Kako prepoznati psihopata: "Lažejo. To je njihova glavna značilnost!"

Dr. Karen Mitchell se na področje visoko funkcionalne psihopatije ni podala iz forenzične psihologije, temveč iz poslovnih ved. Do konca 2010-ih je imela za seboj že 30 let dela kot svetovalka pri obsežnih spremembah organizacijske kulture. Večinoma je sodelovala z organizacijami v krizi.

"Lahko je šlo za prilagajanje trgu ali pa za smrti oziroma samomore v podjetjih," novinarki The Guardiana pove Mitchell iz svojega doma v Avstraliji. Ko je opazovala, koliko težav na delovnem mestu izvira iz konkretnih posameznikov s plenilskimi lastnostmi, je začela raziskovati enake oblike vedenja 'temnih osebnosti' tudi na drugih področjih.

"Spolne zlorabe otrok v verskih okoljih, prisilni nadzor pri trgovini z ljudmi, nasilje v družini in terorizem," našteva. "Ko pogledate vse naše globalno znanje o človeških plenilcih, vidite ogromno različnih področij, ki med seboj sploh ne sodelujejo."

Medtem plenilske osebnosti skoraj neovirano povzročajo astronomsko količino škode.

Pri prepoznavanju nam ne gre dobro

Pri prepoznavanju takšnih ljudi v medosebnih odnosih smo slabi - za kar obstajajo razlogi -, slabi pa smo tudi pri prepoznavanju širših vzorcev. Glavni razlog je, da različne stroke za takšne ljudi uporabljajo toliko različnih izrazov.

Mitchell našteje nekatere: 'maligni narcis, temna triada, psihopat, prisilni nadzornik, primarni psihopat, grandiozni narcis, korporativni psihopat, makiavelist, temna tetrada, prikriti narcis, toksični vodja'. Po njenem mnenju gre pri vseh teh lastnostih za dele istega pojava: temne osebnosti oziroma trajne plenilske osebnosti.

Mitchell se je lotila doktorata, ki ga je objavila leta 2024. V okviru raziskave je intervjuvala ljudi, ki so se s trajnimi plenilskimi osebnostmi srečevali poklicno - nekatere v kliničnih poklicih, druge pa na področjih, kot so kadrovanje, socialno delo, družinska sodišča, FBI in drugi organi pregona, cerkveno vodstvo ter akademske vede.

Njena metoda je bila, kot pravi sama, neobičajna, saj je bila kvalitativna in ne kvantitativna. Nekateri njeni sklepi so tudi v neposrednem nasprotju s kliničnimi opredelitvami psihopatije, ki velik pomen pripisujejo impulzivnosti.

Klasični kontrolni seznam za ocenjevanje psihopatije je leta 1980 razvil profesor Robert Hare, ki še danes velja za vodilno avtoriteto na tem področju. Dvajset lastnosti, ki so segale od patološkega laganja do pomanjkanja empatije, je temeljilo izključno na zaporniški populaciji. Ta pristop je deloval, ker Hare ni imel le velikega vzorca z izrazito izraženimi psihopatskimi vedenjskimi značilnostmi, temveč je lahko intervjuje in samoocene primerjal tudi s podatki, zbranimi o posameznikih - tako je bilo mogoče prepoznati neskladja.

Vendar se je Hare zavedal omejitev tega pristopa. Leta 1976 je dejal, da preprosto ne ve, v kolikšni meri je mogoče njegove rezultate posplošiti na psihopate, ki niso v zaporu, vključno z ženskami. "Raziskave družbeno uspešnih psihopatov so nujno potrebne," je sklenil. Celo desetletja pozneje, v začetku 2000-ih, ko je Hare želel raziskovati psihopate v politiki, jih je moral še vedno iskati v zaporih (med Pinochetovimi pajdaši v čilskih zaporih). Raziskovanje bolj funkcionalnih psihopatov - tistih, ki jih ne ujamejo ali pa se morda sploh ne zatekajo h kaznivim dejanjem - se je izkazalo za izmuzljivo, med drugim tudi zato, ker vprašalniki, ki temeljijo na samoocenjevanju, pri njih ne delujejo. Psihopati lažejo. Lahko bi rekli, da je prav to njihova glavna značilnost.

