Kako preveč prijazen fant dobi, kar si želi v ljubezni, seksu in življenju (dr. Robert A. Glover)

Naj se je, dr. Robert A. Glover, še tako trudil, je žena ostajala nerazpoložena, jezna, kritična in odklonilna do spolnosti.

S pomočjo psihoterapije se je nato zazrl v lastno notranjost, razčistil z nekaj globoko vsajenimi prepričanji, ki so ga ovirala pri tem, da bi postavil zdrave meje, se pričel imeti bolj rad in postal bolj iskren do sebe in drugih. Hkrati je tudi kot psihoterapevt pričel opažati, da številni moški, ki so prihajali v njegovo ordinacijo, pripovedujejo prav tisto, kar je razmišljal tudi sam.

"Zakaj je ves čas jezna? Zanjo ni nikoli nič dovolj dobro. Vse, kar si želim, da me ceni. Zakaj noče več seksati? Kdaj bom na vrsti jaz?"

Takrat mu je postalo jasno, da s svojimi težavami in zadregami nikakor ni edini. Da so drugi moški prav takšni, kot je bil sam.

Takrat je za nekaj svojih klientov organiziral prvo dvomesečno terapevtsko skupino z delovnim naslovom: Nič več prijazen fant.

"Vsak drugi teden sem za te moške pripravil učno delavnico, v kateri sem podrobno predstavil svoja spoznanja pri raziskovanju, zakaj imam kot prijazen fant težave. To sem počel kar nekaj časa in sčasoma so mi fantje – pogosto tudi njihove žene in dekleta – začeli govoriti: ’Moral bi napisati knjigo. Moral bi gostovati pri Oprah.’"

Do srečanja pri Oprah nikoli ni prišlo, zato pa je dr. Robert A. Glover napisal knjigo. Knjigo, ki so jo številne založbe serijsko zavračale z besedami, češ da ’moški ne bodo kupovali knjige za samopomoč’, a se pri tem močno ušteli. Zgodilo se je namreč nasprotno. Ne le, da so jo kupovali, ampak je knjiga postala tudi velika uspešnica.

Dr. Glover je s knjigo Nič več prijazen fant nato odšel na turnejo, se ločil, prvič v svojem odraslem življenju se je moral naučiti, kako živeti sam, se spopadel z depresijo, nato pa se v poznih štiridesetih letih naučil hoditi na zmenje, spoznal veliko čudovitih žensk in veliko seksal, potoval, promoviral knjigo, se preselil, vzpostavil svetovalno prakso, se naučil plesati salso, odprl svojo spletno univerzo, postal svetovalec za zmenke, kupil hišo v Mehiki, z Warner Broters podpisal pogodbo za televizijsko oddajo po knjigi in se nazadnje povsem posvetil pisanju in predavanjem, če naj na kratko in površno povzamemo.

Vse našteto se je zgodilo potem, ko je dr. Glover prenehal biti samo še en prijazen fant.

O prijaznih fantih

Kakšni sploh so ti prijazni fantje in kaj bi s tem lahko bilo ’narobe’?

"Prijazni fatnje poskrbijo za to, da so videti dobro in da vse naredijo ’prav’. Prijani fantje so najsrečenjši, kadar osrečijo druge. Prijazni fantje se izogibajo konfliktov kot kuge in bodo storili vse, da ne bi koga vznemirli. Prijazni fantje so miroljubni in velikodušni. Prijazni fantje se še posebej trudijo ustreči ženskam in hočejo biti drugačni od drugih moških. Prijazni fantje verjamejo, da bodo srečni, ljubljeni in izpolnjeni, če bodo dobri, daržljivi in skrbni."

Če zveni predobro, da bi bilo res, je tako zato, ker to tudi je.

Na svojem pregovornem ’kavču’ svoje terapevtske prakse je dr. Glover srečal nešteto frustriranih in zamer polnih prijaznih fantov, katerih edina ’napaka’ je bila, da so resnično verjeli v mit o obstoju prijaznih fantov.

