Dr. Robert Oravecz: "Ljudje bodo žal prej žrtvovali denar za nov avto kot za krepitev lastne duševnosti."

V začetku svoje kariere sem tudi sam, na žalost le kratek čas, delal v psihiatrični ustanovi, kjer ni bilo zaprtih vrat, omejevalnih ukrepov.

V šestih mesecih, ko sem delal v tej ustanovi, ni bilo niti enega nasilnega incidenta.

Naj pa najprej nekaj pojasnim: če sistem omogoča zlorabe, se bodo zlorabe tudi dogajale. Pomembno je razumeti, da vsak sistem s svojo notranjo dinamiko vpliva na čustveno odzivanje posameznikov, ki so vključeni v delovanje sistema. Zadovoljstvo ali nezadovoljstvo zaposlenih, nerazrešene zasebne težave, ki jih kdo prinaša v sistem, izraz na obrazu, telesna drža … vse postane element dinamike sistema, ki se potem odraža na terapevtske potenciale istega. 

Rezistenca na spremembe

Slovenska psihiatrija se je po osamosvojitvi dolgo upirala spremembam.

Večina psihiatričnih bolnišnic je še danes v precej neustreznih, starih objektih. Podaljšanje delovne dobe zdravnikov je vplivalo na upočasnjeno menjavo generacij, tako da šele v zadnjih letih opažam prve večje spremembe v odnosu do uporabnikov psihiatričnih storitev. Zakon o duševnem zdravju je jasno opredelil institucijo informiranega soglasja in uvedel možnost kasnejšega preklica soglasja s strani uporabnika. Še bolj pomembno pa je, da je zakon v primeru neprostovoljne hospitalizacije pristojnost odločanja prenesel na sodnika, kot arbitra. 

Po padcu rodnosti v 90-ih letih, ustanovitvi nevladnih organizacij z namenom rehabilitacije oseb z duševno motnjo in razvoju novih, manj neprijetnih zdravil se je potek nekaterih, nekoč hudih duševnih motenj radikalno spremenil.

Motnje, ki so nekoč polnile psihiatrične postelje in imele zelo neugoden potek, se danes ne razlikujejo od drugih, že takrat videnih kot manj ogrožajoče duševne težave. Hospitalizacije so se radikalno skrajšale, osebe s shizofrenijo in bipolarno motnjo le redko prihajajo na sprejem v stanju hudega poslabšanja.

Premik k skupnostni obravnavi

O preusmeritvi obravnav iz hospitalne oblike v skupnostno obliko smo sanjali že v 90-ih letih, a je bila očitno potrebna zamenjava generacije na položaju odločevalcev, da se je koncept skupnostne mentalne obravnave začel uresničevati.

Ta oblika pomoči je usmerjena predvsem na multidisciplinarno obravnavo oseb s hujšimi duševnimi težavami v skupnosti. Ob tem se seveda nudi tudi psihološka pomoč in pomoč v reševanju socialnih problemov. 

S temi spremembami so oblike izven bolnišnične oblike obravnav postale bolj dosegljive in manj stigmatizirajoče.

Medtem ko je v preteklosti veljalo načelo deviantnosti, ki je duševne motnje prepoznavalo po tem, ali vedenje ali razmišljanje posameznika odstopa od splošno sprejetih moralnih vrednot ali predstav o stvarnosti, se zdaj vse bolj uveljavlja načelo distresa.

Psihiatrija je rabila kar dve stoletji, da je prepoznala, da trpljenje povzroča duševne in vedenjske motnje. 

