Čez dan briljanten ekspert, ki so ga klicali predsedniki, zvečer pa izgubljen človek

Bil je izjemen zgodovinar, eden najuglednejših ameriških poznavalcev Kitajske, univerzitetni profesor in dolgoletni predsednik prestižne organizacije Asia Society. Njegovo znanje je segalo daleč onkraj akademskih predavalnic. V času, ko so se odnosi med Združenimi državami Amerike in Kitajsko korenito spreminjali, so se nanj obračali politiki, diplomati in najvplivnejši ljudje ameriškega javnega življenja. Svetoval je političnim voditeljem, med drugim tudi nekdanjemu ameriškemu predsedniku Georgeu H. W. Bushu, ki ga je v devetdesetih letih spremljal na obisku Kitajske.

Njegovi kolegi so ga opisovali z občudovanjem.

"Robert je bil briljanten strokovnjak za Azijo z neprimerljivo globokim razumevanjem Kitajske. Bil je tudi drag prijatelj in velikodušen mentor," je ob njegovi smrti leta 2024 dejal Stephen Heintz, predsednik Rockefeller Brothers Fund.

Oxnam je bil skratka brez dvoma človek izjemnih sposobnosti.

Poleg akademske kariere se je v drugem delu svojega življenja ukvarjal še s fotografijo, kiparstvom, jadranjem in tekmovalnim kolesarstvom, že v mladosti pa postal celo državni prvak v lokostrelstvu.

Zdelo se je, da mu uspeva vse, česar se loti. Toda za bleščečo javno podobo se je skrivala zgodba, ki je nihče ni slutil.  

Knjiga, ki je razkrila nepredstavljivo

Leta 2005 je Robert B. Oxnam po nekaj 'dolgočasno' strokovnih edicijah, izdal knjigo z naslovom A Fractured Mind, ki vzbudila veliko pozornosti, mnogi pa so jo opisovali tudi kot 'naravnost šokantno'.

Človek, ki je desetletja veljal za enega najuglednejših ameriških strokovnjakov za Kitajsko, je javnosti razkril, da živi z disociativno motnjo identitete, nekoč imenovano motnja multiple osebnosti.

V sebi je odkril enajst različnih identitetnih stanj. Med njimi so bili odrasli in otroci, moški in ženske. Nekatera so vedela druga za drugo, druga ne. Imela so različne značaje, spomine, čustva in načine odzivanja na svet.

Oxnam, ki je tako dobro razumel zgodovino in kulturo ene najkompleksnejših civilizacij na svetu, je moral zdaj začeti raziskovati nekaj, kar mu je bilo veliko bolj tuje: lastni um.

Razkritje je bilo toliko bolj pretresljivo, ker njegova motnja ni bila nekaj, kar bi zavestno skrival pred javnostjo. Večino odraslega življenja sploh ni vedel, kaj se z njim dogaja.

Navzven je bil samozavesten, uspešen in izjemno učinkovit človek. Navznoter pa se je že dolgo odvijala povsem drugačna zgodba. 

Predsednik podnevi, izgubljen človek ponoči

V osemdesetih letih je bil Oxnam na vrhuncu kariere, saj je bil predsednik prestižne organizacije Asia Society, ki jo je leta 1956 ustanovil John D. Rockefeller III. Njeno poslanstvo je bilo Američanom približati Azijo, celino, o kateri so mnogi vedeli presenetljivo malo. Oxnam je najprej vodil njen Kitajski svet, pozneje pa postal predsednik organizacije. Pod njegovim vodstvom je Asia Society razširila dejavnosti v več kot trideset azijskih držav, organizirala odmevna mednarodna srečanja in povezovala politične, gospodarske ter kulturne voditelje obeh celin.

Voditi Asia Society je skratka pomenilo nenehna srečanja, potovanja, predavanja, pogajanja in javne nastope. Bil je človek, ki je moral imeti odgovore, sprejemati odločitve in ohranjati popoln nadzor.

Toda ko se je delovni dan končal, se je njegova zunanja podoba začela rušiti. V enem svojih poznejših intervjujev je opisal prizor, ki skoraj neverjetno ponazarja razklanost njegovega življenja.

