Resnična zgodba o moškem, ki je bil žrtev homofobnega napada, in njegovem nenavadnem okrevanju, ko se je že zdelo, da zanj ni več upanja.
Leta 2000 je Mark Hogancamp, takrat 38-letni moški, ki se je spopadal z alkoholizmom, pil v lokalu Anchorage v Kingstonu v zvezni državi New York. Med pogovorom s skupino mladih moških je mimogrede razkril, da rad nosi ženske čevlje in najlonske nogavice.
Ko je tistega večera zapustil lokal, so ga moški čakali zunaj. Napadli so ga. Pretepali so ga s pestmi in ga brcali – ne le v telo, tudi v glavo. Utrpel je hude poškodbe možganov.
Hogancamp je devet dni preživel v umetno povzročeni komi. Ko se je prebudil, se je znašel v svetu, ki ga ni več prepoznal. Izgubil je spomine na življenje pred napadom.
Po 40 dneh hospitalizacije in fizioterapiji, med katero se je moral ponovno naučiti hoditi in govoriti, mu je zmanjkalo sredstev iz zdravstvenega zavarovanja. "Počutil sem se, kot da so me izgnali iz plemena ljudi na planetu Zemlja," je povedal v intervjuju leta 2015 in dodal: "Pa vendar sem vedel, da moram nekaj storiti, sicer se bosta sovraštvo in jeza v meni tako nakopičila, da me bosta ubila."
To, kar je Hogancamp storil potem, je bilo tako nenavadno in edinstveno, da so o tem posneli dokumentarni film Marwencol, ta pa je navdahnil še kasnejši igrani film Welcome to Marwen. In izkazalo se je, da Hogancampova zgodba - in to, kar je ustvaril -, vsebuje vse elemente, potrebne za veliko filmsko uspešnico.
Miniaturno mestece na njegovem dvorišču
"Vsakdo si je kdaj zaželel, da bi imel svojega dvojnika, ki bi lahko počel stvari, ki jih sam nikoli ne bi zmogel," pravi Hogancamp, ki je na svojem dvorišču z neverjetno natančnostjo zgradil izmišljeno mesto.
Mestece je izdelano v merilu 1 : 6 in postavljeno v Belgijo med drugo svetovno vojno. Naseljujejo ga številne stavbe, vojaška vozila in več kot sto približno 30 centimetrov visokih, gibljivih akcijskih figuric.
Hogancamp je ta pomanjšani svet poimenoval Marwencol. "Vse je resnično," navdušeno pove v nekem prizoru filma in pri tem pokaže majhno pištolo v rokah enega od vojakov, ki ima delujoče kladivce in zamenljiv nabojnik. "Vse to še poveča silovitost, s katero se vživim v zgodbo. Natančno vem, kaj je v vsaki torbi," pravi. Med temi predmeti je tudi listina v velikosti poštne znamke, ki dokazuje, da je kapitan ’Hogie’ Hogancamp – približno 30 centimetrov visoki alter ego resničnega Marka – lastnik izmišljenega lokala v tem izmišljenem svetu.
Ženske iz njegovega resničnega življenja v Marwencolu upodabljajo neustrašne lutke Barbie, ki samozavestno stopajo naokrog v visokih petah in tekmujejo za njegovo naklonjenost.
Lokal Anchorage se v njegovem svetu spremeni v Ruined Stocking Cat Fight Club, kjer liki pijejo in plešejo. Ker je v resničnem življenju Hogancamp izgubil željo po alkoholu, zato tudi Hogie zdaj pije izključno kavo.
Tudi umetnikova mati ima svojo dvojnico – lutko Pussy Galore, lika iz filma o Jamesu Bondu Goldfinger, v njegovem svetu pa se pojavi celo lutka, ki predstavlja odvetnika, ki je vodil kazenski pregon njegovih napadalcev.
Hogancamp je našel svoje občinstvo
V dokumentarnem filmu iz leta 2010 odvetnik Emmanuel Nneji, ki je vodil pregon Hogancampovih napadalcev, pokaže primere njegovih zgodnjih risb. Te so bile na sojenju uporabljene kot dokaz umetniških sposobnosti, ki jih je zaradi poškodb izgubil.
Toda Hogancamp je kmalu razvil nove načine ustvarjanja.
Za gradnjo Marwencola je začel uporabljati komplete za modelarstvo iz lokalne trgovine s pripomočki za ustvarjanje. Nato je začel svoje prizore fotografirati.
Fotografije je sprva snemal zgolj zaradi dokumentiranja dogajanja v svojem namišljenem svetu.