Družbene spremembe v smislu podaljševanja delovne dobe, izpostavljenosti hudim, dolgotrajnim, izčrpavajočim stresnim vplivom v delovnem in zasebnem okolju so prispevale k razraščanju čustvenih in tesnobnostnih motenj, ki narekujejo potrebo po razbremenitvi, lajšanju težav. Ti posamezniki naj ne bi odstopali od večine. Jasno je, da vsi lahko zapademo v situacije, ki jih ne obvladujemo več s svojimi običajnimi strategijami spopadanja. Osebe s slabimi izkušnjami v otroštvu so tu žal v nekoliko slabšem položaju, saj težje prenašajo vsakdanje obremenitve, tako da se soočajo z bolj intenzivnim občutkom trpljenja oziroma distresa. 

Vse te obremenitve na žalost danes kar večina sprejema kot samoumevne.

Prenašamo jih zavoljo družbenih pričakovanj, potreb po zadovoljevanju svojih bolj ali manj realističnih potreb, potrošniške kulture, ki nam narekuje, kaj moramo posedovati, da bomo srečni in zadovoljni. Ob tem pa, ne da bi se tega zavedali, žrtvujemo občutek varnosti, ki je tako pomemben za naše duševno in telesno zdravje. 

Nova zdravila, drugačen odnos

Leta 2001 sem začel delati v psihiatrični ambulanti.

To je bil čas, ko smo začeli množično uvajati nove, manj škodljive in lažje prenosljive antidepresive, tudi z namenom lajšanja tesnobe. Zelo hitro sem začel opažati prirast novih pacientov, ki so se obračali name zaradi občutkov tesnobnosti, brezvoljnosti, izčrpanosti ali prilagoditvenih stisk ob nepričakovanih, težko obvladljivih življenjskih dogodkih. Ob uvajanju novih zdravil in nekoliko drugačnem odnosu do pacientov sem začel spoznavati, da psihiatrija pridobiva povsem novo vlogo v skupnosti, saj so me pacienti začeli prepoznavati kot zdravnika, ki deluje po enakem načelu kot zdravniki drugih specialnosti. 

Poveš težavo, zdravnik te posluša, da nasvet, zdravilo, ki učinkovito odpravi tvoje težave, po potrebi pa tudi bolniški stalež. S tem pacient, ki je izpostavljen neugodnim stresogenim vplivom, ki jim ni kos, običajno vstopi v dolgoletno obravnavo. Vsake toliko časa obišče psihiatra, poroča o svojem počutju, zaznanem vplivu zdravila. Psihiater se trudi najti najbolj ustrezno zdravilo, motivirati pacienta glede spremembe življenjskega sloga, opuščanja zdravil, razreševanja problemov, ki povzročajo čustveno stisko. 

To delo opravljam že 21 let. Marsikateremu pacientu sem nudil oporo ob ločitvi, žalovanju, poteku hude telesne bolezni, čustveni ali telesni izgorelosti. Velikokrat, pomagam tudi pri razreševanju delovno-pravne, socialne ali varnostne problematike. 

Tekom obravnave so nekateri pacienti razkrili hude travmatske izkušnje v času otroštva ali mladosti. Kar hitro je postalo jasno, da tem osebam ne zadošča pomoč, ki jo lahko nudimo v okviru ambulantne psihiatrične obravnave. S potekom usposabljanja iz psihoterapije sem vedno več travmatiziranim osebam nudil zelo specializirano individualno psihoterapevtsko obravnavo.

Leta 2011 smo ustanovili Inštitut za socialno psihiatrijo in psihotravmatologijo, ki se posveča izobraževanju, raziskovanju in psihoterapevtskem delu na teh področjih. Sprva sem psihoterapevtske storitve nudil sam, sčasoma pa so se mi pridružile kolegice, ki so končale psihoterapevtsko izobraževanje. S tem se je precej zmanjšal neugoden občutek v meni, da ne morem zadostiti potrebam vseh tistih, ki rabijo tovrstno pomoč. 

Stiske (in zorenja)

V slovenski družbi je je nepredstavljivo veliko ljudi, ki so odraščali, ali še vedno živijo poleg nasilnih odvisnikov, oseb s hudo osebnostno motnjo, ter trpijo za posledicami nasilnih izkušenj različnih oblik.