Mitchell meni, da je razlog v tem, da so druge opredelitve, denimo Harejeva, izpeljane iz zaporniške populacije, ki predstavlja nizko funkcionalni konec spektra.

"Ljudje poskušajo Harejeve ugotovitve prenesti v delovna okolja in na področje nasilja v družini, vendar tako grobega modela, zgrajenega na podlagi storilcev kaznivih dejanj, preprosto ni mogoče preslikati na prefinjeno vedenje ljudi na ravni direktorjev podjetij."

Dark personalities (eg narcissists) are identified by PATTERNS of behaviours. They have:
- 20 common attributes (control, sadism etc).
- 25 tactics they use to destroy others & avoid accountability (eg isolation of the victim).
- Other red flags eg flat affect, the ‘smirk’.

— Dr Karen Mitchell PhD (@karenmitchell__) August 19, 2026

Bojijo se jih tudi strokovnjaki 

Mitchellini intervjuji so osupljivi. Ljudje z zelo različnih področij opisujejo zaskrbljujoče podobne izkušnje.

Eno od vprašanj je bilo, ali se je intervjuvanec sam kdaj bal trajne plenilske osebnosti - pri čemer je treba poudariti, da to niso bile žrtve, ampak izkušeni strokovnjaki. Odgovori so bili: "Nenehno me skrbi, da mi bo uničil kariero" (kadrovski delavec); "Skrbi me, da se bodo … hoteli maščevati" (socialni delavec); "Precej prepričan sem, da ni stvari, ki je ta človek ne bi bil pripravljen storiti, da bi me uničil" (strokovnjak iz dobrodelnega sektorja).

Te in pravzaprav skoraj vse izjave iz intervjujev so tako skrajne, da si težko predstavljate, da bi jih izrekli v običajnem družabnem pogovoru, ne da bi zveneli noro - česar se nekatera pričevanja izrecno dotaknejo.

"Ljudje tega ne razumejo. Ljudje, ki ne delajo na naših področjih … pogosto ne slišijo za tako skrajno zlobo, ki jo ljudje povzročajo drugim, niti je ne vidijo, zato preprosto ne morejo verjeti, da obstaja. Pri mojem delu pa je to žal nekaj povsem običajnega." To je povedal strokovnjak s področja forenzike.

• Morda vas bo zanimalo: Kratek test, ki razkrije, kako zlobna je vaša osebnost

Mar jim je samo in izključno zase

Essi Viding, profesorica razvojne psihopatologije na University College London (UCL), je ena vodilnih osebnosti klasičnega raziskovanja tega področja, sovodja Enote za razvojno tveganje in odpornost ter v marsičem Harejeva naravna naslednica.

"O teh posameznikih pogosto razmišljam, kot da bi bila njihova notranja skupina sestavljena iz ene same osebe - njih samih," pravi. "V socialni psihologiji govorimo o ljudeh, za katere nam je mar. Večina nas sodeluje, ker smo živali, ki živimo v skupinah; ravnamo altruistično in se vedemo na načine, ki so skozi zgodovino povečevali naše možnosti za preživetje. Toda skozi vso zgodovino so obstajali tudi ljudje, ki izkoriščajo altruizem drugih in jim je, ko gre zares, mar samo zase."

Viding opozarja na lastnosti, zaradi katerih se družba izjemno slabo varuje pred plenilskim vedenjem.

Vsi vemo, da ljudje lažejo, vendar nagonsko verjamemo, da bomo prepoznali, kdaj nekdo laže nam. "Ti posamezniki skoraj povzročijo kratek stik v naši sposobnosti zaznavanja opozorilnih znakov, dokler ni že prepozno," pravi Viding. "Večini nam je zelo neprijetno, če nas ujamejo pri laži. Ni prijetno, če te zalotijo pri laganju; skrbi nas za ugled in nerodno nam je. Ti posamezniki pa niso v zadregi, ko jih ujamejo pri laži. To sicer ni bilo formalno preizkušeno, vendar bi lahko domnevali, da ljudi veliko lažje zavedejo prav zato, ker kažejo izjemno samozavest in niso videti živčni."