Po napornem dnevu v službi je včasih odšel na newyorško železniško postajo Grand Central. Tam je poiskal odmaknjen kotiček, sedel in se tudi uro ali dve tresel.

Človek, ki je še nekaj ur prej razpravljal z vplivnimi politiki in gospodarstveniki o prihodnosti Azije, je zdaj sedel skrit v kotu železniške postaje, med ljudmi, ki jih družba komaj opazi. Nihče od mimoidočih ne ve, kdo je. In nihče ne sluti, kakšna stiska se skriva za njegovo uglajeno zunanjostjo.

Oxnam je takrat tudi vse pogosteje pil. Trpel je zaradi bulimije, doživljal nenadzorovane izbruhe jeze in obdobja, ki se jih pozneje ni spominjal.

Njegovi večeri so postajali nenavadni, skoraj ritualni. V knjigi je opisal, kako je za svoje nočne omamljajoče obrede potreboval cigarete, ogromne količine hrane, steklenico viskija in pornografski film.

Alkohol mu ni pomenil užitka. "Zame je bil nekakšna anestezija," je povedal v intervjuju. "Začel sem piti po večerji in nadaljeval do enajstih, polnoči ali dokler nisem izgubil zavesti." Ob tem je priznal tudi, da si je v osemdesetih letih skoraj vsakodnevno povzročal telesno bolečino.

Njegovo zasebno življenje je postajalo vse bolj neobvladljivo. Toda še vedno ni razumel, kaj se mu dogaja.

Dolgo je verjel, da je njegov največji problem alkoholizem. V resnici je bil ta po njegovem poznejšem razumevanju le del veliko globlje stiske. 

50 minut, ki so spremenile vse

Leta 1989 je zaradi vse hujših težav poiskal strokovno pomoč. Začel se je zdraviti in obiskovati psihiatra Jeffreyja Smitha.

Potem pa se je leta 1990 zgodilo nekaj, česar dolgo ni mogel razumeti.

Med enim od terapevtskih srečanj je imel občutek, da je od začetka pogovora minilo komaj nekaj trenutkov, psihiater pa mu je povedal, da je njun čas potekel. Minilo je petdeset minut.

Oxnam je bil osupel. Kako je mogoče, da je minila skoraj cela ura, on pa se ne spominja ničesar? Zdravnik mu je nato povedal nekaj še bolj neverjetnega. Ves ta čas se namreč ni pogovarjal z Robertom. Pogovarjal se je s Tommyjem.

Tommy je bil jezen deček, ki je, kot mu je pojasnil psihiater, predstavljal eno od identitetnih stanj v njegovem umu.

Oxnam se je pozneje spominjal, da je novico doživel, kot bi ga stresla visoka napetost.

"Bil je popoln šok, kot da bi pravkar udaril potres," je povedal za revijo TIME. "Moja druga reakcija je bila, da je vse skupaj navadna neumnost. To mora biti zdravnik, ki me skuša pretentati."  

Začel je iskati knjige o motnji multiple osebnosti, kot so ji takrat rekli. Prebral je tudi znamenito knjigo Sybil, ki opisuje življenje ženske z več identitetnimi stanji. Postopoma je začel prepoznavati podobnosti s svojimi izkušnjami, toda tudi to ga ni takoj prepričalo.

Diagnoze dejansko ni povsem sprejel še dve ali tri leta. 

Otroštvo, ki ga je njegov spomin zakril

Toda najtežje odkritje ga je šele čakalo.

Med dolgotrajno psihoterapijo so se začeli pojavljati spomini, ki jih Oxnam prej ni imel na voljo. Po njegovem pričevanju je bil v prvih petih letih življenja izpostavljen hudemu telesnemu in spolnemu nasilju. O teh izkušnjah je govoril z veliko težavo.

Opisoval je pretepanja, grožnje in poniževanja. Spominjal se je, da je moral kot majhen otrok sam odrezati šibo, s katero naj bi ga nato tepli.

Eden najbolj pretresljivih spominov je bil povezan s starim hladilnikom.

V zgodnjih štiridesetih letih so ameriška gospodinjstva začela stare ledenice zamenjevati z električnimi hladilniki. Oxnam je pripovedoval, da so ga kot majhnega otroka zaprli v eno od odsluženih ledenic.