Pozneje so pritegnile pozornost nekega prebivalca Kingstona, ki mu je pomagal, da so bila njegova dela objavljena v reviji Esopus, posvečeni ustvarjanju samoukih in uveljavljajočih se umetnikov.
Leta 2006 je bila Hogancampova umetnost predstavljena na razstavi v newyorški galeriji White Columns. Njegova dela redno razstavlja tudi One Mile Gallery v Kingstonu, v New Yorku pa sta jih predstavili še galeriji Allouche Gallery in Pioneer Works.
Njegova umetnost je požela priznanja
Hogancampova fotografija Rescuing the Major (Reševanje majorja) prikazuje z blatom prekritega vojaka, ki se poskuša prebiti na varno, medtem ko na hrbtu nosi ranjenega tovariša. Fotografija, ki prikazuje izjemen pogum, čeprav je prizor v celoti izmišljen, je prejela fotografsko nagrado Ultimate Soldier.
Tanka meja med resničnim in namišljenim
Tudi film sam ni ostal neopažen. Na filmskem festivalu SXSW je namreč prejel nagrado žirije za najboljši dokumentarec.
Režiser, producent in montažer Jeff Malmberg je Hogancampove fotografije prvič videl v umetniški reviji. "Njegov svet me je takoj prevzel in želel sem izvedeti več," je povedal, a tudi dodal: "Na prvi pogled bi Marka zlahka označili za samotarskega in srhljivega človeka. Je odrasel moški, ki dneve preživlja ob igri z lutkami."
Toda Hogancampov svet in njegova zgodba še zdaleč nista otroška igra.
Hogancamp je po brutalnem napadu hudo trpel za posttravmatsko stresno motnjo (PTSM) in razumljivo izgubil zaupanje v svet okoli sebe. Še huje pa je bilo, da se ni mogel spomniti, kdo je bil pred napadom. "Ko so mi tisti mladeniči zbrcali glavo na koščke, so izbrisali vse," pove v filmu.
Marwencol kot osebna terapija
Da bi si povrnil motorične sposobnosti in, kot je upal, premagal čustveno travmo, je Hogancamp ustvaril nekaj, kar sam imenuje 'moja terapija'.
Pred poškodbo možganov je bil nadarjen umetnik, ilustrator, zdaj je kupil na desetine zgodovinsko natančno izdelanih figuric vojakov in civilistov ter jih postavil v miniaturno belgijsko mestece med drugo svetovno vojno.
Njihove obraze je poslikal z brazgotinami, krvjo, umazanijo in sledovi izčrpanosti. Da bi pnevmatike njegovih vojaških džipov dobile videz obrabljenosti, jih je med dolgimi sprehodi vlekel za seboj. Številne lutke so podobne resničnim članom njegove družine in prijateljem ter jih tudi predstavljajo.
Med njimi so ’Hogie’, ki predstavlja Hogancampa samega, Anna Romanov, ki predstavlja njegovo nekdanjo ženo Anastasio, in britanski desetnik Albert Bodie, ki predstavlja njegovega prijatelja Berta Bodieja.
Drugi liki imajo bolj domišljijski izvor. Takšna je Deja Thoris, ’belgijska čarovnica iz Marwencola’, ki združuje značilnosti različnih usodnih žensk. Da bi Dejo vključil v zgodbo, ji je Hogancamp izdelal časovni stroj iz starega videorekorderja in mobilnega telefona.
Fotografiranje notranjega sveta
Čeprav se Hogancamp nikoli ni formalno izobraževal v fotografiji in je imel njegov fotoaparat Pentax pokvarjen svetlomer, ustvarja čudovito komponirane fotografije.
Zamišlja si dramatične situacije med liki in jih nato postavlja v čustveno izjemno nabite prizore konfliktov in vrhuncev.
Na eni od fotografij je na primer njegov lutkovni dvojnik obešen, porezan in mučen, dokler mu na pomoč ne priskoči skupina ženskih lutk, ki pokosijo naciste.
Druge fotografije prikazujejo naciste, ki se izdajajo za Američane, da bi se vtihotapili v mestece, od bojev izčrpane vojake, ki se vozijo z džipi, ter Hogiejevo poroko z Anno, v ozadju katere visijo obešeni Nemci.
Ponoči Hogancamp svoje številne ženske lutke položi v posteljo ob svoji pravi postelji.