Čeprav se soočajo z občutki stiske, trpljenja, depresije, so globoko ujeti v svojem življenju, saj ne vidijo nobenega izhoda. V njihovem življenju so dnevi upanja in brezupa, obupa. Zaradi svojih izkušenj in notranjih predstav o sebi pristanejo na stranskem tiru, ne da bi razvili svoje talente ali ustvarili življenje, v katerem bi se počutili spoštovani, ljubljeni, sprejeti.

Čeprav so evidentno žrtve drugih ljudi in okoliščin, se nenehno soočajo z neskladnim vedenjem, neustreznimi reakcijami, slabim nadzorom nad svojimi čustvenimi odzivi. Lahko se podrejajo drugim osebam, ali pa z vso močjo branijo pred tem, da se jim to ne bi zgodilo. Uporabljajo neskladne obrambe lastne duševnosti, kar zelo neugodno vpliva na njihove odnose z bližnjimi. 

V najbolj izstopajočih oblikah jih prepoznamo kot osebnostno motene, zasvojene, samomorilne ali samopoškodovalne osebe. Neredko se zgodi celo, da se jih opredeli kot osebe s hudo duševno motnjo. Nekateri posamezniki s travmatsko ali neugodno razvojno izkušnjo izstopajo že od mladosti, včasih pa vidimo, da se nekdo dolga desetletja relativno uspešno nosi s svojim bremenom, na videz uspešno prilagaja pričakovanjem drugih, da bi ob nekem neugodnem življenjskem dogodku popolnoma odpovedal. 

Erik Erikson je nekoč predstavil svoj koncept osebnostnega razvoja, ki po njegovem traja od rojstva do smrti. Pravil je, da smo kot ljudje vsake toliko soočeni s pričakovanji družbe, ki jim enostavno moramo zadovoljiti. Ker se osebnostno gradimo hierarhično, je zelo pomembno, ali smo bili uspešni pri premagovanju prejšnjih faz razvoja. Nenehno se soočamo s temi, ti. normativnimi, razvojnimi krizami, ki so nujne za naše osebnostno dozorevanje. 

Eden od teh kriz je čas, ko prestopamo iz mladostništva v odraslost.

Moji generaciji je bil ta prestop veliko bolj samoumeven.

Končaš izobraževanje, odslužiš vojsko, se zaposliš, poročiš, dobiš otroka. 

Zagotovo vsi poznamo koga, ki je obtičal na zadnjem izpitu, ali je obsedel na 'mamini kiklici'.

Spomnim se kolega s fakultete, ki se je soočal s hudo stisko ob spoznanju, da bo kot zdravnik odgovoren za življenje drugih ljudi. Svojo stisko je rešil tako, da je postal izredno priznan patolog.

Po ločitvi sem prijateljeval s prav tako ločeno kolegico, ki je globoko pogledala v moje oči in rekla: "Veš, ti se boš še zagotovo ženil, jaz pa vem, da se ne bom." Od tega stavka je minilo 15 let in imela je prav. 

Včasih srečamo sošolce, ki so izstopali s svojimi dosežki, nato pa niso uspeli uresničiti nič od tega. So večni mladeniči ali mladenke v strahu pred staranjem, izgubo privlačnosti. Obletnice mature, diplome za marsikoga predstavljajo krizno izkušnjo, saj so merilo, v kolikšni meri nekdo uspe uresničiti sebe. Vedno je neko ogledalo, v katerem ocenjujemo svojo podobo, svoje dosežke. 

Srednja leta so tudi krizno obdobje. Pri ženskah je to obdobje perimenopavze.

Na žalost se le redki zavedajo, da gre za bilančno obdobje.

