"Kot otroka so me zlorabljali, zdaj pa je moja mama hudo zbolela in potrebuje nego"

Philippa Perry, svetovalka za odnose in starševstvo, je v poštni predal Guardiana prejela pisanje z naslednjo vsebino: "Moj oče je bil nasilen, mama pa čustveno krhka. Vlogo staršev sem prevzela okoli svojega 11. leta, ko sem poskušala blažiti očetove izbruhe, vzdrževati mamino razpoloženje in skrbeti za mlajšega brata. Mama se je pogosto naslanjala name in čutila sem se odgovorno za njeno stabilnost. Kot otroka sva bila pogosto kaznovana na krute načine. Spolno me je zlorabil tudi družinski 'prijatelj'. Ko smo končno pobegnili od očeta, je mama tega 'prijatelja' preselila v naš prvi 'varni' dom kot svojega partnerja, kjer me je še naprej zlorabljal."

Neimenovana bralka in njen brat danes ohranjata stroge meje z družino, za kar jo širša družina obsoja. S pomočjo psihoterapije ji je uspelo ustvariti življenje, za katero pa se ji zdi, kot da ji še vedno ne pripada, z ljubečim partnerjem in dobrimi prijatelji. Poklicno je uspešna zadnjih 15 let, a se mora močno truditi, da ohranja samozavest in se počuti kompetentno.

"Z mamo ohranjam stike, ker je nočem prizadeti in vem, da ne razume, kako mi je bilo, ko sem bila še otrok, vendar ne čutim 'normalnih' čustev, ki jih sicer ljudje čutijo do svojih staršev."

Zdaj pa se zdravstveno stanje mame močno poslabšalo, še piše neimenovana. "Šibka je in potrebovala bo pomoč. Čutim konflikt med željo, da bi naredila to, kar se zdi prav, in zavedanjem, kako zahtevno je biti v njeni družbi. Je izčrpavajoče in vzbuja mi tesnobo. Čutim, da me vleče nazaj v stare vzorce vedenja in bojim se, da bi se ne vrnila tudi že premagana anoreksija."

Philippin odgovor na pismo bralke je bil jasen.

Najprej poskrbite zase!

"Garali ste, da ste si lahko zgradili čudovito življenje, in še vedno trdo delate na sebi, da obvladujete sindrom sleparja, da ne zdrsnete nazaj v miselnost, ki je zapuščina vašega otroštva. Če boste preživljali več časa z osebo, ki vas ni ščitila – ki je zanemarjala vaše potrebe, a ste kot otrok kljub temu morali skrbeti za njene -, vsa bo to vrnilo k viru duševnih težav in skoraj premaganih stisk. To bi bilo podobno, kot da bi se vrnili v ogenj, potem ko ste tako dolgo okrevali po hudih opeklinah. Zdi se, da je, ko ste v bližini svoje matere, njen vpliv nad vami takšen, da se boste morda počutili prisiljeni, da ponovno vzpostavite ravnovesje z nadzorovanjem tega, kar lahko, to je vaša hrana, in če se ponovno vrnete v anoreksično miselnost, boste morda celo skrajšali lastno življenje."

"Zunanji svet vas bo morda obsojal, če ne boste skrbeli za svojo mamo, vendar morate dati prednost lastnemu zdravju," je bila v nadaljevanju jasna Philippa. "Če mama ne more skrbeti zase, lahko obvestite socialno službo za pomoč odraslim, kjer živi, in to ne glede na to, kakšna pričakovanja ima morda svet do vas in vašega brata. Če se vaša mati utaplja, potem rešitev ni to, da se utopite, medtem ko jo skušate rešiti."

Phillipa v svojem pronicljivem in premišljenem odgovoru nato naslovi vso težo takšne odločitve.

"Vaša odločitev ni težka samo zaradi sodb širše družine, težka je tudi zato, ker imate z mamo še vedno nekakšno vez. Zato razumem, zakaj se počutite, kot da ste v konfliktu sami s sabo. Če svoji mami zares želite pomagati, potem upravljajte njeno oskrbo na daljavo in ne tvegajte, da bi ogrozili življenje, ki ste ga tako trdo zgradili, samo zato, ker vas je ponovno posrkalo v mamino orbito. Njeni lokalni socialni službi za odrasle lahko pojasnite – če so pripravljeni poslušati – da sta bila z bratom zanemarjena in zlorabljena v otroštvu. In čeprav zdaj oba dobro funkcionirata, bi, če bi ponovno vstopila v mamin svet, ogrozila svoje duševno zdravje. Ne oklevajte in poiščite tudi pravni nasvet glede situacije. In če menite, da ponovno potrebujete terapijo, da bi ohranili svoje meje, potem si jo privoščite."

Kaj pa sodbe širše družine?

"Očitno vaša širša družina ne razume, kako težko je bilo odraščati v tako disfunkcionalni družini in kako hude so bile posledice. Vse kaže, da ne razumejo niti, zakaj oba z bratom potrebujeta zdrave meje, ki vama jih je uspelo postaviti. In zato: če čutite, da tem ljudem ni varno o tem spregovoriti, vas spodbujam, da vzpostavite distanco tudi do njih," piše svetovalka in v nadaljevanju pojasni: "Drugi ljudje težko razumejo, zakaj nas je morda še vedno strah, potem ko so nevarnosti mimo, saj so učinki travme pogosto napačno razumljeni. Lahko si rečete, da ste zdaj varni in da ste odgovorni za svoje življenje, vendar to ne bo nujno doseglo tistega dela vas, ki se zaradi vaše matere še vedno počuti preobremenjenega. 'Telo', kot nas opomni Bessel van der Kolk v naslovu svoje knjige o učinkih in zdravljenju travme, je tisto, ki 'ni pozabilo'. Na vašem mestu bi poskrbela za to tako, da ne bi ponovno vstopila v levji brlog, vam pa v branje priporočam knjigo Telo si vse zapomni.

Preberite tudi:

• Otrok potrebuje vsaj eno odraslo osebo, ki ga podpira, vanj verjame in je spodbudna
• Travma ni izgovor: lahko je razlaga, ne more pa biti opravičilo, da škodujete drugim
• Izkušnja travme ljudi naredi bolj empatične in altruistične, kaže študija!