"Ni bilo mrzlo. Samo zraka ni bilo," je povedal.

Vrata so se zaprla. Kričal je in klical na pomoč. Ni vedel, koliko časa je bil zaprt, niti kdo ga je nazadnje izpustil. Povedal je, da je prav ta izkušnja v njem pustila izjemno močan občutek klavstrofobije.

V intervjuju je omenil tudi spomine na spolno nasilje in grožnje, da ga bodo vrgli v vrelo vodo.

Po Oxnamovem razumevanju lahko otrok v takšni stiski razvije ločena identitetna stanja, ki mu pomagajo preživeti tisto, česar sicer ne bi mogel prenesti. "Otrok spozna, da bo moral, če želi psihično preživeti, ustvariti nekoga drugega, ki bo nesel breme, ki ga sam ne zmore."

Na vprašanje, koliko časa je potreboval, da je vse to razumel, je Oxnam odgovoril samo: "Petdeset let." 

Zakaj je moral biti vedno najboljši?

Z odkrivanjem svojega notranjega sveta je Oxnam začel drugače gledati tudi na svoje izjemne dosežke.

V mladosti je bil, kot je povedal sam, skoraj obseden z odličnostjo. Na fakulteti je pretipkal vse svoje zapiske, iz knjig izluščil najpomembnejše informacije in jih sistematično urejal. Njegov cilj ni bil samo razumeti snov. Želel je biti najboljši.

Pozneje se je začel spraševati, od kod izvira ta neizmerna potreba po dokazovanju. Njegova razlaga je bila boleča. "Želel sem dokazati, da nisem tako slab in ničvreden, kot so mi kot otroku govorili," je povedal.

Enako je bilo pri športu.

Ko ga je oče seznanil z lokostrelstvom, se ni zadovoljil s tem, da bi se ga naučil. Najprej je zmagal na klubskem tekmovanju. Nato na državnem. Nazadnje je postal državni prvak. "Vse to se je moralo zgoditi. Ne zato, ker bi imel to rad, ampak ker sem moral nekaj dokazati." 

Ko se nekdanji kolegi obrnejo stran

Ko je leta 2005 izdal knjigo A Fractured Mind, se je zavedal, da tvega svoj ugled.

Disociativna motnja identitete je bila v javnosti še vedno obdana s predsodki, nerazumevanjem in nezaupanjem. Oxnam je zato vedel, da bo njegovo priznanje marsikoga presenetilo, ni pa pričakoval, kako boleči bodo nekateri odzivi.

V intervjuju je povedal, da so se od njega odvrnili posamezni ljudje, s katerimi je dolga leta sodeloval, pisal članke in se srečeval na strokovnih konferencah. Nekateri so preprosto prenehali govoriti z njim. "Videl sem jih v prostoru, šel mimo in jih pozdravil. Nobenega odgovora. Samo pogledali so stran."

Eden od nekdanjih predsednikov Asia Society mu je po izidu knjige med vožnjo s podzemno železnico celo dejal: "Ničesar od tega ne verjamem. Nikoli nisem ničesar opazil." 

Oxnam je bil osupel nad takšnim razmišljanjem. Ali ljudje res pričakujejo, da bo nekdo z disociativno motnjo identitete v vsakem trenutku kazal očitne znake svoje diagnoze? Njegovo življenje je bilo dokaz, da lahko človek s takšno motnjo desetletja uspešno opravlja izjemno zahtevno delo, ne da bi okolica razumela njegove notranje težave.

Posebej ga je zmotilo, da so njegovo knjigo v javnosti označevali kot 'nenavadne spomine'. "Niso mogli uporabiti besede iskrena ali pretresljiva. Morali so uporabiti besedo nenavadna," je dejal.

Z ženo Vishakho Desai sta že pred izdajo knjige vedela, da bodo sledile tudi negativne reakcije, toda Oxnam je menil, da je pomembno, da nekdo z njegovim poklicnim ozadjem javno pove svojo zgodbo. Da pokaže, kako napačna je predstava, da ljudje z disociativno motnjo identitete ne morejo biti sposobni, uspešni ali ustvarjalni. 

Ženska, ob kateri je spoznal drugačno družino

Vishakha Desai je imela v njegovem življenju posebno mesto.

