Čas ni tisti, ki zdravi, zdravi tisto, kar v tem času počnemo

Pretres, ki nas za vedno notranje spremeni, lahko sproži proces, ki ga poznamo pod imenom ’posttravmatska rast’. Rezultat je večja hvaležnost do življenja, prepoznavanje novih priložnosti, globlji občutek lastne rezilientnosti in močnejše medosebne vezi.

Nedavna ameriška študija je na vzorcu 96 odraslih udeležencev odkrila, da spiritualnost (nikakor ne nujno religioznost) pomaga premagovati izzive travme. Med spiritualne prakse so med drugim uvrstili razmišljanje o svojem mestu v svetu in kontemplacijo o smislu posameznikovega bivanja.

Soočanje z izzivi

Ugotovili pa so še nekaj, namreč: da spiritualnost sama po sebi ni avtomatično zmanjševala verjetnosti travmatizacije, pri okrevanju in posttravmatski rasti pa prav tako ni igralo večje vloge minevanje časa.

»Zgolj to, da je čas tekel, ni prinašalo osebnostne rasti. Ali povedano drugače, čas ni tisti, ki zdravi, zdravi tisto, kar v tem času počnemo,« je povedala ena od raziskovalk.

Da bi sprocesirali šok travme, nas možgani silijo v mentalna premlevanja stresnih dogodkov. Stroka tako prepoznava dva tipa te vrste ponavljajočih se razmišljanj:

• Vsiljive misli so nehotene reakcije. Vsebine prihajajo v zavest prek nočnih mor ali spominskih prebliskov (flashbackov). Gre za tipičen simptom posttravmatske stresne motnje.
• Zavestna premlevanja pa so tisti tip ponavljajočih se razmišljanj, h katerim se zatekajo tisti, ki želijo travmo osmisliti. In prav tu lahko svojo vlogo pozitivno odigra spiritualnost.

Postavljanje v kontekst šteje

Spiritualnost je raziskovanje sebe in svojega odnosa do drugih, ljudem pa lahko pomaga tudi razmisliti o minulih izkušnjah tako, da se ti še vedno počutijo varne in podprte.

Predhodne raziskave so že nakazovale, da ljudje, ki so bolj spiritualni (ne pa tudi nujno verni v klasičnem pomenu), manj stresna doživljajo travmatične dogodke, raziskovalci s Harvarda so si zato želeli osvetliti razloge za ta fenomen.

Leta 2017 so tako izvedli spletno študijo, v kateri so udeležence izprašali o izkušnjah s travmo, osebnostno rastjo in spiritualnostjo. Tako so iz večjega vzorca vseh udeležencev našli 96 takšnih, ki so doživeli poseben travmatičen dogodek po svojem 16 letu starosti, a hkrati ne tudi v štirih mesecih pred raziskavo. Med dogodki, o katerih so poročali, so bile resne nesreče, bolezen, spolni napad in naravne katastrofe.

Raziskovalci so ugotovili, da so tisti udeleženci, ki so se spuščali v zavestna premlevanja travmatičnih dogodkov, izkušali več posttravmatske rasti. Slednja je bila še posebno poudarjena pri tistih, ki si ob tem gojili spiritualna prepričanja. Povezava med zavestnim premlevanjem in rastjo je bila skratka najvišja pri ljudeh, ki so bili v povprečju najbolj spiritualni.

Obstaja upanje

Prevetritev naših prepričanj o tem, kdo smo in kaj v življenju (po travmi) šteje, pomaga pri izgradnji novo utemeljenega občutka varnosti. In ljudje, ki so o preživeli travmi zavestno razmišljali ter jo osmišljali s pomočjo spiritualne filozofije, so to spiritualnost tudi sicer živeli v vsakdanjem življenju.

»Oni pričakujejo, da bo življenje vsake toliko pretresel njihova temeljna prepričanja, kontemplacijo pa uporabljajo za to, da se po takšnih dogodkih spet poberejo in na novo izgradijo. Procesiranje travme jim jo pomaga osmisliti, hkrati pa zmanjša občutke strahu in izogibanja vsemu, kar bi spominjalo na to, kar se je zgodilo,« ve razložiti ena od raziskovalk.

»Raziskava je pokazala, da ljudje, ki visoko čislajo spiritualno plat življenja, te vrste prepričanja vnašajo tudi v zavestna premlevanja. Morda so k temu spodbujeni, ker se počutijo podprti s strani spiritualne skupnosti, kar zmanjša občutke izoliranosti ali žalovanja. Zanje je značilno tudi, da rutinsko prakticirajo odpuščanje, sproščanje, refleksijo ali meditiranje.«

Raziskovalci so v zaključku še dodali, da za te vrste zdravilnih učinkov ni potrebno slediti kakšni od spiritualnih gibanj. »Sprejemanje sebe je tisto, ki nas pomakne naprej. Nihče ne bi smel izkušati tako hude travme. Morda po njej nikoli več ne bo isto, posttravmatska rast pa je tista, ki vas lahko preobrazi.«

Povzeto po The Conversation