Ko medicina ne zna pomagati, bi lahko pomagal placebo, trdi profesor s Harvarda

V medicini se placebo zdravila praviloma uporablja le kot orodje za testiranje učinkovitosti pravih zdravil. Pacienti, ki jih testirajo, ob tem ne vedo, ali jemljejo pravo ali placebo zdravilo. Tega tekom raziskav ne vedo niti zdravniki, ki jim ta zdravila dajejo. Na ta način preverjajo, kako učinkovita zares so nova zdravila.

Ted Kaptchuk, profesor medicine s fakultete Harvard, pa se je uporabe placeba v svoji praksi lotil drugače. Pacientom, pri katerih uradna zdravila ne pomagajo, je začel predpisovati placebo zdravila, pri čemer njegovi pacienti natančno vedo, da jemljejo 'zdravila, ki ne delujejo'.

Pa vendar delujejo!

To, kar je najbolj presenetljivo, pa je to, da so se z jemanjem 'lažnega zdravila' simptomi pri nekaterih kroničnih boleznih (kot so bolečine v križu in sindrom razdraženega črevesja) izboljšali.

Ted Kaptchuk velja za nekakšnega avtsajderja v medicinskih krogih, saj stroka trdovratno zavrača placebo učinek. Pa vendar ima ta ista znanost več kot dovolj podatkov, da bi placebo učinek lahko pričela obravnavati z več spoštovanja.

"Običajna definicija je, da gre za tableto, ki nima učinka, ampak to je oksimoron," pojasnjuje profesor in nadaljuje: "Taka tableta sama po sebi ne more imeti učinka, zato se mi ta definicija zdi problematična. Rekel bi, da je placebo učinek nadomestni marker za vse, kar obkroža tableto. To pa vključuje rituale, simbole, odnos med zdravnikom in pacientom. V bistvu gre za vodo, v kateri pluje medicina. Placebo učinki spremljajo tudi prava zdravila. Na primer, če pacient dobi morfij, ne da bi to vedel, je ta za 50 odstotkov manj učinkovit kot v primeru, da ve za to. To je placebo učinek. Gre za način, s pomočjo katerega izvemo tisto, na kar v medicini nismo pozorni. Na nekaj neotipljivega, na kar pogosto pozabimo, ko smo vpeti v postopke. Nismo pozorni na okoliščine postopkov, ki dejansko vplivajo na bolezen in zdravje."

Navkljub svojemu navdušenju nad potencialom takšnih zdravil pa profesor dodaja, da je veliko prezgodaj, da bi ljudem z zgoraj opisanimi zdravstvenimi težavami začeli kar po tekočem traku predpisovati taka, torej lažna zdravila.

Poudarja, da placebo vpliva samo na tisto, kar možgani lahko modulirajo - ne bo zmanjšal tumorja, ne bo pozdravil malarije, ne bo pobil bakterij. Vplival pa bo na občutek bolečine, slabosti in utrujenosti. Opozarja, da je medicina dolgo časa ignorirala učinek placeba. Fraza ’to je samo placebo’ je podcenjevanje tistega, kar se dejansko dogaja.

Placebo študija

V prvi fazi raziskave je hotel pokazati, da lahko ima placebo potencial - da dejansko spreminja način, na katerega ljudje doživljajo bolezen in da gre za nevrobiološko korelacijo.

Zato se je pred leti odločil, da bo opravil transparentno raziskavo in sodelujočim jasno povedal, da jim daje placebo zdravila, hkrati ob tem izbiral paciente s tistimi kroničnimi obolenji, ki imajo izraženo psihosomatsko komponento. 

Njegovi kolegi so mislili, da je zmešan, a se je izkazalo, da je pri pacientih s sindromom razdraženega črevesja prišlo do kar 60-odstotnega izboljšanja.

Pri sindromu razdraženega črevesja gre za to, da je zelo boleč, ljudje pa morajo v vsakem trenutku vedeti, kje je stranišče. Večino časa trpijo bolečine, ne smejo jesti vsega in ne vedo, kaj sploh lahko jedo. Zdravniki jih težko zdravijo, prestati pa morajo tudi veliko neprijetnih pregledov. Predpisujejo jim antibiotike, antidepresive in protibolečinske tablete. Nekateri pacienti se na ta zdravila odzovejo, nekateri ne. Medtem ko vse bolezni premorejo tudi psihosomatsko komponento, je pri sindromu razdraženega črevesja ta nekoliko bolj izražena. Ljudi namreč mučijo simptomi, ki jih modulirajo možgani.

Profesor nato poudarja, da bi bilo potrebnih več raziskav, preden bi takšen način zdravljenja (komplementarno) uvedli tudi v uradno zdravljenje.  Pa vendar so prvi indici obetavni.

"Ljudje, ki trpijo za bolečinami v križu, preizkusijo različna zdravila. Nekatera delujejo nekaj časa, druga jim sploh ne pomagajo, tretja imajo neprijetne stranske učinke. Taka zdravila pa nimajo stranskih učinkov. Predstavljam si, da bi zdravnik pacientu rekel: ’Preizkusila sva že vse. Preveriva, če bo pri vas deloval placebo učinek. Tablete jemljite tri tedne.’ To je en scenarij. Drugi pa je, da jim zdravniki predpišejo tablete, za katere vedo, da nimajo učinka, ker pacientom hočejo dati nekaj, saj jih spravljajo ob pamet. Na primer: če se nekdo pritožuje nad slabostjo, a zdravnik kljub testom ne odkrije ničesar, mu lahko reče: ’Poskusite z vitamini.’ In jim da placebo. Lahko bi se odločili za tak način."

Veliko neznanega

Ted Kaptchuk nato opozori, da placebo zdravila vendarle ne delujejo pri vseh, raziskovalci pa prav tako ne vedo, zakaj natančno pri teh drugih delujejo. Hkrati bi bilo potrebno ugotoviti, koliko časa traja učinek. "Rad bi ugotovil, ali obstaja način za merljivost neotipljivega in kako to dejansko vpliva na bolezen." Pravi še, da je preprosto sit tega, da opravlja raziskave, za katere marsikdo pravi, da so do ljudi zavajajoče. "Rad bi dokazal nasprotno."

Outside the setting of a clinical trial, you're unlikely to find physicians dispensing placebos.

But recently, researchers like Ted Kaptchuk began to question whether our assumptions about the limitations of placebos were valid.

🔊https://t.co/njvOUK25wr pic.twitter.com/Xrlr8ZE4st

— Hidden Brain (@HiddenBrain) May 14, 2020