hkrati še eno ljubezen, tista prva – kot da bi doživela nek nov razcvet. Kot da se vse okrepi na n-to potenco … ne vem, kako bi to bolje opisal. Pa tudi druga zveza je zdaj nekako slajša in bolj polna. Ne, zanesljivo ena ljubezen ne moti druge."

Brankova izkušnja je – kot nato v knjigi nadaljuje Kezele – bolj ali manj izkušnja vseh večljubnih ljudi, ta občutek pa je težko pojasniti nekomu, ki tega še ni doživel. Ti še naprej ostajajo prepričani, da ni mogoče ’zares’ ljubiti več kot enega. Verjamejo skratka v enodimenzionalnost ljubezni.

Če bi bila ljubezen zares enodimenzionalna izkušnja, bi bilo to morda celo prav, piše Kezele.

"A ljubezen ne kaže znakov omejenosti na eno dimenzijo. Njena večnost, neskončnost in nepogojenost so transcendentalne in ne podlegajo takemu zooževanju resničnosti."

Kezele, ki je knjigo napisal z mislijo na pričevanja klientov in osebne izkušnje, pravi, da ima seveda vsakdo svobodo, da poskuša slediti samo to eno in edino dimenzijo ljubezni, a bo v tem težko uspeval, ker ljubezen enostavno zahteva, da se jo izmenjuje in da se s tem povečuje.

"Vsaka mama ve, da sklicevanje na maltuzijanski argument ne velja za otroke, ter da je materinska ljubezen brezmejna. Če imate tri otroke, nobeden ne bo prikrajšan, češ da ste svojo ljubezen razdelili na tretjine," utečen argument večljubih o tem, kako in zakaj je mogoče z nezmanjšano ljubeznijo ljubiti več ljudi naenkrat, navaja Kezele. "Prav tako vsakdo, ki ima več bratov in sester, ve, da ne deli neke določene količine ljubezni na štiri dele, pač pa jih ima rad s polno bratsko ali sestrsko ljubeznijo. Nihče ne sprašuje o količini ljubezni, ko gre za brate in sestre, ali, kar se tega tiče, prijatelje. Ali imate kaj manj radi starega prijatelja, ker ste nedavno dobili novega?"

Izpovedano razumemo, ko gre za otroke, brate ali prijatelje, saj imamo s tem tudi osebno izkušnjo. Zaplete pa se v primeru ljubezni ljubimcev, pri čemer je dejavnik, ki (v umu dela javnosti) ustvari to razliko, seveda seksualnost.

Pa vendar. Sodeč po večini statistik in anket naj bi bila večina ljudi sposobna ljubiti več ljudi hkrati, vprašanje je le, ali so si ti to voljni priznati.

Ali ste med njimi tudi vi, osebno, si boste morali odgovoriti sami, začnete pa lahko pri vprašanju: ste na področju ljubezenskih odnosov srečni in izpolnjeni?

Duhovni vidiki večljubja

Vprašanje ljubezni in odnosa tudi sicer velja za eno od ključnih vprašanj v našem duhovnem razvoju, trdi Kezele.

"Morda niste med tistimi, ki jih zanima tako imenovana duhovna literatura. Morda niste razmišljali o razvoju zavesti, ne zanima vas meditacija, ne razbijate si glave z iskanjem smisla v naključnih dogodkih, in pravzaprav ne iščete ničesar drugega kot pravico do lastne sreče in svobodnega življenja. To je čisto v redu. A prav tako verjamem, da ste, če vas je doletelo večljubje, postali modrejši in bolj odprti za učenje in spremembo," razmišlja Kezele. "Pojav večljubja v vsakdanjiku je zdaj očiten. Številni ljudje ga bodo izkusili, a sploh ne bodo pomislili na duhovne vidike te izkušnje. Oziroma – pod pritiskom prevladujoče paradigme se bodo tega verjetno sramovali in imeli za greh ali vsaj napako. Pa vendar bo ta izkušnja večino prisilila k razmišljanju o sebi. Skušali bodo najti določene odgovore. Če nič drugega, se bodo spraševali, zakaj se jim je to zgodilo. Če, bodo imeli na razpolago samo utečena (ne) pojasnila o tem, kako so ljudje po naravi slabi in grešni ter se morajo proti temu boriti, se bodo znašli v starem in znanem vrtincu nezadovoljstva, krivde in frustracij."