Spoznala sta se v poklicnem okolju Asia Society, kjer je delala tudi sama. Pozneje je prav tako postala predsednica te ugledne organizacije.

Oxnam je o njej govoril z izjemno toplino. "Moja žena je tudi moja rešiteljica," je povedal v intervjuju.

Prepričan je bil, da je njena podpora odločilno prispevala k njegovemu okrevanju. Toda njun odnos mu ni prinesel samo ljubezni in razumevanja. Prinesel mu je tudi nekaj, česar prej skoraj ni poznal. Ob Vishakhini veliki indijski družini je prvič zares doživel, kako je lahko videti družinsko življenje, v katerem prevladujejo toplina, povezanost in sprejemanje.

Vishakha je bila ena od sedmih otrok. "Nisem vedel, da lahko obstajajo tako velike družine, v katerih se imajo ljudje radi in se ne sovražijo," je povedal.

Njeni sorodniki so ga sprejemali od samega začetka.

Od razdrobljenosti do sodelovanja

Zdravljenje disociativne motnje identitete je bilo dolgo in zahtevno.

Oxnam je postopoma spoznaval različna identitetna stanja in se učil razumeti njihovo vlogo v svojem življenju. Po njegovih besedah se je število ločenih identitetnih stanj sčasoma zmanjšalo, predvsem pa se je spremenil način njihovega medsebojnega delovanja.

V nekem obdobju je govoril o treh identitetah, ki so se naučile sodelovati, kar je postalo najbolj očitno v njegovem umetniškem ustvarjanju. Po odhodu iz Asia Society se je namreč začel resneje ukvarjati s kiparstvom.

Vse se je začelo skoraj po naključju.

Po neurju je na obali Long Islanda našel zanimiv kos naplavljenega lesa. Odnesel ga je domov, ga obdelal, pobarval in spoliral.

Ko so obiskovalci videli njegov izdelek, so mu začeli govoriti, da je umetnik. Sam se je temu sprva smejal. Toda ustvarjanje ga je prevzelo. V naslednjem desetletju je izdelal več kot sto skulptur, pozneje pa začel ustvarjati tudi abstraktna dela na papirju, pri katerih je uporabljal kitajsko črnilo in tradicionalni kaligrafski papir. In prav pri umetnosti je odkril nekaj, kar je spremenilo njegov odnos do lastnega uma.

"Ko ustvarjaš," je pojasnjeval, "ne moreš vsega nadzorovati. Včasih moraš dovoliti, da se stvari zgodijo."

Človek, ki je začel govoriti za druge

Po izidu knjige Oxnam ni ostal samo človek, ki je javnosti razkril svojo diagnozo. Postal je tudi zagovornik večjega razumevanja disociativne motnje identitete in ljudi, ki z njo živijo.

V intervjujih in javnih nastopih je govoril o stigmi, o pomenu ustreznega zdravljenja in o tem, kako malo družba v resnici razume ljudi z resnimi duševnimi stiskami.

Svoje izkušnje je začel povezovati tudi s širšim razmišljanjem o človeški identiteti. Poudarjal je, da ljudje nismo tako preprosta in enovita bitja, kot si pogosto predstavljamo. "Tudi tisti, ki nimajo disociativne motnje identitete, imajo različne plati osebnosti, različne sposobnosti in različne načine doživljanja sveta." 

Najtežje potovanje

Robert B. Oxnam je umrl 18. aprila 2024, star 81 let, zaradi zapletov Alzheimerjeve bolezni.

Za seboj je pustil izjemno poklicno dediščino: desetletja dela na področju azijskih študij, pomemben prispevek k ameriško-azijskemu razumevanju, knjige, umetniška dela in številne ljudi, na katere je vplival tudi kot zagovornik ljudi z disociativnimi motnjami.

"Koliko let imamo na tem planetu? Kako lahko ta čas najbolje izkoristimo?" se je v intervjuju vprašal Oxnam, nato pa dodal: "Del odgovora je v tem, da spoznamo sami sebe."

Morda je prav to največje spoznanje človeka, ki je velik del življenja pomagal Ameriki razumeti Kitajsko, skoraj petdeset let pa je potreboval, da je začel razumeti samega sebe.