Prof. Paul Francis: "Menim, da se lahko psihoterapija veliko nauči od šamanizma."

Tako trdi psihoterapevt, učitelj in šamanski praktik Paul Francis, a dodaja: "Prav tako sem prepričan, da se mora tudi šamanizem veliko naučiti od psihoterapije, če želimo razviti sodoben šamanizem, ki bo ustrezal času, v katerem živimo, saj se ta zelo razlikuje od časa naših lovsko-nabiralniških prednikov."

Paul Francis, ki je na univerzi v Lancastru študiral filozofijo in antropologijo, kasneje pa še komplementarno medicino, različne duhovne tradicjie in psihoterapijo, zadnjih trideset let pri svojem delu uporablja znanja iz vseh področij, ki jih je tekom let osvojil.

Potem, ko je leta 2008 ustanovil Three Ravens College šamanizma in animimizma, pa o terapevtskem šamanizmu piše knjige in predava študentom iz celega sveta.

"Nikoli nisem nameraval postati učitelj šamanizma," uvodoma prostodušno prizna Francis. "Dolga leta je bila moja šamanska praksa izkušno osebna in zasebna. Moji Vodniki so me morali dolgo prepričevati, naj svoja učenja predam tudi drugim. Čeprav vem, da moj pristop ne bo ugajal vsem, ki jih zanima šamanizem, pa sem med poučevanjem spoznal, da je mnogim blizu in da pri njih dobro deluje, in, kar je najpomembneje, da ga potrjujejo njihove osebne izkušnje."

Izgubili smo stik s sabo!

Naj na tem mestu spomnimo, da šamanizem ni še ena religija, ampak ga gre videti kot svojstveno (a vsem naravno dano) duhovno prakso prehajanja v trans, v stanju katerega smo nato sposobni stopiti tako v stik z duhovnim svetom kot močjo narave in samim sabo.

Šamanizem - in druge duhovne prakse, ki so temeljile na povezanosti z naravo – je bil stoletja preganjan in zatiran po vsem svetu. Starodavna znanja in duhovna vedenja so nadomestili materializem, mit o človekovi nadvladi in organizirane religije.

Cena, ki jo je sodobni človek plačal za zgubo povezanosti z naravnim svetom, pa je bila velika. Posledice naše odtujenosti od naše prave narave se namreč kažejo v pravi epidemiji psihičnih in fizičnih bolezni.

Šamanski pogled na vzroke bolezni pa je jasen. Šamani pravijo, da je glavni vzrok večine naših bolezni ’izguba moči ali duše’.

"Do izgube moči pride zaradi ločenosti od narave in sveta, ki je onkraj človeškega."

Medtem ko se zahodna medicina ukvarja s simptomi, šamani bolezni zdravijo v njihovih vzrokih, za kar uporabljajo številna praktična orodja in tehnike, ki jih v drugem delu zbirke o terapevtskem šamanizmu podrobno popiše avtor.

Ponovno neukročeni je druga knjiga iz zbirke o terapevtskem šamanizmu, v kateri boste našli opise številnih zdravilnih šamanskih praks skupaj z vajami, ki vam bodo pomagale ponovno stopiti v stik z vašo pravo naravo.

"Pri zdravljenju izgube moči nam lahko pomaga vse, kar nam omogoči, da se ponovno povežemo. Prvi in najpomembnejši korak je priklic Živali Moči, saj gre za najmočnejšo povezavo s svetom onkraj človeškega," piše Francis in nadaljuje: "S tem smo začeli proces vrnitve k neukročenosti in zdravjenja izgube moči."

Če naj bi se resnično pozdravili, moramo pričeti spet živeti bolj povezano z drugimi, kar pomeni, da gre za nenehen, vseživljenjski proces. Gre za način življenja, način bivanja.

"O izgubi duše govorimo, ko izgubimo del svoje duše. Tako kot pri izgubi moči, je tudi pri preprečevanju izgube duše pomembno, kako živimo svoje življenje in tudi to je nenehen proces. Pri zdravljenju izgube duše, ki se je že dogodila, pa gre za značilno zaporedje dogodkov, ki jih imenujemo ’priklic duše’. Priklic duše je izjemno pomemben del šamanskega zdravljenja, saj naslavlja enega od dveh temeljnih vzrokov bolezni."

A medtem ko je tehnika priklica duše rezervirana za že zrele šamanske praktikante, Francis v svojem pisanju razkrije več o tehnikah povrnitve moči, kar drugi temeljni vzrok bolezni.

Na tem mestu med drugim spregovori o t.i. ekstrakcijah intruzij, čemur v drugih kulturah rečejo tudi odstranjevanje prekletstva, zlonamernih urokov, zarotitev in zlih duhov.

"... ekstrakcija pomeni odstranitev intruzije in zdravljenje luknje ali rane, ki tam ostane. Šamani jo včasih izvjajo kot dejansko, fizično prakso srednjega sveta, neposredno na klientovem telesu. Pri tem lahko uporabljajo dim, kadila ali sesanje intruzij iz telesa, kar poznamo tudi kot ’energetska operacija’. Včasih uporabljajo tudi boben in ropotulje, pa tudi številne druge metode, s katerimi preženejo intruzijo."

Pogosteje kot fizično pa šamani ekstraktcije izvedejo na potovanju v šamanske svetove.

Na preseku psihoterapije in šamanizma

Ker Francis ob razlagi šamanskih zdravilnih praks ne pozabi na svoje psihoterapevtsko ozadje, v knjigi me drugim lahko beremo, da je za sodobne šamane nujno, da znajo razlikovati med resničnimi intruzijami in deli človekove lastne psihe, ki jih je ta tekom udomačitve zgolj potlačil v svoj podsvet, t.j. osebno in kolektivno nezavedno.

Razlika med telesi in identitetami, ki niso del osebe, in notranjimi ’demoni’, ki so zgolj potlačeni deli taiste osebe, ni vedno takoj očitna, a je še kako ključna.

"Recimo, da ima nekdo občutek, da ga posedujejo demoni in zato poišče storitve šamanskega praktika. Verjetno bo njegovo privzeto stališče, da so demoni resnični. Kaj pa če gre ta oseba k psihoterapevtu? Njegovo privzeto stališče bo najverjetneje, da demoni niso ’resnični’, temveč odtujeni nesprejeti deli klientove psihe. Kaj je torej res?"

Francis trdi, da je težava v tem, da gre lahko za oboje.

"Demoni so lahko objektivno resnična, neodvisna bitja, ki posedujejo klienta. V takšnem primeru je odstranitev res potrebna. Lahko pa gre za notranje ’demone’, potlačene delčke psihe. V takšnem primeru je potrebna integracija, ne pa odstranjevanje. Zato je izredno pomembno, da veš, kaj je res, in se temu primerno odzoveš."

Francis nato hipotetično nadaljuje: "Recimo, da so klientovi demoni resnični. So neodvisna bitja, ki ga dejansko obsedajo in mučijo. Če jih psihoterapevt zmotno obravnava kot subjektivne ’notranje demone’, je lahko za klienta pogubno. Kadar resnične demone obravnavamo kot nekoristne misli, mu zagotovo ne bomo v pomoč. Ali še huje, če terapevt te ’demone’ vidi kot nesprejete dele sebe, bo klientu najverjetneje svetoval, naj vzpostavi dialog z njimi, da bi jih lažje integriral vase. Tako demonom nevede pomagal, da še naprej posedujejo klienta."

Kaj pa, če demoni niso resnični in gre torej zares le za potlačene del psihe klienta?

Če bi se kakšen šamanski praktik odločil te odstraniti, bi tudi to imeli za klienta škodljive posledice.

"Čeprav je malo verjetno, da bi bil šamanski praktik dovolj močan, da bi lahko dejansko odstranil in pregnal posamezne dele neke osebe (pravi šaman bi to lahko storil), bo vseeno povzročil škodo, saj bo klient še naprej zmotno prepričan, da je obseden. S tem bo poškodoval njegovo psiho. Z notranjimi ’demoni’ se je namreč treba soočiti, jih sprejeti in integrirati, ne pa jih še dodatno demonizirati."

Da bi bilo vse skupaj še malce bolj zapleteno, pa Francis postreže še z eno možnostjo. Možnostjo, da so nekateri klientovi demoni resnični, drugi pa ne.

"Če bomo poslali dele nekoga stran, bomo ustvarili notranje namišljene ’demone’, kot tudi praznino, ki jo lahko zapolnijo dejanski demoni. Zato je izredno pomembno, da smo odprti za vse možnosti in da vnaprej ne predvidevamo nobene od njih. Znati moramo razločiti, kdaj so demoni resnični in jih je treba odstraniti ter kdaj so samo deli jaza, ki morajo biti sprejeti in integrirani."

Poznavanje resnične narave stvari, torej tudi osebnosti in duše, je zato za sodobne šamanske praktike izjemnega pomena. In ob tem ne gre zgolj za znanje osnov sodobne psihologije in psihoterapije, temveč tudi znanj in modrosti starodavnih šamanskih tradicij.

Notranje pleme

Šamani namreč ljudi ne vidijo kot psihično monolitne in ne verjamejo, da človek premore zgolj en sam jaz.

"Tisto, kar mislimo, da je ’jaz’, je v resnici sestavljeno iz različnih delov sebe, ob katerih ima vsak različne potrebe in vzgibe. Tako kot smo mi del večjega Plemena znotraj vseh Ljudstev, imamo tudi znotraj nas pleme različnih delov sebe. In tako kot šamanizem poskrbi, da znotraj večjega Plemena živimo uravnoteženo, spoštljivo in v dobo celotnega Plemena, skrbi tudi za to, da živimo uravnoteženo, spoštljivo in v dobro našega notranjega plemena."

Različne šamanske kulture to ’notranje’ pleme delijo na različno število delov.

"Nekatera plemena pravijo, da imamo vsaj dvajset ali več različnih delov sebe, dvajseta ali več različnih duš (ali delov ene duše, odvisno, kako na to gledamo), vsaka ima različne namene in potrebe. Druge šamanske kulture govorijo o precej manj delih. Psihoterapevti nas običajno vidijo sestavljene iz različnih notranjih delov, ki jih imenujejo ’podosebnosti’. In tudi psihoterapevti našo notranjo pokrajino delijo na različne načine," je jasen Francis.

A naj opazujemo ’jaz’ s šamanskega ali psihoterapevtskega vidika, je torej jasno, da ne obstaja en sam ’jaz’ tako, kot to misli večina ljudi, kar jim povzroča nemalo težav.

• Za več branja na dano temo priporočamo Ponovno neukročeni Paula Francisa.