Vaclav Smil: "Nisem niti pesimist niti optimist, le znanstvenik, ki skuša pojasniti, kako svet v resnici deluje"

"Danes več ljudi živi bolje in dlje ter o bolj zdravi kakor kdaj koli prej," v uvodu knjige ’Kako v resnici deluje svet’ zapiše Vaclav Smil, znanstvenik, politični analitik in interdisciplinaren razsikovalec. "Drugi dosežek, ki je vreden občudovanja, je naše razumevanje tako fizičnega sveta kot vseh živih organizmov. Naše znanje sega od splošnih ugotovitev na ravni vesolja (o galaksijah in zvezdah) in planeta (o ozračju, hidrosferi in biosferi) do dogajanj na ravni atomov in genov: na površino najzmogljivejših mikroprocesorjev zarisujejo dele, ki so le okoli dvakrat širši od premera človeške molekule DNK."

Našteta spoznanja so botrovala razvoju množice strojev in naprav, vpeljanih je bilo nešteto postopkov, protokolov in posegov, ki vzdržujejo sodobno civilizacijo.

"Obsega našega celokupnega znanja in vseh načinov, kako ga uporabljamo, pa močno presega dojemanje posameznega človeškega uma."

Pomislite za hip, kako ogromno informacij nam je na voljo danes v primerjavi s tem, kar smo vedeli pred desetletji ali celo stoletji.

Ko sta sredi 18. stoletja francoska učenjaka Denis Diderot in Jean le Rond d’Alambert z nekaj pomoči sodelavcev izdala 28 zvezkov prve enciklopedije, ki je zajemala večji del znanja tistega časa, je bil sto let po izidu njunega zadnjega zvezka, leta 1872, možen le še površen pregled takratnega znanja, stoletje in pol kasneje pa niti to več ne.

Kar lahko ponazorimo z naslednjim primerom.

Medtem ko fizika in biologija veljata za razmeroma ohlapne oznake, se bo današnji strokovnjak za fiziko delcev le težko prebil čez prvo stran novega strokovnega članka s področja virusne imunologije.

Človeštvo skupaj premore neverjetno znanje, a je postalo to - zaradi drobljenja vsega tega znanja - posamezniku v celoti praktično nedosegljivo.

"Nadvse specializirana področja sodobne znanosti so postala tako težko razumljiva in malodane skrivnostna, da se morajo strokovnjaki včasih izobraževati vse do svojega petintridesetega leta, če se želijo pridružiti tej novi duhovščini."

In zato večina ljudi v sodobni družbi tako slabo razume, kako svet v resnici deluje.

Zares izčrpna knjiga Vaclava Smila je pri osmislitvi tega pomembnega vprašanja zato več kot dobrodošla.

Češko-kanadski zaslužni profesor na Univerzi v Manitobi, tudi član Kanadske kraljeve družbe (Science Academy) in član Kanadskega reda (Order of Canada), je do danes sicer objavil več kot petdeset knjig in okoli 500 razprav na temo energije, okoljskih in demografskih sprememb, proizvodnje hrane, zgodovine tehničnih inovacij, ocen tveganja in javnih politikah. V slovenščino je bila zaenkrat prevedena le knjiga ’Kako v resnici deluje svet’.

V naši naravi je ...

"V naši naravi je, da praviloma podcenjujemo tveganje pri nevarnostih, ki so nam dobro poznane ali se vanje podajamo prostovoljno, pretiravamo pa glede neprostovoljnih in neznanih nevarnostih. Pretiravmo glede tveganja pri nevarnih dogodkih, ki jih imamo v živem spominu, in podcenjujemo tveganje takšnih, ki so že poniknili v kolektivno in institucionalno pozabo. Kot že rečeno, je okoli milijarda ljudi v svojem življenju preživela tri pandemije, ko pa nas je prizadel covid-19, se je največ omenjalo dogodek iz elta 1918, saj je od treh novejših (a manj pogubnih) pandemij ostal le bled spomin nasprotno od strahu pred otroško paralizo v petdesetih letih ali aidsom v osemdesetih letih 20. stoletja."

Njegovo zanimivo in pronicljivo razlago o tem, zakaj se nam je kolektivno zgodila takšna izguba spomina, Smil, tako kot pri številnih drugih temah, ki je tekom celotne knjige odpira (in nato zapira), razloži v nadaljevanju.

In kot vedno, bistvo rad ponazori s primerom.

"Zanemarjanje preprotih ukrepov, s katerimi je mogoče rešiti življenja, morda najbolje ponazarja ameriški odnos do nasilja s strelnim orožjem. Niti ob najgrozljivejših ponovitvah vse prepogostih množičnih pobojev (ob tem vedno pomislim na 26 ljudi, vkljčno z 20 otroki, starimi šest in sedem let, ki so jih leta 2012 ustrelili v Newtownu v Connecticutu) se zakonodaja ni spremenila. V drugem deetletju 21. stoletja je okoli 125.000 Američanov umrlo pod streli (skupno število za uboje, brez samomorov). T oje toliko kot prebivalstvo mest Topeka v Kansasu, Athens v Georgiji, Simi Valley v Kaliforniji ali Gottingen v Nemčiji. Zaradi vseh terorističnih napadov pa je v drugem desetletju 21. stoletja umrlo 170 Američanov, kar se razlikuje za skoraj tri velikostne razrede. Če to primerjamo z žrtvami v prometu, je porazdelitev še bolj neenakomerna: kot smo že videli, je za ameriške staroselce petkrat večja verjetnost, da umrejo v avtu, kot za Američanke azijskega porekla, za Afroameričane pa je kar 30-krat večja verjetnost, da umrejo zaradi strelnega orožja."

In sklepma misel po tem nizu poudarkov s podatki, ki vsekakor dajejo misliti?

Vaclav Smil piše: "Dobro se je zavedati, da je želja po obstoju povsem brez nevarnosti neuresničljiva, težnja po čim manjšem tveganju pa ostaja vodilna motivacija za napredek človeštva."

Priporočamo v branje

Knjiga ’Kako v resnici deluje svet – Znanstveni vodič po preteklosti, sedanjosti in prihodnosti’ ponuja prepotrebno soočanje z resničnostjo: preden se lahko učinkovito spopademo s sodobnimi težavami, moramo razumeti njihove mehanizme in dejstva.

Poleg teoretičnih razmislekov, ki k refleksiji spodbujajo tudi bralca, to delo temelji tudi na konkretnih prikazih. Beremo lahko na primer, da globalizacija ni neizogibna in nujna (dejstvo, da se 70 odstotkov svetovnih gumijastih rokavic izdela v samo eni tovarni na svetu, je leta 2020 postalo nezaslišano tveganje), pa tudi to, da naša družba kot celota še vedno povečuje svojo odvisnost od fosilnih goriv, tako da so vse obljube o globalnem razogličenju do leta 2050 zgolj pravljica.

Pa vendar avtorjev cilj ni napovedati osupljivo pozitivnih ali depresivnih scenarijev bodočnosti, temveč poskuša najti odgovor na eno najpomembnejših vprašanj našega časa: ali smo nepreklicno obsojeni na propad ali je pred nami svetlejša prihodnost?

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol