"Ta zakon je nastal zaradi konkretne potrebe ljudi, ki se vključujejo v psihoterapevtske obravnave, ki se jim zdaj lahko poslabša in se nimajo na koga obrniti."
V javnosti se je pri polemikah okoli Zakona o psihoterapevtski dejavnosti praviloma pojavlja termin ’zdravniška stroka’ na način, da se ta monolitno in torej enovito izdreka proti zakonu, a tako kot pri drugih aktualnih temah (in predlogih zakonov), ki ta hip nič manj ne razdvajajo, imajo predstavniki taiste stroke neredko tudi lastno mnenje, mimo združenj in organizacij, ki jim ali pa tudi ne, pripadajo. Kar bi, ko gre za kompleksna družbena vprašanja, ki se bolj ali manj tičejo vseh, moralo biti več pričakovano. In želeno.
Ko nekateri od njih o tem tudi javno spregovorijo, s tem prostor javnega diskurza dejansko osvobajajo primeža agresivne bipolarnosti, ki nas družbeno postavlja v pat pozicijo.
V nadaljevanju tako objavljamo nekaj poudarkov iz nagovora zdravnice kardiologinje Jasne Humar, ki jih je namenila na 22. izredni seji državnega sveta zbranim svetnikom potem, ko je bil konec oktobra izglasovan veto na predlog Zakona o psihoterapevtski dejavnosti.
"Zakon o psihoterapiji v Sloveniji nastaja že 20 let, v tem sklicu pa pripravljamo zakon že tri leta. Pri pripravi so potekali številni pogovori, dogovori z različnimi skupinami stroke in uporabnikov. Ob vsem tem se zavedamo, da psihoterapija tako ali drugače, z zakonom ali brez, v Sloveniji obstaja," je povedala, nato pa poudarila, da gre za področje, ki je popolnoma neregulirano.
"Ko je bilo Ministrstvo za zdravje izbrano kot ministrstvo za pripravo zakonodaje, je bilo popolnoma jasno, da je to zdravstvena dejavnost - ker se drugače to ministrstvo ne bi ukvarjalo s to tematiko. Psihoterapevti delajo z ranljivo skupino ljudi. Ko smo v stiski smo ranljivi. Pa vendarle ta trenutek ljudje, ki iščejo pomoč nimajo nobene zaščite. Ker niso uvrščeni v zdravstveno dejavnost, zanje ne velja zakon pravicah pacienta, zato ne morejo iskat pri pomoči pri komisiji za varstvo pravic pacienta ... lahko iščejo pomoč tržnega inšpektorata, zaradi kršenja pravic uporabnikov, ampak nimajo pravne zaščite. To ni to. To so ljudje, ki so pomoč iskali zaradi svojega zdravja. Pri WHO pravijo, da zdravje ni le odsotnost bolezni, ampak je duševno in zdravstveno blagostanje. Jasno je, da je psihoterapija zdravstvena dejavnost. Odrivanje psihoterapije iz zdravstva v druge vode je lahko samo v interesu tistih, ki ne želijo, da se to področje uredi in ne želijo, da se ljudje na področju psihoterapije izobrazijo."
Psihoterapijo gre na primeren način vključiti v zdravstvo
"Predlagatelji veta navajajo številna strokovna združenja iz področja zdravstva, ki temu nasprotujejo. A v resnici so samo trije tisti, ki kaj vejo o psihoterapiji. Jaz sem kirurg, pa sem se o psihoterapiji največ naučila šele v zadnjih mesecih, ko smo pripravljali ta zakon. To, da si zdravnik, ne pomeni, da kaj veš o psihoterapiji. Moraš biti klinični psiholog, psihiater ali pedopsihiater. Ob tem pa imamo seveda številne ljudi in številna združenja, ki imajo psihoterapijo kot svojo edino karierno pot, ki niso zdravniki, so pa psihoterapevti. In te ljudi želimo na primeren način vključit v zdravstveni sistem.
Primeren način pomeni s temeljitim preverjanjem njihovega znanja in zavezo k poklicnemu kodeksu. Tudi to zahteva ta zakon: ustanovitev zbornice za psihoterapijo, sprejetje kodeksa in da se bodo tega psihoterapevti držali – zakon pa prinaša tudi globe. Psihoterapevti z vključitvijo v zdravstveni sistem padejo tudi pod vpliv vseh ostalih zdravstvenih zakonov in tako zanje veljajo vse globe in vse sankcije, kot za vse ostale zdravstvene delavce.
Ne drži, da gre za izjemo, ko bi bili vključeni v zdravstvo ljudje, ki sicer ne delajo v zdravstvu. Imamo namreč fizioterapevte, pedagoge in še koga, ki ni rezultat šolanja na zdravstveni ali medicinski fakulteti. Vsi ti poklici naredijo tudi strokovni izpit za zdravje, enako kot je predviden pri psihoterapevtih."
Predvideni strožji pogoji kot za druge zdravstvene delavce
"Ne le to, za psihoterapevte so predvideni strožji pogoji kot za katerega drugega zdravstvenega delavca. Poleg tega, da je potrebno imeti 8. stopnjo izobrazbe, univerzitetno izobrazbo, sam zakon pripisuje še 2680 ur in najmanj štiri leta usposabljanja. Vsebine usposabljanja še niso natančneje določene - to pa zato, ker to lahko določa šele zbornica in podzakonski akti.
Še več. Psihoterapevti bodo morali imeti še dodatnih 680 ur, za vsak pristop ki ga bodo izvajali. Povejte nam kirurgom, da bomo šli za vsako dodatno operacijo na 680 ur izobraževanja. To bi bilo nemogoče, noben ne bi sprejel tega.
Predalagatelji veta omenjajo, da bi naj psihoterapevti lahko opravljali svoje delo le po dveh tednih usposabljanj – kar vzbuja vprašanje, ali so zakon sploh prebrali. Gre namreč za specifičen del – govorimo o 240 urah teorije v dobi enega leta se lahko vpišejo na listo kandidatov in delajo izključno pod nadzorom. Zakon tudi daje obvezo sodelovanja z zdravstveno stroko. Napotitve k zdravnikom so obveza! Te obveznosti ta trenutek nimajo. Ta zakon je nastal zaradi konkretne potrebe ljudi, ki se vključujejo v psihoterapevtske obravnave, ki se jim zdaj lahko poslabša in se nimajo na koga obrniti."
Nagovoru kardiologinje Jasne Humar lahko v celoti prisluhnete na posnetku Seje državnega sveta: TUKAJ!
Preberite si tudi: Aljoša Bagola: "Če se dokoplješ do vzrokov, ni treba z zdravili prelisičiti možganov"