Kezele nato postreže s svojstveno razlago ljubezni, ko o njej pravi, da gre za 'sredstvo za samospoznanje'.

"Navsezadnje – mar ni res, da je ljubezen naš največji učitelj? Skoznjo in od nje doživimo najlepše, najgloblje, včasih pa tudi najtežje življenjske nauke."

Knjiga Ljubezen – več ni preveč govori o tem, da ljubezen, ki jo poznamo, ni popolna, in da v ljubezni obstaja veliko več tega, česar smo si do zdaj dovolili vedeti. Nje avtor vabi na pot skozi lastno raziskovanje novih možnosti, izbira pa je na koncu še vedno (in vedno bo) le vaša.

Adrian P. Kezele, ki ga slovenska javnost najbolje pozna kot plodovitega avtorja, navdahnjenega predavatelja in astrologa, je velik del svojega življenja posvetil tudi osebnim svetovanjem. Njegova stroka je govorni terapevt, logoped, a se je s poznejšim zasebnim izobraževanjem preusmeril v področju psihologije, tako da danes izvaja svetovalni program, ki bi ga lahko poimenovali life coaching. Posebnost njegovega pristopa je, da pri delu uporablja tudi čisto ’alternativne’ metode, kot je astrologija.

"A to je v tem trenutku nepomembno," pravi Kezele. "Pomembno je dejstvo, da že tretje desetletje malodane iz dneva v dan poslušam težave ljudi in tako izvem, kako razmišljajo in kako ravnajo. Analiziram, kar slišim, spustim skozi sebe in poskušam glede na okoliščine svetovati, kaj je najboljša možna smer delovanja v tistem trenutku, in pri tem uporabljam vse, kar znam."

Kar se tiče ljubezni, je iz izkušenj s svetovanci do danes potegnil tole:

• nezadovoljstvo z obstoječo situacijo v ljubezni in v odnosih je navzoče v 90 odstotkih,
• nezadovoljstvo s partnerjevimi koraki je nekaj manjše, a še vedno ogromen odstotek (morda 80 odstotkov, tistih 10 odstotkov odpade, ker ni partnerja),
• nezadovoljstvo z zakonom, ne glede na razloge, je tudi v visokem odstotku, vsaj 80 odstotkov tistih, ki so v zakonu, jih skomigne z rameni in rečejo: 'Ah, kaj morem, takšen je zakon.'

Čemerna statistike vsesplošnega nezadovoljstva se tu seveda ne konča, pa vendar Kezele nato ne trdi, da pozna en sam samcat pravilen odgovor na vprašanje ljubezni.

"Niti na kraj pameti mi ne pade, da bi eno enoumje (recimo ideal serijskega enoljubja) zamenjal z drugim enoumjem (na primer s serijskim večljubjem). Ravno nasprotno, želim vam pokazati raznolikost človeških občutkov, pa tudi načinov življenja, ki izhajajo iz teh občutkov. Želim vam predstaviti dejstvo, da so ljudje umetniki ljubezni, a da jih je obstoječi družbeni vzorec pretvoril v uniformirane proizvajalce enega samega, družbi sprejemljivega proizvoda, ki najpogosteje nima nič z ljubeznijo. Nisem prvi, ki meni, da je edini odgovor na težave v ljubezni – še več ljubezni? A problem je v tem, ker večina ljudi do danes o tem ni še nikoli razmišljala, kaj šele, da bi svoje življenje prilagajala nekim drugim ljubezenskim možnostim."

Za več branja

Knjiga Ljubezen – več ni preveč velja za eno najbolj kontroverznih v opusu knjig Adriana P. Kezeleta. V izvirniku je izšla leta 2020 in dvignila veliko prahu. Pred dvema letoma je na Hrvaškem doživela ponatis, zdaj pa je izšla tudi pri nas v slovenskem prevodu.

Po branju te knjige je zelo veliko verjetnosti, da boste sposobni vnesti v svoje življenje več svobode. Igrivosti. Odpuščanja. Razumevanja. Naravnega obnašanja. Spoštovanja. In predvsem – resnice ljubezni. Same koristi za zadovoljno in polno bivanje

"Med drugim je ena od vlog knjige omogočiti ljudem, da se informirajo in razmislijo o sebi in svojem življenju."