Dubravka Ugrešić je v svojem romanu tako lepo opisala dvome ženske srednjih let. "A sem še privlačna, a še funkcioniram, a še lahko pričakujem, da se mi bo kaj lepega, vznemirljivega zgodilo?" Pri moških 'kriza srednjih let' prinaša občutke nezadovoljstva, občutke nesprejetosti, neupoštevanosti. 

Na temeljih minulega

Ker svoje predstave o prihodnosti gradimo na osnovi preteklih izkušenj, se v sedanjosti soočamo z bremenom odločitev, s katerimi bi mogoče lahko preusmerili tok svojega življenja. Nepredelane travme in nerazrešene lojalnosti s strupenimi osebami oblikujejo naše življenje. Čeprav se zavedamo ujetosti in onemogočenosti v spreminjanju življenja, si sami težko ustvarimo strategijo sprememb. 

Določene razvojne izkušnje nam lahko sporočajo, da nismo zadosti dobri, da si ne zaslužimo, da smo toliko vredni, koliko storimo za druge.

Moja generacija še živi v iluziji, da 'ljubezen reši vse'.

Marsikdo med nami prevzame odgovornost za razmerje, odnose v službi in v domačem okolju. Nudimo lojalnost osebam, ki to zlorabijo, izkoristijo, manipulirajo z nami, mi pa živimo v iluziji, da bo že boljše ali da se moramo še bolj potruditi, da pridobimo naklonjenost nekoga, ki morda sploh ne zna pokazati čustev.

Marsikdo ima težavo z izrekanjem besede 'ne', saj ima občutek, da z odklonitvijo izgubi naklonjenost te osebe. 

Spomnim se, kako so mi občutki odgovornosti in krivde dolga leta onemogočali izpeljavo pomembne življenjske odločitve. Ko sem spoznal, da bom ob vztrajanju v nekem razmerju umrl, sem lahko izrekel stavek "Jaz ne morem rešiti tebe in ti ne moreš rešiti mene. Vsak je odgovoren za svoje življenje."

Ena od pomembnih nalog psihoterapije je prav ta, da posameznika v korektnem, čustveno sprejemajočem odnosu opolnomoči za spremembe v dojemanju sebe in odnosa do drugih.

To nam v rednem, izven bolnišničnem delu le redko uspe, zato z lajšanjem čustvene stiske le konzerviramo neko zatečeno disfunkcijo. 

Delo na dolgi rok

Individualna psihoterapevtska obravnava na dolgi rok lahko doseže takšne spremembe v dojemanju lastne osebe in duševnosti, da posameznik uspe prestopiti svojo senco in ob izpeljavi določenih sprememb ustvariti novo identiteto, ki omogoča bolj funkcionalno življenje. 

Takšna obravnava traja tudi več let in je v naših razmerah finančno zelo zahtevna.

Kakor poznam naše prioritete, bomo prej žrtvovali denar za nov avto kot pa za krepitev lastne duševnosti. 

Jasno je, da posamezniki z najbolj hudimi travmatskimi izkušnjami ali nefunkcionalnimi razmerami v odraščanju ne sodijo v finančno najbolj okrepljen sloj prebivalstva. 

S postopno humanizacijo slovenske družbe je vedno več nevladnih organizacij in programov, ki se posvečajo podpori oseb z izkušnjo zlorabe. Njihovo delo je zelo pomembno, vendar je vprašanje ali tudi zadostno. Če nekdo prepozna, da se duševne težave navezujejo na nepredelane travme ali izpostavljenosti nefunkcionalnim odnosom v preteklosti, je že na dobri poti okrevanja, saj se bo trudil poiskati pomoč in podporo. Hujši problem je, če se nekdo sooča s trpljenjem, vendar se ne zaveda 'iz katere luknje piha veter'. 

Naša uporabnica, ki ohranja lojalnost do svoje nefunkcionalne matere, je na koncu obravnave povedala, da se je v njeno zavedanje globoko zasidral stavek, ki ga je slišala na skupini: "Ljubezen je lahko brezpogojna, odnos s to osebo pa mora biti pogojen z enakovrednostjo, vzajemnostjo, empatijo."