Zunaj zaporov to povzroča veliko več razdejanja kot v njih. Mitchell pravi, da se politike ne loteva, toda ko njene opisane taktike vidimo zbrane na enem mestu, jih je na svetovnem političnem prizorišču težko spregledati. Najverjetneje je le malo ljudem ušel izraz 'temna triada', ko je bil prvič izvoljen Donald Trump.

• Preberite tudi: Zakaj so narcisi, sociopati in psihopati v družbi tako uspešni? 

Ko oblast prevzamejo psihopati

Zamisel o 'patokraciji' - demokraciji običajnih ljudi, ki jo prevzamejo psihopati - je razvil manj znani poljski psiholog Andrew Lobaczewski, ki je živel tako pod nacizmom kot pozneje pod komunizmom sovjetskega tipa. Njegove ideje niso nikoli zares prodrle. Po besedah urednika in blogerja Harrisona Koehlija so 'založniki psihološke literature menili, da so preveč politične, politični založniki pa, da so preveč psihološke'.

Danes je v psihiatriji in psihologiji pripisovanje osebnostnih motenj javnim osebnostim tako nepriljubljeno, da je skoraj tabu. "Ena od nevarnosti vnašanja psihologije v politiko je, da lahko vsakdo s katerim koli političnim pogledom pogleda svoje politične sovražnike ali tekmece in reče: 'No, vsi so psihopati,'" pravi Koehli.

Obstaja tudi Goldwaterjevo pravilo, ki je uveljavilo psihiatrično načelo, po katerem strokovnjaki ne smejo diagnosticirati javnih osebnosti, s katerimi niso imeli kliničnega stika oziroma jih niso osebno pregledali. Pravilo je nastalo po tem, ko je leta 1964 kar 1.189 psihiatrov Barryja Goldwaterja razglasilo za neprimernega za predsedniški položaj.

Viding pa meni, da je osredotočenost na diagnozo v tem kontekstu morda nepomembna. "Vedno se mi zdi zanimiva ta obsedenost z diagnosticiranjem teh ljudi. Ni jih treba diagnosticirati. Obstaja skupek osebnostnih lastnosti in posameznike s temi lastnostmi lahko prepoznate. Če ima nekdo politično moč, lahko vidite, kako se te lastnosti izražajo v njegovem vedenju, in večina ljudi je povsem sposobna presoditi, kaj to pomeni."

Psihopati in njihov najljubše taktike

Brezsramno laganje v javnem življenju je bila ena od taktik, ki jih je prepoznal Lobaczewski. Poimenoval jo je 'reverzivna blokada'. Koehli jo opisuje takole: "Ko zelo prepričljivo izrečete laž, ki je tako absurdna, da večina ljudi preprosto ne more dojeti, da bi nekdo lahko lagal v takšnem obsegu, začnejo samodejno iskati 'zlato sredino' med izjavo in resničnostjo. Toda Lobaczewski pravi, da je prav to namen velike laži. Vedo, da bo povzročila zmedo."

Vpliv na prebivalstvo, ki mu vlada temna osebnost, je ogromen. Nekateri bodo poskušali najti to zlato sredino; drugi bodo vztrajali, da gre za laž, in se zaradi tega sprli s prvo skupino; tretji bodo poskušali prilagoditi lastno dojemanje resničnosti tako, da bo laž postala resnična; spet drugi pa se bodo navadili na novo normalnost - na svet, v katerem zdaj pač vsi lažemo. 

Na medosebni ravni je takšna predrznost še bolj begajoča. Pogosto tako plenilec kot žrtev vesta, da gre za laž. Včasih plenilec žrtev obtoži natanko tistega, kar je pravkar storil sam, ali pa laž izrazi celo z besedami, ki jih je prej uporabljala žrtev.