"Ta mit je bistvo sindroma prijaznega fanta. Sidnrom prijaznega fanta temelji na prepričanju, da bodo moški ljubljeni, njihove potrebe zadovoljene in da v življenju ne bodo imeli težav, če bodo dobri. Kadar ta življenjska strategija ne prinese želenih rezultatov – kar se pogosto zgodi – se ti prijazni fantje začnejo še bolj truditi z istim kot prej. Zaradi občutka nemoči in zamere, ki ju tak vzorec vedenja neizogibno povrzoča, so ti prijazni fantje pogosto vse prej kot prijazni."

Knjiga dr. Gloverja, Nič več prijazen fant, je povsem odkrito naklonjena moškim, a je pisanje kljub temu podprlo tudi veliko žensk.

Razlogov je veliko

In kaj prijazne fante sploh ovira na poti do takšne ljubezni, kakršno si želijo?

Dr. Glover našteva:

• tokstični sram,
• disfunkcionalni odnosi, ki jih soustvarjajo,
• vzorec prepletenosti in izogibanja,
• dinamika odnosv iz otroštva, ki jo poustvarjajo,
• nezavedna potreba, da ohranijo pretirano navezanost na mamo,
• nezmožnost, da bi končali odnos.

Naj se med zgoraj naštetimi malce bolj pomudimo pri enem od najbolj zanimivih.

Pretirana navezanost na mamo

"Nagnjenost prijaznih fantov, da tudi kot odrasli ohranjajo pretirano navezanost na mamo, resno ovira vzpostavljanje pristnega intimnega razmerja s partnerko. Prijazni fantje so zelo ustvarjalni v iskanju načinov, kako ohraniti to otroško povezanost, vsi ti načini pa so zelo učinkoviti pri tem, da se prijazen fant ne bo sposoben zares globoko povezati z nobeno drugo žensko razen z mamo."

Takšen je Alan, najstarejši od treh otrok v enostarševski družini.

Kot otrok je bil uspešen v športu in v šoli. Bil je prvi v družini z univerzitetno izobrazbo, zaradi česar je bil (po njegovem mnenju) še bolj poseben od svojih sorojencev.

"Alanov oče, nasilni alkoholik, je zapustil družino, ko je bilo Alanu sedem let. Đe kot otrok se je odločil, da bo popolno nasprotje svojega očeta. Ponosen je bil na svojo potrpežljivost, darežljivost in stabilnost. Močno se je trudil, da ne bi nikoli nikogar jezil ali poniževal, kot je to počel njegov oče," ve on Alanu povedati dr. Glover, nato pa nadaljuje: "Alanova mati, krščanska fundamentalistka, je sina vzgajala v sekti, ki je oznanjala peklenski ogenj in žveplo. Začel je verjeti, da je že zaradi svojih povsem normalnih misli, impulzov in vedenja ’grešnik’. Čeprav se je ves čas trudil, da bi bil dober kristjan, je živel v nenehnem strahu, da bo naredil kakšno napako in ga bo doletela večna kazen."

Alan je hkrati verjel tudi, da je njegova mama svetnica, ki bi za svoje otroke naredila vse. Sinove je vseskozi vzgajala tako, da bi bili drugačni od očeta. Želela si je, da bi zrasli v prav takšne moške, kakršen je sčasoma postal Alan, ki je tudi v odraslost ohranjal tesne stike z materjo in ji po svojih močeh lajšal življenje.

Problem?

Alan je ponotranjih prepričanje, da tak, kot je, ni v redu, in da je njegovo preživetje odvisno od tega, da postane drugačen.

In rešitev?

"Večina prijaznih fantov je osupla, ko jim povem, da je zdravo imeti potrebe in da je pri zrelih ljudeh zadovoljevanje njihovih potreb prednostna naloga. Nekaterim je treba to resnico vedno znova ponavljati, da končno dojamejo. Imeti potrebe za prijaznega fanta pomeni, da si ’lačen pozornosti’, zato vsako potrebo razumejo kot enosmerno vozovnico do zapustitve," je jasen dr. Glover.

"Prijaznim fantom rečem: ’Nihče ni poslan na ta planet, da bi zadovoljeval tvoje potrebe (razen tvojih staršev – a njihovo delo je opravljeno).’ Opomnim jih tudi, da niti oni sami niso poslani na ta planet, da bi zadovoljevali potrebe kogarkoli drugega (razen potreb svojih otrok)."

Za več branja: Nič več prijazen fant - dr. Robert A. Glover