Hubrisov sindrom: ko oseba, ki pride na položaj moči, drastično spremeni svoje vedenje

Moč ljudem stopi v glavo in povsem spremeni dojemanje samih sebe, ne da bi ljudje to sploh opazili.

Ko se to zgodi, govorimo o hubrisovem sindromu, pišejo na N1info.rs.

Kaj sploh je hubrisov sindrom? 

Ime sindroma izhaja iz grške besede 'ybris', kar pomeni 'presežek' in opisuje človeka, ki postane vase zagledan in domišljav, njegovo pretirano samozavest pa spremlja arogantno vedenje.

Oseba, ki se je 'polasti' hubrisov sindrom, prične o sebi in svojih sposobnostih gojiti izkrivljeno podobo. Človek postane prepričan, da je boljši (sposobnejši in uspešnejši) od tega, kar v resnici je.

Sindrom praviloma nastopi, ko je človeku dana višja stopnja odgovornosti za neko delo ali ljudi, zaradi česar je pojav najpogosteje opaziti pri politikih in v korporativnem svetu.

Sindrom se ne pojavi pri prav vseh osebah, ko si pridobijo moč.

“Hubris syndrome is a disorder of the possession of power.”https://t.co/rJzE2wy0kI

— Christine (@majesticsiddhi) August 22, 2023

Kako prepoznamo hubrisov sindrom?

Na tem mestu gre poudariti, da gre za (bolj ali manj) začasno stanje osebe, ki 'prizadane' določen podtip osebnosti in se razvije izključno prek sprožilca – tj. pridobitev moči, ki je pred tem niso imeli. 

Čeprav sami simptomov sindroma ne bodo opazili, pa je drugače z ljudmi, ki so okoli njih. Ti bodo pri človeku s hubrisovim sindromom zaznali naslednje:

• pretirana samozavest
• obsedenost z lastno podobo
• prezir do ljudi, ki jih kritizirajo
• odmik od realnosti

Kakšna je razlika med hubrisovim sindromom in narcisizmom?

Vedenje, ki ga poraja hubrisov sindrom, je zelo podobno narcizmu. A čeprav obstaja nekaj prekrivanj med obema, ne gre za isto stvar.

Človek je lahko aroganten, pa to še ne pomeni, da je tudi narcis.

Narcistična osebnostna motnja je motnja ali duševno stanje motene osebnosti, za katero je mogoče postaviti specifično diagnozo.

Hubrisov sindrom pa po drugi strani ne velja za motnjo, temveč za reakcijo na nekaj, kar se je zgodilo v okolju in je torej posledica zunanjih sprememb (npr. zaradi sprememb v posedovanju moči oblasti in torej ne zato, ker je bil človek takšen od nekdaj).

Glede na povedano se seveda ne izključuje, da bi oseba, ki velja za narcisa, hkrati ne trpela tudi zaradi hubrisovega sindroma. Lahko ima skratka oboje.

Ko se človek naleze hubrisovega sindroma, praviloma trpijo ljudje, ki so v njihovi neposredni bližini, kvarno pa lahko vplivajo tudi na celoten delovni kolektiv.

Nekatere od teh težav so lahko:

1. pomanjkanje zaupanja

Človek na položaju misli, da je nezmotljiv, ljudje okoli njega pa jasno vidijo, da temu ni tako, zato se samodejno ustvari atmosfera nezaupanja do njega.

2. slabi medčloveški odnosi

Brez zaupanja ni dobrih medsebojnih odnosov, še posebej, če je oseba na položaju poleg tega še arogantna in ima o sebi (pre)visoko mnenje.

3. neracionalno odločanje

Glede na to, da mislijo, da so pri svojem delu nezmotljivi in ​​praktično popolni (kar je pogosto daleč od resnice), se jim bo zgodilo, da bodo sprejeli napačne odločitve ob nepravem času.

4. neučinkovito timsko delo

Raziskave so pokazale, da so ekipe najučinkovitejše, če čutijo, da njihov vodja priznava napake in je odprt za učenje od drugih.

Kateri ljudje so bolj dovzetni za hubrisov sindrom? 

Ko se sindrom prične polaščati človeka, je pomembno, da človek sam razume, kaj se dogaja. Žal pa se to zgodi le redko. Ljudje, ki trpijo za tem sindromom, se zato pogosto sploh ne zavedajo, kaj počnejo in so enostavno prepričani, da vse delajo 'prav'.

Če je oseba, ki se je čez noč povzpela na oblast, mentalno zdrava oseba, ki pozna svoje prave vrednosti, je možnost, da bi se jih polastil ta sindromom, zares majhna. Prav tako velja, da ljudje, ki so z lastnim trudom in znanjem prišli na položaj moči, redkeje trpijo za hubrisovim sindromom.

Našteto še vedno ne pomeni, da nekdaj priljuden in dober kolega ne more razviti hubrisovega sindroma.

Kako si pomagati?

Najprej bi si moral človek sam priznati, da ima problem.

Kar močno otežuje dejstvo, da zaradi hubrisovega sindroma sebe ne dojemajo realno, prav tako so prepričani, da delajo vse prav. Človek, ki misli, da dela vse prav, seveda ne more videti, da v resnici potrebuje pomoč.

Če pa oseba s hubrisovim sindromom vendarle opazi, da nekaj vendarle ni povsem v sinhronizaciji, je zelo pomembno, da ima ob sebi zaupanja vredne ljudi, od katerih bo lahko dobil kontruktivno kritiko in dobronamerna opozorila, kje in kaj počne narobe.

V kolikor se stanje osebe ne izboljša ali pa se celo poslabša, ostane edino 'zdravilo' zanj odvzem moči, človek pa bo nato potreboval še kar nekaj časa, da si bo popolnoma opomogel.

Tako kurativno kot preventivno bi lahko svojo zdravilno vlogo odigrala še psihoterapija.

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del