N.Z. | 9. 9. 2023, 13:24

Psihoterapija med dvema ognjema (odzivi na nedavni intervju z dr. Sano Čoderl Dobnik)

profimedia

Da je dejavnost psihoterapije v Sloveniji zakonsko popolnoma neurejena in jo lahko izvaja praktično kdorkoli, je splošno znano. Problem zaostruje dejstvo, da znotraj obstoječega zdavstvenega sistema na tem področju vladajo nerazumljivo dolge čakalne vrste, ki se celo podaljšujejo.

Stanje je resno.

Ljudje v stiski, ki si ta hip iščejo psihoterapevtsko pomoč, do te nimajo ustreznega dostopa, kar je zanje lahko nevarno, celo življenjsko ogrožujoče, zaradi odsotnosti enotne zbornice psihoterapevtov pa delo tistih, ki psihoterapevtsko pomoč ponujajo (pa naj so za to ustrezno usposobljeni ali ne), nihče ne nadzoruje. In ’kratko’ bodo v tako kaotični situaciji vedno potegnili prav ljudje v stiskah.

Bi k ureditvi pereče problematike lahko pomagal nastajajoči zakon o psihoterapiji?

Zagotovo. Zapleta pa se zaradi diametralno nasprotnih pogledov različnih deležnikov.

Ko se je konec junija, pod vodstvom psihiatrinje dr. Mojce Drnovšek prvič sestala delovna skupina ministrstva za zdravje, ki bo oblikovala predlog zakona o psihoterapiji, se je med člani skupin vnela burna razprava in razkrila, kako različna so stališča skupin glede ureditve področja.

Nedavni nedeljski intervju na RTV Slovenija, v katerem klinična psihologinja dr. Sana Čoderl Dobrnik zagovarjala stališče, da naj bi psihoterapija ostala zgolj v domeni kliničnih psihologov in psihiatrov, četudi je teh odločno premalo, da bi odgovorili na potrebe ljudi, je na ta razcep opozoril še širšo (in torej ne zgolj zainteresirano) javnost.

Psihoterapevtska stroka se je v naslednjih urah in dneh odzvala tako na družbenih omrežjih kot s prošnjami medijem za to, da tudi njim dovolijo povedati svoje videnje stvari.

V nadaljevanju zato, da bo tudi širša javnost dobila boljši uvid v stališča slovenske psihoterapevtske stroke, objavljamo dele nekaj javnih pisem, s katerimi so se različni strokovnjaki s področja duševnega zdravja javili uredništvu Metropolitana.

Odzivi psihoterapevtske stroke

Po omenjenem intervjuju smo med drugim prejeli odziv Tine Korošec, Univ. dipl. Socialne pedagoginje, Geštalt izkustvene družinske terapevtke in paihoterapevtke, ki jo je najbolj zmotilo, da v intervjuju ni bilo omenjeno, da v Sloveniji že obstaja Slovenska krovna zveza za psihotetapijo, ki bdi nad vsemi izobraževalnimi inštituti, ki izobražujejo psihoterapevte. Ta institucija hkrati skrbi, da je certificiranje psihoterapevtov v Sloveniji usklajeni z Evropsko zvezo za psihoterapijo.

"Ta podatek je pomemben, saj se sicer lahko psihoterapijo prikazuje kot ’vikend tečaje’ ali možnost nekakšnih priložnostnih zaslužkov zasebnih inštitutov. Kar pa seveda ne drži. Nasprotno. V večini primerov gre za certificirane programe in inštitute po evropskih standardih, ki pri izobraževanjih večinoma sodelujejo s strokovnjaki iz tujine. Vsi certificirani študiji imajo natančno določeno tako število ur teorije, ki zajema tudi psihopatologijo, kot število ur dela pod supervizijo, kar pomeni učenje iz prakse."

Tina Korošec v svojem pisanju nato med drugim naslovi, zakaj se ji zdi nujno ’pripustiti’ na psihoterapevtsko področje pomoči več akterjev, kot to zagovarja intervjuvanka.

"Psihoterapija se razvija kot odgovor na nezmožnost zdravstvenega sistema, da svojim klientom ponudi pomoč, ki dejansko pomaga in je dejansko na razpolago. Pri tako dolgih čakalnih vrstah ti namreč nimajo druge izbire, kot da se obrnejo na trg. In tu se Slovenska krovna zveza že vrsto let trudi za ureditev področja z uvajanjem višjih standardov za storitev."

V nabiralnik uredništva smo prejeli tudi odziv mag. Stanislave Grachove, psihologinje, magistre klinične psihologije in specializantke psihoterapije v zaključnem letniku specialističnega študija psihoterapije.

"Gospo dr. Sano Čoderl Dobnik spoštujem. Bila je moja profesorica tudi na drugi stopnji študija psihologije v Ljubljani. Prav njo sem večkrat prosila za priporočilo kakšnega psihoterapevta ali možnost, da bi lahko k njej napotila svoje znance in prijatelje. Vedno znova me je namreč navdušila s svojim korektnim odnosom in profesionalno držo. Tudi zato sem bila toliko bolj presenečena, ko sem poslušala nekatere njene izjave v nedeljskem intervjuju. Z nekaterimi izmed njih je namreč povsem razvrednotila mojo lastno študijskp izkušnjo, ki traja že dober ducat let," je mag. Grachova zapisala v uvodu svojega pisanja, nato pa nadaljevala.

