Katja se je poročila z Arabcem iz Dubaja in spremenila vero: "Vsi so mislili, da uživam v razkošju, toda ... Doživela sem šok"

5. 11. 2025, 19:00 | Uredništvo
Ženska v hijabu (foto: Profimedia)
Ženska v hijabu
Profimedia

Razkrila je svojo življenjsko zgodbo in veliko spremembo, ki jo je doletela - ter vse izzive v arabskem svetu.

V zadnjih letih se vse več žensk iz vzhodne Evrope – zlasti iz Rusije, Ukrajine in Balkana – odloča za zakon z moškimi iz arabskega sveta. Bleščeče življenje na Bližnjem vzhodu se zdi kot uresničena pravljica, a za luksuznimi fasadami se pogosto skrivajo omejitve, družbeni pritiski in kulturni spopadi, ki jih zahodne ženske redko pričakujejo. Ena od njih je Katja, Rusinja, ki je zaradi ljubezni spremenila državo, vero in način življenja – in plačala visoko ceno za svoje sanje, poroča portal Stil.rs.

Ljubezen v Moskvi, pravljica v Dubaju

Katja je svojega bodočega moža Ahmeda spoznala v Moskvi, med njegovim študijem. “Bil je popolnoma drugačen, kot sem si predstavljala Arabca - izobražen, pozoren, govoril je popoln ruski jezik,” se spominja. Po dveh letih ljubezni se je odločila za selitev v Dubaj, prepričana, da jo čaka pravljično življenje. “Imela sem čudovito stanovanje, avto, potovanja … Mislila sem, da sem našla popolno srečo.” Toda po nekaj mesecih so se začele težave. Ahmed, nekoč odprt in neobremenjen, se je vrnil v okvire svoje tradicionalne družine. “Njegova mati me je začela učiti, kako mora ravnati ‘prava žena’. Počasi sem izgubljala svobodo.”

Prve spremembe so bile na videz nepomembne, šlo je za oblačila, navade, način govora. “Nihče me ni silil nositi burke, a kratka krila in odkrite obleke so postale nedopustne. Poskušala sem razumeti in se prilagoditi." Zasebnost je izginila. “V Rusiji je družina majhna celica, tukaj pa je klan. Tašča je prihajala brez najave, komentirala vse, tudi moj zakon. Nisem smela reči: "To je moj osebni prostor." Ko je Katja zanosila, je pritisk postal neznosen. “Vsak dan sem poslušala, kaj smem jesti, s kom se lahko družim. Tašča se je preselila k nama ‘da pomaga’, a v resnici je nadzorovala vsak moj korak.”

Nova prestolnica Indonezije: napovedana kot megaprojekt, videti je kot mesto duhov

Lahko je delala, a pod strogimi pogoji

Katja je upala, da bo delo v mednarodnem podjetju prineslo kanček samostojnosti. A tudi tu je naletela na meje. “Ahmed je dovolil, da delam, vendar brez službenih poti, brez druženj in brez stikov z moškimi sodelavci zunaj pisarne.” Na papirju je bila uspešna ženska v Dubaju, v resnici pa ujetnica družbenih pravil. “Počutila sem se kot v zlati kletki – vse imam, a nič ni zares moje.” Dodaja še: “Sodelavci so bili prijazni, vendar zadržani. Vsi so vedeli, da sem žena vplivnega Arabca, zato so ohranjali razdaljo. Nisem uspela vzpostaviti pravih prijateljstev.”

Po rojstvu sina se je začel nov boj – boj za identiteto otroka. “Ahmed je želel, da se sin vzgaja izključno v islamski tradiciji. Jaz pa sem želela, da pozna tudi ruske pravljice, praznike, svoj jezik.” V njihovi hiši se prepletajo trije jeziki – arabski, angleški in ruski. “Včasih me boli, ko sin reče, da ruščina ‘ni naš jezik’.”

Na družbenih omrežjih Katjin svet deluje popolno: razkošno stanovanje, avto, potovanja. Resničnost pa je drugačna. “Nič od tega ni moje. Nimam svojih prihrankov, vse pripada moževi družini. Tudi če želim pomagati staršem v Rusiji, moram razložiti, kam bo šel vsak evro.” Finančna odvisnost jo je dušila, a tudi najmanjši poskus varčevanja je sprožil prepir. “Ahmed verjame, da mora ves denar iti v družinski proračun. Vsak osebni prihranek zanj pomeni nezaupanje.”

Nadzorovani stiki z domačimi

Stiki z domovino so vse redkejši. “Starši vidijo slike in mislijo, da živim sanje. Ne vedo, da se včasih počutim kot tujec v lastnem življenju.” Tudi obiski v Rusiji so pod nadzorom. “Lahko gremo le za dva tedna, vedno z njegovo mamo, nikoli k mojim staršem. Moj sin se tam počuti izgubljenega – ne razume, da lahko otrok sam pospravi igrače.”

Ko danes gleda nazaj, Katja priznava, da je podcenila moč tradicije. “Ahmed je bil v Moskvi modernega duha, a doma je postal tisti, ki ga je vzgojila njegova kultura.” Kljub vsemu ne obžaluje. “Imam sina, ki ga ljubim nad vse. To je njegov dom in njegova prihodnost.” A izkušnja jo je naučila dragocene lekcije: “Ljubezen ni dovolj. Potrebni so potrpežljivost, razumevanje in – predvsem – zavest o tem, kdo si.” Danes Katja živi mirno, a z zavedanjem, da mora vsak dan znova izbirati sebe. “Vsak dan znova se odločam, da bom živela to življenje. A vedno slišim glas prijateljice iz Moskve, ki me spominja, kdo sem bila. Najpomembnejše je – ne pozabiti sebe.”

Preberite še:

Katja danes noče odvračati drugih žensk, a jih opozarja: “Preden se poročiš z moškim iz druge kulture, spoznaj njegovo družino, način življenja in običaje. Pogovorita se o vsem – otrocih, denarju, delu, stikih s sorodniki. Ko pridejo otroci, so spremembe skoraj nemogoče.”

V Dubaju obstaja majhna, a povezana skupnost Rusinj, poročenih z Arabci. “Družimo se, a previdno,” pravi Katja. “Vsaka družina ima svoja pravila, mnogim možem pa ni všeč, če njihove žene preveč časa preživijo s ‘ruskimi prijateljicami’.” Pogovori med njimi so pogosto tihi in zadržani. “Redko se odkrito pritožujemo. Vse vemo, kako težko bi bilo vrniti se v Rusijo z otrokom. Le redki arabski možje dovolijo, da žena in otrok živita v drugi državi.”

Turistu med obiskom pri nas v oči padlo nekaj izjemnega: "Slovenci niso ravno ljubitelji ..."