Psihiatrična obravnava v Sloveniji se je v tekom zadnjih let precej spremenila. Poleg obstoječih psihiatričnih bolnišnic in psihiatričnih ambulant so se pojavili skupnostno usmerjeni centri za mentalno zdravje. 

Center za osebnostni razvoj in rast

Pred petimi leti je dr. Židanik, strokovni vodja Psihiatrične bolnišnice Ormož, ustanovil dnevni program pod nazivom 'center za osebnostni razvoj in rast' v stavbi poleg bolnišnice.

Program je kar hitro pridobil na popularnosti in postal dobro sprejet s strani uporabnikov, ki so s svojimi težavami obtičali med ambulantno in hospitalno obravnavo. 

Na predlog bivšega direktorja je Psihiatrična bolnišnica Ormož v prostorih Inštituta za socialno psihiatrijo in psihotravmatologijo na Ptuju ustanovila podoben dnevni program.

Kapaciteta je 20 do 24 uporabnikov, ki se zdravijo v intenzivnem psihoterapevtsko usmerjenem programu 4-8 tednov. V terapevtskem timu so psihiater, psiholog, delovni terapevt in diplomirana sestra. Program se odvija od 8. do 13. ure in je zelo intenziven. Poleg dela v majhnih in srednjih skupinah potekajo kreativne delavnice, vaje sproščanja, predavanja. Pomembna je tudi skrb za funkcionalizacijo psihiatrične terapije. Uporabnike po potrebi vključujemo tudi v individualno ali partnersko obravnavo. 

Od 1. septembra 2022 do danes smo uspešno zaključili 160 obravnav.

Naši uporabniki večinoma vstopajo z občutki izgorelosti, tesnobe, hudo depresijo, izkušnjo onkološke bolezni ter s telesnimi posledicami stresne izpostavljenosti. Tekom obravnave pa se pogosto razkrijejo in predelajo hude travmatske izkušnje ali nefunkcionalni, pogosto nasilni odnosi staršev do uporabnikov. 

Če se pokaže potreba, se uporabniki po zaključku obravnave vključijo v skupino za samopomoč, skupino za samopomoč oseb z izkušnjo onkološke bolezni ali v individualno psihoterapevtsko obravnavo. 

Sodeč po evalvacijskih vprašalnikih so uporabniki izredno zadovoljni s programom in odnosom terapevtskega tima. Mnenja so, da je program zelo blizu njihovim idealnim pričakovanjem do psihiatrije.

Dnevne bolnišnice predstavljajo pomemben vmesni člen med bolnišnično in ambulanto oziroma skupnostno obravnavo. Nudijo pomoč in podporo osebam, ki bi sicer s svojim trpljenjem ostali izven okvirjev ustanov ali bi se neskončno zdravili predvsem z zdravili. 

Že dolga leta nam je jasno, da naša družba, predvsem politika ne premore razmišlja o dolgoročni blaginji našega prebivalstva, saj se moramo zavedati, da se duševne, vedenjske, osebnostne spremembe prenašajo iz generacije v generacijo. To potrjujejo tudi zgodbe naših uporabnikov, ki poročajo o izkušnji nasilja, nesprejetosti, pomanjkanju ljubezni in empatije s strani staršev. 

Zavedati se moramo, da brez korektivne izkušnje, ki jo nudijo opisani dnevni programi, ti vplivi ne bodo izzveneli. Današnje žrtve bodo s svojo disfunkcionalnostjo nehote prenesle te vplive na naslednjo generacijo in tako naprej.

"Če voz ne rineš v hrib, se bo sam od sebe skotalil v grabo."

V današnjih časih je lahko uspešna le tista družba, ki se uspešno humanizira in ob tem uspe razviti vse razpoložljive človeške resurse.