Anica Mikuš Kos: "Otroke bi morali vzgajati ne le, da poskrbijo zase in svoje dobro počutje, ampak da poskrbijo tudi za druge"

Anica Mikuš Kos je slovenska psihiatrinja in pediatrinja, ki je svoje življenje posvetila duševnemu zdravju otrok, od upokojitve dalje pa velja za eno vodilnih strokovnjakinj na področju pomoči otrokom z vojnih območij. Z 88-letno predsednico Slovenske filantropije sva se pogovarjali o skrbi zase in za druge, o vlogi družbe pri oblikovanju vrednot, moči prostovoljskega dela in smrti.

Po telefonu ste mi rekli, naj vas pokličem, preden pridem, da preverim, ali ste še živi, ker ima vsak pravico umreti. To se sliši kot nasprotje strahu pred smrtjo. Kako vidite smrt?

Veliko mislim na smrt. Sprijaznila sem se z njo. Smrti se ne bojim, včasih bi kar rada že umrla, pa ne zaradi depresivnosti ali žalosti. Preprosto se mi zdi, da je bilo vsega dovolj, zlasti zato, ker se stvari ponavljajo. Toliko ljudi je umrlo, toliko ljudi je trpelo, zdaj pa smo vse pozabili in gremo znova v situacije, ki lahko povzročijo tretjo svetovno vojno in ki spodbujajo preganjanje nekaterih etničnih ali verskih skupin. Ni me strah smrti, ne bi pa rada umrla v mukah, zato si tudi prizadevam za zakon, ki bi dovoljeval pomoč pri umiranju, skrajšanje muk. Vsak človek ima pravico umreti, ampak vsak bi moral imeti tudi legitimno pravico do skrajšanja muk bolečega umiranja. 

Skrb zase ne pomeni, da gledamo zgolj nase, saj mi ne moremo biti dobro, če niso dobro tudi ljudje okoli nas, menite. Kaj to za vas pomeni?

Živimo v času, ko so označevalci, kot sta "jaz" in "skrb zase", v ospredju. Tudi psihološke stroke se v svojih dejavnostih pomoči ljudem v stiskah usmerjajo predvsem v dobrobit posameznika, v njegovo dobro počutje in boljšo storilnost. Skratka, ukvarjajo se predvsem s tem, kako izboljšati  notranjo in zunanjo življenjsko situacijo posameznika. To ne zadošča. Prej ali slej se znajdeš v osamljenosti in tekmovalnosti z občutkom, da te sistemi in družba ogrožajo. Še manj pa je to ustrezno v družbeni perspektivi, saj se z usmeritvijo zgolj na posameznika razkraja to, kar imenujemo družbeni oziroma socialni kapital, mreža odnosov, ki ljudi med seboj povezuje in združuje pozitivne energije v skupnostih. Otroke bi morali vzgajati ne le, da poskrbijo samo zase, svoje dobre ocene in dobro počutje, ampak da poskrbijo tudi za druge, za svoje skupnosti. Z vzgojo in socializacijo otrok bi si morali prizadevati, da bi otroci, mladostniki in odrasle osebe imeli v svojem doživljajskem, miselnem in čustvenem obzorju tudi varnost in dobrobit drugih, občutljivost za druge, empatijo in pripravljenost pomagati. Opozorila bi, da ko govorimo o "drugih", imamo običajno v mislih ozek družinski krog, torej družinske člane. Prijazen in skrben moraš biti z družinskimi člani, sošolci, neposrednimi sosedi. Umanjka pa širša dimenzija človečnosti za ljudi, ki niso bližnji člani tvoje skupine ali skupnosti.  

Kako se (ne)skrb za druge odraža v širšem aspektu?

Doživela sem drugo svetovno vojno. Nacistično mladino so sestavljali mladi pridni fantje, ki so si med seboj pomagali, skrbeli so za družino. Niso se usmerjali samo v lastno dobrobit, ampak tudi v dobrobit ožjega kroga in dobrobit svoje domovine. Vendar njihova človečnost oziroma etičnost ni segala tako daleč, da ne bi pobijali narodov drugih ras. Večina mladih ruskih fantov, ki ubijajo Ukrajince in vojakov drugih vojsk, je gotovo dobrih sinov, vnukov, sosedov, sodelavcev. To niso slabi ljudje, ki bi v svojem ožjem krogu počeli kaj slabega. V širših razsežnostih, ki presegajo njihov svet, pa so pripravljeni delati slabo. Od osredotočenosti nase in svojo lastno dobrobit je druga stopnica osredotočanje na dobrobit svojega ožjega neposrednega okolja. Potrebno pa bi bilo stopiti še na tretjo stopnico ter razširiti empatičnost, občutljivost in solidarnost na prizadevanja za varnost in dobrobit ljudi, ne glede na to, koliko so nam tuji in oddaljeni od nas. 

Kako bi lahko to dosegli?