Obratno pripisovanje krivde je na področju nasilja v družini tako dobro poznano, da ima svojo kratico - DARVO (iz angleščine: deny, attack, reverse victim and offender, t.j. v prevodu: zanikanje, napad ter zamenjava vlog žrtve in storilca). Kljub temu žrtve še vedno popolnoma zmede, saj dobijo občutek, da je njihova verodostojnost nenehno postavljena pod vprašaj.

• Preberite tudi: Najljubša taktika temne triade: DARVO

Tudi na delovnem mestu so posledice uničujoče, saj so tam pogosto prisotni opazovalci, ki lahko odločilno vplivajo na razplet. Mitchell o primeru ene od intervjuvank, zaposlene v kadrovski službi, pravi: "Ljudje so bili iskreno prepričani, da je temna osebnost žrtev in da je žrtev temna osebnost. To je žrtvi uničilo življenje, čeprav je imela izvrstno poklicno zgodovino."

"'Res? Ampak saj je tako prijazen"

Dejstvo je, da višja ko je izraženost teh lastnosti, širša je povzročena škoda. Mitchell opiše eno od udeleženk svoje raziskave: "Vodila je veliko katoliško škofijo in bila odgovorna za primere spolnih zlorab otrok. Imela je grozljivo službo, kajne? Imela je neverjetne, brezhibne reference in bila je izvršna direktorica več organizacij za otroke. Prišla je k Svetemu sedežu in rekla: 'Poglejte, ta človek zlorablja otroke,' oni pa so odgovorili: 'Res? Ampak saj je tako prijazen človek.'"

V nekriminalnem in nenasilnem okolju neskončnega preganjanja – kakršno se lahko dogaja denimo na delovnem mestu – obstaja več plasti nejevere.

Ljudje ne morejo dojeti, da je temna osebnost dejansko temna; ne morejo verjeti, da bi nekdo želel namerno škodovati; včasih sploh ne morejo sprejeti, da je bila škoda povzročena.

Mitchell za The Guardian nato spregovori o samomorih na delovnem mestu kot o enem od vprašanj, ki so deloma spodbudila njeno raziskovanje, saj je v svetu duševnega zdravja pripisovanje samomora ene osebe vedenju druge osebe praktično prepovedano.

Toda prelomna sodba v Franciji leta 2019 je storila prav to. Sodišče je ugotovilo, da je 'trpinčenje' na delovnem mestu, povezano z več vodilnimi delavci, pri France Télécomu ustvarilo kulturo, v kateri si je med letoma 2006 in 2009 življenje vzelo 19 zaposlenih, 12 jih je poskusilo storiti samomor, osem pa jih je utrpelo hudo depresijo.

Jane Monckton-Smith, profesorica javne varnosti na Univerzi v Gloucestershiru, je v preteklosti dejala, da bi se lahko statistika umorov v okviru nasilja v družini, če bi vanjo vključili tudi izzvane samomore, povečala 'pet-, šest- ali sedemkrat'.

Kot razlika med domačo in divjo mačko

V Harejevi študiji Pinochetovih najbližjih sodelavcev, ki je trajala 20 let in je bila objavljena leta 2022, so po besedah Viding ugotovili, da so 'imeli posamezniki na poveljniških položajih, torej najvišji častniki, zelo visoko izražene psihopatske lastnosti, zlasti pomanjkanje empatije do drugih'.

Mitchell svoj sklep poda poslovno in brez olepševanja: "To so ljudje brez vsakršnih meja, nevarni ljudje z zelo drugačnimi možgani - podobno kot je razlika med domačo in divjo mačko. Milijoni in milijoni ljudi so bili prizadeti, ker nismo poznali opozorilnih znakov. Zato jih moramo jasno predstaviti in ljudi naučiti, kako jih prepoznati in presojati."

Viding po drugačni poti in z drugačnimi besedami pride do istega sklepa: "Po več kot 20 letih raziskovanja vse bolj menim, da moramo veliko bolje razumeti, kako ljudi zaščititi oziroma jih narediti odpornejše proti temu, da postanejo žrtve. Glede na strokovno literaturo ter tisto malo, kar vem o evolucijski in medkulturni psihologiji, je namreč zelo malo verjetno, da bomo te lastnosti kdaj izkoreninili."

Vir: The Guardian