Depresivni Jekyll in manični Hyde (slavna zgodba skozi prizmo moderne medicine)

Ashley Yount je na spletni strani Univerze Južnega Mississipija objavila psihoanalizo primera 'dr. Jekylla in gospoda Hyda', ki se zdi v luči novih medicinskih dognanj (in preverljivih zgodovinskih ozadij) izjemno zanimiva.

Manična depresija

Avtorica svoje razmišljanje začne z razmislekom, da bi šlo navdih za slavno zgodbo, ki je nastala v poznem viktorijanskem obdobju, raje kot v simptomatiki disociativnih motenj iskati v 'manično depresivni psihozi', kot so nekoč rekli bipolarni motnji.

»V začetnih poglavjih novele dr. Jekyll spije napoj in se prelevi v gospoda Hyda. Življenje se nato nadaljujejo normalno, dokler ponovno ne zaužije napoja. Jekyll sam sebe opisuje kot ’dva meseca … sem užival v kompenzaciji odobravajoče vesti’, s čimer naj bi sporočal, da se je ubranil napoja in se ni spremenil v Hyda. Ko pa nato vzame napoj, se spremeni v Hyda, čemur moderni psihologi pravijo ’razpoloženjska epizoda’,« je jasna Ashley, da bi v nadaljevanju pojasnila: »Vsaka razpoloženjska epizoda predstavlja drastično spremembo siceršnjega razpoloženja in vedenja posameznika. Jekyllovo stanje bi po Kraeplinu tako lahko videli kot ’interval brez simptomov’, ko posameznik daljši čas deluje normalno, vse do trenutka, ko se mu zgodi naslednja ’razpoloženjska epizoda’ ali Hyde.«

Tovrstna simptomatika (z daljšimi obdobji normalnega življenja, ki mu sledi razpoloženjska epizoda) veliko bolj kot disociativne motnje (katerih simptomatika je bolj nepredvidljiva, neprestano prisotna in v nasprotju z občim javnim mnenjem neprimerljivo bolj skrita in celo neopazna) ustreza diagnozi bipolarne motnje, pri čemer bi Hyde predstavljal manijo, Jekyll pa bi bil materializacija depresije.

Freudova teorija

Avtorica se nato v nadaljevanju poigra z naslednjo najbolj pogosto razlago za teoretično podstat Stevensonove novele, t. j. vpliv Freudove teorije o sestavi osebnosti iz ida, ega in superega (ali nadjaza), ki je svoj momentum dobila prav v času, ko je nastala zgodba o dr. Jekyllu in gospodu Hydu. 

»Najbolj popularne špekulacije, ki so povezane z zgodbo, so, da bi Jekyll lahko poosebljal Freudov koncept ega, nekateri pa mu pripisujejo kar vlogo nadjaza,« razmišlja avtorica in dodaja, da tako kot z Jekyllom in egom, lahko tudi Hydu priročno pripišejo parametre Freudovega ida, saj je ’id prva osebnostna struktura, ki se razvije … (ki) karakterizira naše instinktne, globoko vrojene odzive, reakcije, nagone, ipd. … (in) operira na ’principu užitka’.

»Prav sram, ki ga depresivni Jekyll čuti po maničnih željah in dejanjih, pa tudi potrebi po projekciji, da bi to pripisal nekomu drugemu, torej ’gospodu Hydu’, daje slutiti, da imamo neprestano opraviti z Jekyllom, ki se mu občasno zgodi manična epizoda.«

V resnici torej ni nobenega gospoda Hyda. Obstaja le ’čustveno iztirjeni’ dr. Jekyll, ki ob izteku manične epizode obrambno projicira svoje misli in občutke na ’gospoda Hyda’, ki pa je v resnici Jekyll sam.

Jungova senca

O Jungovi senci in Jekyll-Hyde naravi je veliko razmišljal jungovski analitik in psiholog Peter W. Dermuth, ki je med drugim prepričan, da Jekyll predstavlja image persone, medtem ko je Hyde image sence, kar tudi pomeni, da imamo vsi ljudje v sebi tako dr. Jekylla kot gospoda Hyda. 

Na enem od svojih predavanj na dano temo tako že v uvodu spomni na starodavni citat rimskega komediografa Terencija:

»Sem človeško bitje, in zato mi nič, kar je človeško, ni tuje.«