Kaj prinaša Zakon o psihoterapiji? "Psihoterapevti z večino kliničnih psihologov in psihiatrov dobro sodelujemo"

Ksenja Kos je certificirana psihoterapevtka, ki je opravila štiriletni študij transakcijske analize na Inštitutu za integrativno psihoterapijo in svetovanje, nato pa se je usmerila še v študij psihoterapije otrok in mladostnikov. Izobraževala se je tudi na področju partnerske psihoterapije.

Osnutek zakona opredeljuje in razmejuje dva poklica: psihoterapevt in klinični psihoterapevt. Psihoterapevt bi izvajal psihosocialno podporo in lajšal težave v duševnem zdravju, klinična psihoterapija pa poleg naštetega zajema tudi zdravljenje. Kakšna je razlika med podporo in lajšanjem težav ter zdravljenjem?

To je zelo zanimivo vprašanje, ki sem ga tudi sama zastavila ministrstvu za zdravje, prav tako me je zanimalo, kako se bo to ugotavljalo in spremljalo v praksi. Mislim, da je ta razmejitev zastavljena zelo neposrečeno in Slovenska krovna zveza za psihoterapijo je predlagala drugačno definicijo. Razklanosti ne podpiramo. Psihoterapevti trenutno delajo z ljudmi z duševnimi motnjami, in to zelo uspešno v sodelovanju s kliničnimi psihologi ali psihiatri. V tem tudi vidim rešitev. Osnutek zakona predlaga, da bo klinični psiholog zdravstveni delavec s strokovnim izpitom iz zdravstva, psihoterapevt pa bi bil tisti, ki bi se vključeval tudi na druga področja, kot sta npr. socialno delo in šolstvo. 

Psihoterapevt ne deluje le na področju preventive in reintegracije, ampak tudi pri obravnavi oseb z duševnimi motnjami. V praksi je prehod med duševnimi težavami ter motnjami zvezen (npr. v populaciji najpogostejša anksiozno-depresivna simptomatika je razporejena na spektru) in je točno točka, do kod gre za težavo in kje je že motnja, v praksi v številnih primerih težko določiti. Namesto sočasne obravnave in sodelovanja med psihoterapevtom in psihiatrom, ki je danes v praksi pogosto, se ustvarja umetna nesmiselna in neprimerna ločnica. Želeli bi, da se torej utečeno sodelovalno stanje ohrani. 

Številni klinični psihologi in psihiatri niso naklonjeni predlogu zakona o psihoterapiji. Vam uspeva najti skupno pot?

Kritike prihajajo od nekaterih psihiatrov in kliničnih psihologov, ki se imajo možnost javno oglasiti in ki vodijo določene organizacije na področju psihiatrije in klinične psihologije. Tem, ki zelo nasprotujejo našemu vstopu v prostor psihoterapije, pravimo ortodoksni psihiatri in klinični psihologi. Z njimi ne najdemo skupnega jezika, ker je razhajanje preveliko in traja že predolgo časa. Njihov cilj je, da nas ne spustijo v ta prostor, ker menijo, da je psihoterapija metoda zdravljenja, ki pripada psihiatrom in kliničnim psihologom. Z večino kliničnih psihologov in psihiatrov pa lepo sodelujemo.

V okviru javnega šolstva brezplačnega študija psihoterapije ni. So ljudje, ki so doštudirali psihologijo in psihiatrijo, usposobljeni za pogovorno terapijo? 

Nekateri ja in nekateri ne. Nekateri psihiatri in klinični psihologi so naknadno opravili študij psihoterapije. Usposabljanje iz psihoterapije poteka štiri ali pet let, nato sledijo še dodatne specializacije. V okviru javnega šolstva tega ni mogoče izvesti, ker še ni zakona, ki bi omogočal razvoj smeri. Zato je ta zakon tako potreben - ker bo uzakonil poklic psihoterapevta. Ko imamo poklic, pa se bodo lahko te smeri odprle tudi na javnih fakultetah. 

Kritike se vežejo tudi na to, da lahko zdaj med psihoterapevti najdemo razne "šarlatane". Kako bi zakon preverjal strokovno usposobljenost psihoterapevtov - bi podeljeval licence?

Tako je, to je bistvo. Zato se mi močno zavzemamo za sprejetje zakona. Če se opredeli poklic, se opredeli tudi podeljevanje licenc, kar pomeni, da se lahko opravlja nadzor. To nujno potrebujemo. 