Fotografije postanejo resnični, zamrznjeni trenutki Hogancampove nenehno razvijajoče se pripovedi o življenju v Marwencolu. Ko v tej zgodbi uporabi besedo ’jaz’, na primer: "In takrat nacisti spoznajo, da me ne morejo ubiti," govori o svojem lutkovnem dvojniku. Toda hkrati govori tudi o nekem manjšem, vendar nikakor nepomembnem delu samega sebe.
"Te fotografije so neverjetne," pove eden od producentov, Tom Putnam. "Ko jih vidiš na velikem filmskem platnu, je v njih toliko podrobnosti in globine, da se v njih resnično izgubiš."
"Ta človek preprosto ni znal posneti slabe fotografije," dodaja Malmberg, ki je z dokumentarcem Marwencol debitiral kot režiser.
"Odkrival sem, kako čudovit je"
Putnam, Malmberg in njegova žena ter koproducentka Chris Shellen so bili nekdanji sošolci na filmski šoli Univerze Južne Kalifornije. Zato je bilo ustvarjanje filma Marwencol, kot pravi Putnam, podobno ponovnemu doživljanju študentskih let, ko 'vsak počne vse' – malo snema, malo montira in pomaga pri drugih nalogah.
Malmberg je Hogancampa obiskal več desetkrat. Pogosto ga je snemal sam, brez dodatne ekipe, pri naravni svetlobi. S takšnim nevsiljivim pristopom je lahko ujel zelo intimne trenutke. "Čas, ki sem ga preživljal z njim, je bil podoben pogovorni terapiji. Čutil sem, da je moja naloga poslušati in biti prijazen," pravi.
Med snemanjem sta postala prijatelja. "Nikoli nisem želel posneti enega tistih filmov, v katerih je človek pred kamero obravnavan kot laboratorijska podgana," pojasnjuje Malmberg. "Mark je nenehno rušil moja pričakovanja. Vedno globlje sem vstopal v njegov svet in odkrival, kako čudovit je."
Režiser danes pravi, da so bili nekateri njegovi najljubši dnevi prav tisti, ko je bila kamera ugasnjena in sta se s Hogancampom preprosto družila. "Med novinarji in dokumentaristi obstaja težnja, da med seboj in ljudmi, ki jih intervjuvajo, postavijo zid," pravi Putnam. "Jeff je naredil ravno nasprotno."
Režiser in protagonist se zdaj skoraj vsak dan pogovarjata po telefonu. V Marwencolu pa živi tudi lutka Jeffa Malmberga.
Fantazijski svet kot način preživetja
Težko je spregledati vzporednice med Marwencolom in drugimi domišljijskimi svetovi, na primer igrami vlog, kot je Dungeons & Dragons, ali virtualnimi svetovi, kot je Second Life.
Toda zaradi posttravmatske stresne motnje Hogancampova potreba po umiku ni bila zgolj nedolžno fantaziranje. Marwencol pokaže, da je bila ta potreba nujna za njegovo preživetje.
Pri ljudeh, ki trpijo za posttravmatsko stresno motnjo, travmatični spomini ’ostajajo zelo živi’, pojasnjuje Kate Young, psihologinja iz svetovalne službe Univerze Santa Clara v Kaliforniji. Cilj zdravljenja je travmatične spomine vključiti v posameznikovo življenjsko zgodbo. Da bi to dosegli, se je treba s temi spomini vedno znova soočati.
"Pogosto se dogaja, da ljudje na različne načine ponovno uprizarjajo svoje travme, da bi pridobili občutek obvladovanja situacije," pravi Young. "Ključno je, da se travmatičnim vsebinam izpostavljajo na način, ki ne povzroči ponovne travmatizacije."
In prav to Hogancamp počne z Marwencolom.
V filmu ponovno uprizori noč svojega napada, le da dogajanje tokrat postavi na vojno območje.
Nacisti njegovega lutkovnega dvojnika pretepejo skoraj do smrti. Včasih se dogodki odvijejo drugače kot v resničnem življenju. Včasih Hogie zmaga ali pa ga nekdo reši. Drugič spet se dogodki odvijejo natanko tako kot v resničnosti.
Hogancampov pristop je morda samouk in neizdelan, toda Marwencol mu je omogočil drugo življenje.
Tam lahko postane nekdo drug, skozi uprizarjanje izrazi svoje notranje konflikte, se spopade s svojimi največjimi strahovi in pripoveduje zgodbo, ki se nikoli ne konča.
"Želim si, da bi lahko šel živet z njim v Marwencol," pravi Putnam. "Mislim, da je našel tisto, kar si na skrivaj želi prav vsak izmed nas."
Vir: Artnet, Psychology Today