Prvi odgovor je običajno, da se vse zgodi v družini. To ni povsem res. V današnjem svetu so otroci in mladi izpostavljeni množici močnih vplivov kot so mediji, splet kar pomeni, da se vzgojna moč družine med otrokovim odraščanjem začne hitro manjšati. Včasih je bilo zunanjih vplivov manj, zato je bila moč družine večja. Danes so mnoge družine prevzelo  "jaz" vrednote in v želji, da bi bilo otroku čim bolje, spodbujajo njihovo tekmovalnost,  asertivnost, uveljavljanje lastnih prednosti, ne glede na druge in ne glede na dobrobit skupnosti. Dvomim, da bi tisti, ki želimo spremeniti svet, v bližnji prihodnosti lahko spremenili vzgojna načela večjega števila takšnih družin. Pogledati moramo še druge prostore, v katerih se otroci socializirajo in živijo. To pa sta predvsem vrtec in šola. Vrtec je pomemben, ker pridejo tja zelo mladi otroci in vemo, da čim mlajši je otrok, tem bolj plastični so njegovi možgani in tem bolj je dovzeten za zunanje vplive. Osnovna šola ima to prednost, da so tam vsi otroci, kar pomeni, da ima lahko šola vzgojne vplive na vse otroke. Pomembne so tudi srednje šole. Možgani so v času mladostništva v stanju posebne občutljivosti za zunanje dražljaje. Zato je vredno zagotoviti pozitivne socializacijske vplive na mlade. Pri vzgoji za solidarnost ne mislim na predavanja učiteljev o tem, kako biti dober, ampak predvsem na to, da se v šoli ustvari etos, psihosocialna klima, v kateri so vodilne vrednote in prakse vzajemna podpora, pomoč, solidarnost. To je enako pomembno kot doseganje šolske uspešnosti. 

Šola bi torej otroke lahko naučila solidarnosti in vzajemne podpore?

Šola naj bi otroke pripravljala na prihodnost. Glede na to, kako se človeška družba in svet zdaj razvijata in se vprašamo, česa nam bo najbolj manjkalo v prihodnosti, so to medčloveške vezi in podpora, solidarnost, človečnost. Otroci se v osnovni šoli učijo o tehničnih in digitalnih novostih in o mnogih drugih znanstvenih odkritjih in dosežkih. Medtem ko na področju medčloveških odnosov, ki so praktično pomembni za preživetje človeškega rodu in moralno pomembni za ohranjanje človečnosti, izobraževalni  sistemi naredijo malo. Obstajajo šole, v katerih gojijo kulturo, vrednote vzajemne pomoči, vključenosti v skupnost in kjer otroci izkusijo, kako pomembno je to, da so povezani, da se podpirajo. Vendar je takšno delovanje šole odvisno od posameznih ljudi - od ravnatelja, učitelja, šolskega svetovalnega delavca, ni pa sistemsko vgrajeno v delovanje šole. Spodbujati bi morali tudi zunajšolske naravne vire vzajemne pomoči: druženje otrok in dejavnosti, ki jih organizirajo nevladne in druge organizacije, saj lahko tam otroci doživijo dogajanja in procese v skupini, ki razvijajo povezanost in odgovornost za skupnost. 

Med naravne vire za podporo duševnega zdravja otrok in mladostnikov spada tudi prostovoljstvo. Na kakšen način prostovoljstvo pripomore k duševnemu zdravju?

Prostovoljno delo je vedno obstajalo. To je pomoč človeka človeku, človeka za dobrobit skupnosti, delovanje, za katerega se človek sam odloči brez pričakovanja materialne nagrade. V prejšnjem stoletju, ko so se začele šibiti socialne vezi in krhati socialne mreže, smo začeli razvijati organizirano prostovoljstvo. V sedanjem svetu, ko naravni viri usihajo in so manj dostopni, je organizirano prostovoljstvo pomemben vir pomoči ljudem v stiski. Prostovoljstvo pomeni tudi ohranjanje vrednot solidarnosti - spreminja jih v realnost, jih udejanja. Prispeva k ohranjanju upanja in zaupanja, ki se pri ljudeh krha v tem čudnem sedanjem svetu. Vrsta družbenih varovalk, za katere smo prej verjeli, da nam bodo zagotovile varnost, se podira. Ugotavljamo, da ne morejo niti državne niti mednarodne strukture zagotoviti osnovne varnosti ljudi, preprečiti ali ustaviti množična nasilja in vojne. To ni razočaranje nad politiki in politiko, ampak razočaranje nad organiziranostjo in delovanjem družbe v celoti. Edini vir, ki ga lahko aktiviramo, da bi  zmanjševali učinke slabih dogajanj, je civilna družba. Prostovoljno delo je ena oblika tega aktiviranja. Ohranja upanje, da še obstaja človečnost, da so na tem svetu še ljudje, ki so pripravljeni pomagati drugemu v stiski. Ob tem je treba povedati, da še vedno obstaja tudi veliko spontane prostovoljske pomoči soljudem, le da o njej slišimo le ob množičnih nesrečah, četudi je prisotna in deluje tudi v običajnih življenjskih okoliščinah. 

Opazila sem, da imate v stanovanju kar nekaj verskih simbolov. Ste verni?

Ne, nisem verna. Imam pa spoštovanje do religij, ker v osnovi vsebujejo veliko dobrega, temeljijo na etičnih vodilih. Kot psihiatrinja in človek, ki si prizadeva za duševno zdravje ljudi, vidim, da je lahko religija za marsikoga varovalni dejavnik. Pomaga mu, da lažje prenese trpljenje, ker osmišlja trpljenje - dogaja se po božji volji in obljublja nagrade za trpljenje. Religija ponuja izdelana pravila, predstavi smisel življenja in trpljenja. Tisti, ki nismo verni, moramo sami graditi smisel, vrednote, videnje sveta. Če se ne priključiš kakšni skupini, ki ti ob sprejemu da navodila, pravila, vrednote in si sam gradiš svojo stolp vrednot in vrednosti, je notranje življenje bolj naporno.