Trenutno licence ne obstajajo? Vsakdo se lahko okliče za psihoterapevta?

Če zakona ni, se lahko za psihoterapevta okliče popolnoma vsak. Trenutno ni nobenega pregleda. Nekdo prebere eno knjigo ali opravi en tečaj, začuti, da ga to področje zanima, in se začne z njim ukvarjati. Psihoterapevt mora opraviti dolgo pot, preden se zares razvije. Poleg večletnega študija mora sam prestati zadostno število ur psihoterapije, nato pa dela pod supervizijo in se nenehno usposablja. Zakon predvideva tudi ohranjanje licence, torej licenco lahko izgubimo, če se prenehamo usposabljati in izobraževati. 

V javnem zdravstvu je do psihoterapije zelo težko priti, čakalna doba je lahko po dve leti. Stisk je veliko, ure zasebne psihoterapije pa so drage. Ali zakon predvideva vključevanje psihoterapevtov v javno zdravstvo in druge javne ustanove?

Zdravstvo je tako zaprto, da zakon tega ne bo rešil. Lahko pa omogoči aktivacijo notranjih kadrov. Imamo veliko psihologov, specialnih pedagogov, delovnih terapevtov in socialnih delavcev, ki so naredili terapevtske šole in so zaposleni v zdravstvu, pa ne smejo izvajati psihoterapije. Na čakalne vrste bi lahko vplivali tako, da bi psihoterapevtom, ki v zdravstvu že delajo, dovolili izvajanje psihoterapije. 

Na drugi strani pa zlahka pridemo do psihiatrov, ki nam predpišejo antidepresive ali druga zdravila.

Res je. Če sistem ni dobro organiziran, kako se bo poskrbelo za človeka v stiski in za strokovnjaka, ki ga vzame v obravnavo? Tako, da se mu predpiše zdravila. Sistem duši psihiatre s tem, da morajo hitro napisati recept za zdravila. Klinični psihologi in psihiatri na glas razpravljajo, kako bomo mi, psihoterapevti, škodili klientom, ker ne obvladamo njihove diagnostike in podobno. Nihče se pa ne vpraša, ali je resnično varno, kar počnejo oni? Vsi govorimo o tem, kako ni dobro, da se postavi diagnoza in takoj predpišejo zdravila, nihče pa ne bo tega interpretiral kot strokovno napako, za katero je treba odgovarjati. Psihoterapevti so usmerjeni v analizo lastnih potencialnih napak in v delo z njimi, da pride pri klientu do korektivne izkušnje. Napake je treba raziskovati, ranljivi skupini, s katero delamo, moramo zagotoviti varnost. Ampak ali je ta ranljiva skupina v zdravstvu res tako varna? Zato vidim ključ v timskem delu.

Kaj mora po vašem mnenju imeti dober psihoterapevt?

V prvi vrsti mora biti srčen in potenten človek, katerega živčni sistem lahko zdrži ogromno teže, da zmore odprto zaobjeti »neznano«. To je v terapiji najbolj pomembno. Ko do njega pride človek s stisko, se mora terapevt zavedati svojih slepih peg in razumeti, kdaj lahko drži klienta in kdaj lahko na neki način klecne. Imeti mora tudi veliko sočutja, radovednosti in željo po dodatnem usposabljanju. Zavedati se mora, koliko ima energije, da se ne "prekuri", koliko klientov na dan lahko vzame, da energetsko zdrži. V nasprotnem primeru psihoterapevt otrdi, in to gre v škodo klienta. Gre za zelo zahtevno delo, pri katerem moramo znati dobro poskrbeti zase. Pogoj, da lahko skrbimo za druge, je, da znamo poskrbeti zase, tako so naši možgani narejeni. 

Dober psihoterapevt je tudi kompetenten pri konceptualizaciji problema. Imamo razvita svoja "diagnostična" orodja, ki niso medicinska, ampak prilagojena za klienta, da sam sebe bolje razume in uvidi svoje težave. Dober psihoterapevt ima zelo široko znanje z različnih področij, saj k nam prihajajo posamezniki, ki živijo v različnih okoljih. Dober psihoterapevt zna prilagajati obravnavo klientu in ga ne “trpa” v posamezni psihoterapevtski pristop. Dober psihoterapevt ustvarja pristop samo zanj.