"Zagovarjati, da je zgolj medicinski model psihoterapije lahko univerzalna rešitev duševnih težav, je podobno, kot da bi zdravnik vsem pacientom priporočil dvigovanje uteži kot rekreativno dejavnost ne glede na njihovo starost, sposobnost in veščost. Uteži bo nekdo morda dvigovala tri mesece in se počutil odlično, potem pa pristal na postelji s hernijo ali zlomljenim kolenom. Če bi bili bolj pozorni in prisluhnili človeku, bi takšnemu pacientu morda raje priporočili jogo, pilates ali sprehod v naravi. Podobno lahko človeku v stiski priporočimo pristop, ki je zanj najprimernejši, pa naj gre ob tem za psihoanalizo, integrativno, humanističo smer ali vedenjsko kognitivno, geštalt in sistemsko družinsko terapijo, če naj jih naštejem le nekaj."

Mag. Grachova svoje javno pismo konča z zapisom: "Kot predstavnica še posebno ranljive skupine (migrantka), sem posebej občutljiva na področje asimilacije in integracije ljudi. Naj zato na tem mestu izpostavim, da se predstavniki različnih ranljivih skupin pogosto v strahu pred diskriminacijo ne upajo obrniti na zdravstvo, zaradi česar neredko ostanejo brez pomoči in podpore. Takšni pogosto potrkajo na moja vrata. Med mojimi klienti je kar nekaj ljudi v finančni stiski, kar pomeni, da z njimi delam za manjši znesek, ki komaj pokrije stroške supervizije in najem sobe. Kam bodo šli ti klienti?"

Oglasili so se tudi iz SKZP (Slovenske krovne zveze za psihoterapijo).

Njihova predstavnica se je takole odzvala na besede klinične psihologinje dr. Sane Čoderl Dobnik v nedeljskem intervjuju na RTV Slovenija 1.

"Na SKZP-ju smo radovedni, od kod takšna ogroženost medicinske stroke, da se mora braniti z napadi. Nobene želje nimamo posegati na področje medicinskega modela psihoterapije, kateremu ne pripadamo.

Morda gre za staro rano, ko je bila psihologija kot stroka videna kot manjvredna v primerjavi s psihiatrijo. A današnji čas je prijaznejši do prepoznavanja in sprejemanja vrednosti psihološkega področja.

Morda pa gre zgolj za boj posameznih avtoritet, ki z agresivno držo vladajo svoji skupini.

Znano je, da društvo Zbornice kliničnih psihologov vodi peščica kliničnih psihologov, medtemo ko veliko drugačnih mnenj kliničnih psihologov (in psihiatrov) ostaja neslišanih."

Avtorica zapisa nato nadaljuje bolj osebno.

"Kot psihoterapevtka dobro sodelujem s psihiatri in kliničnimi psihologi, ki se zavedajo pomena dobrega odnosa s pacientom. Raziskave potrjujejo, da prav psihoterapija odigra glavno vlogo pri okrevanju. Slednje potrdi tudi nevroznanost. Poudarjam, da je diagnostika kliničnega psihologa potrebna, zato psihoterapevti redno sodelujemo z njimi."

In zapis zaključi:

"SKZP se zavzema za zakonsko ureditev, ki bi vzpostavila nadzor in jasne zahteve izobraževanja na področju psihoterapije. Upamo, da je naša država dovolj zrela, da se ob tem ne bo uklonila pritiskom in bo postavila zakon, ki bo odogovril na realno stanje. Psihoterapevti smo že tukaj in uspešno opravljamo svoje delo. Zanikanje tega dejstva ne bo uredilo področja duševnega zdravja. Prav tako ljudem, ki potrebujejo pomoč, ne bo pomagalo kazanje s prstom drug na drugega. Kratko bodo v vsakem primeru potegnili prav tisti, zaradi katerih to področje sploh obstaja in zato je zakon potrebno urediti z vključevanjem in ne z izključevanjem. Obstajajo tako dobri kot manj dobri psihoterapevti, psihiatri in klinični psihologi. Vse naštete pozivamo, da se pogledamo v ogledalo."

In potem je tu še odziv Univerze v Ljubljani Teološke fakultete.

Pismo s kar 13 podpisniki v nadaljevanju povzemamo v delu, ki bolje pojasni, kakšna in kako dolga je izobraževalna pot njihovih študentov, preden ti lahko pričnejo opravljati psihoterapevtski poklic.  

"Zdi se nam nedopustno, da se v javnosti ustvarja vtis, da izobraževanje v okviru tako ugledne institucije, kot je Univerza v Ljubljani, nima svoje veljave ali da celo ni dovolj strokovno, znanstveno oziroma da ne goji visokih standardov pri doseganju potrebnih kompetenc in etičnosti za opravljanje psihoterapevtskega poklica.

Prav tako se moramo odzvati na trditve v oddaji, da nasprotna stališča, kot jih je v intervjuju predstavila dr. Čoderl Dobnik, vodijo v možnosti, da bo študent po petletnem študiju po maturi lahko samostojno opravljal psihoterapevtski poklic. Tudi to ni res. Sedanja pot za opravljanje psihoterapevtskega dela po modelu družinske terapije, za katerega izobražuje Univerza v Ljubljani Teološka fakulteta, je triletni univerzitetni študij, dvoletni magistrski študij, dvoletni program izpopolnjevanja in dve leti t.i. stažiranja, torej praktičnega terapevtskega dela pod supervizijo. Skupaj to znese devet let. Zato ne držijo trditve, da psihoterapevti, ki se izobražujejo izven "javnega zdravstva", prehitro oz. premladi pridejo do možnosti opravljanja psihoterapevtske dejavnosti in da ne pridobijo ustreznih kompetenc.

Opozorili bi tudi na to, da se je voditeljica nekajkrat sklicevala na osnutek zakona, ki uradno ne obstaja. Člani delovne skupine namreč osnutka zakona še niso prejeli."

Novo na Metroplay: Mojmir Šiftar o zakulisju MasterChefa, stereotipih in ženi Anji