Opravičila se je terapevtu za zamujen termin, potem pa izvedela, da je na terapiji bila

7. 10. 2026, 16:00 | N.Z.
Opravičila se je terapevtu za zamujen termin, potem pa izvedela, da je na terapiji bila (foto: Zaslonska slika/Youtube/LADbible Stories LADbible Stories)
Zaslonska slika/Youtube/LADbible Stories LADbible Stories

Poklicala je terapevta in se opravičila: "Žal mi je, ker sem zamudila zadnji termin. Ali bi se lahko ponovno naročila?" Toda termina ni zamudila. Na terapiji je bila. Tega se zgolj ni spominjala.

To je bil eden tistih trenutkov, ko je postalo jasno, da njene nenavadne težave s spominom niso samo navadna pozabljivost. Da ure in dogodki, ki so izginjali iz njenega življenja, niso bili prazni. Medtem ko se sama ni zavedala ničesar, je nekdo uporabljal njeno telo, govoril z ljudmi, odhajal od doma - in celo obiskoval njenega terapevta.

"Veliko je bilo izgubljanja časa, tega, da se nisem spomnila, kje sem bila in kaj se je zgodilo," se danes spominja Kim.

Toda najnenavadnejše pri vsem skupaj je bilo, da se njej dolgo ni zdelo nenavadno. Tako je namreč živela že od otroštva. "Nikoli nisem poznala drugačnega načina delovanja. Zato se mi je vse zdelo normalno."

Danes ima Kim Noble iz Velike Britanije povsem drugačno razlago za izgubljene ure svojega življenja. Diagnosticirano ima disociativno motnjo identitete (DID), nekoč imenovano motnja multiple osebnosti. 

Je pa tudi umetnica.

In če vstopite v prostor, poln njenih slik, tako različnih stilov, da boste težko verjeli, da jih je ustvaril en sam umetnik. 

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Women in Art / @womeninartprize_ (@women_in_art__)

Leta, za katera ni imela razlage

Kim se je rodila leta 1960 v Londonu. Po njenih pripovedih je bilo njeno zgodnje otroštvo zaznamovano s hudimi in ponavljajočimi se zlorabami. Velikega dela tega obdobja se sama ne spominja.

Kim svojo disociacijo danes razume na način, s katerim je otroški um preživel nekaj, česar ni mogel prenesti. "Verjamem, da DID nastane zaradi hude, dolgotrajne zlorabe v zelo zgodnjem otroštvu," je povedala v enem od intervjujev.

Sama disociacijo razume kot zaščito in stroka se z njo strinja. Pa vendar dolgo ni vedela, da ima DID. "Vedela sem le, da se dogajajo nenavadne stvari."

Izgubljala je čas. Ni vedela, kako je prišla na določeno mesto. Ljudje, ki jih ni poznala, so se spominjali pogovorov z njo.

V mladosti so jo včasih na ulici občasno ustavljali ljudje, ki so bili prepričani, da jo poznajo. Nekateri moški so trdili, da so bili z njo tudi že na zmenku. Kim pa se nobenega od njih ni spominjala. 

Danes se temu nasmehne, ko pripoveduje, kako je lahko ena osebnost hodila z enim moškim, druga z drugim - dokler nista moška izvedela drug za drugega in jezna prišla do sklepa, da je Kim pač ženska, ki je oba varala. 

Manj smešni so bili trenutki, ko se je zavedla in ugotovila, da je v psihiatrični bolnišnici. Ni vedela, zakaj je tam.

"Kaj počnem tukaj? Saj ne bi smela biti tukaj," opisuje zmedenost, ki jo je spremljala ob takšnih trenutkih.

V psihiatrični sistem je vstopila zelo mlada. Skozi leta so njene težave dobivale različna imena. Med diagnozami je bila tudi shizofrenija. Nobena pa ni pojasnila nenavadnih praznin v njenem življenju. Diagnozo disociativne motnje identitete je dobila šele leta 1995. 

"Oprostite, zamudila sem termin"

Kim je takrat obiskovala terapevta, ki je poznal disociativno motnjo identitete. Nekega dne je poklicala, ker je bila prepričana, da je zamudila dogovorjeni obisk.

Opravičila se je in prosila za nov termin. Toda nekdo je na dogovorjeni termin prišel. Njeno telo je bilo tam. Z nekom se je terapevt pogovarjal. Le Kim o tem ni vedela ničesar.

Danes ve, da si telo deli z različnimi alterji oziroma osebnostnimi stanji. Sama v intervjujih govori o približno 20 primarnih osebnostih.

Med njimi je Ken, moški alter. Judy se dojema kot 15-letnica in je obremenjena s svojo težo. Ena od osebnosti se pojavlja predvsem ob vodi in se zato pogosto oglasi takrat, ko se je treba oprhati.

Razlike so lahko velike. Nekateri imajo drugačne interese, starost in način govora. Drugače hodijo, drugače uporabljajo telo in drugače doživljajo celo njegovo podobo.

Toda med njimi je nekaj še pomembnejšega: amnezija.

Kim pogosto ne ve, kaj je drugi alter počel, ko je bil v ospredju.

V glavi sicer opisuje nekakšen nenehen šum, pogovor v ozadju. Občasno zazna posamezno opozorilo ali mnenje – naj ne gre po določeni poti, naj se nečemu izogne. Toda jasnega pogovora med njimi praviloma ni.

Dolga leta je bilo prav zato njeno življenje sestavljeno tudi iz sledi dejanj, ki se jih ni spominjala.

Potem so med temi sledmi postale tudi slike. 

Slikarka, ki ni znala slikati

Kim Noble ni nikoli sanjala o tem, da bo postala slikarka. Pravzaprav je bila prepričana, da slikati ne zna.

Ko je pred približno dvema desetletjema z njo delala podporna delavka, ki se je usposabljala za umetnostno terapevtko, ji je nekega dne predlagala, naj poskusi s slikanjem, a se je Kim sprva upirala. "Ne zanima me slikanje. Ne znam slikati," ji je rekla, na koncu pa vendarle poskusila.

Niti primernega papirja niso imeli. Začela je slikati na hrbtno stran papirja odsluženih tapet, ki je bil pač pri roki. Nihče ni mogel vedeti, kam bo pripeljal ta poskus.

Sprva so slikali štirje ali pet alterjev. Potem so čopič začeli prijemati še drugi. In pokazalo se je nekaj osupljivega. Niso slikali enako. 

En atelje, več svetov

Ob slikah Kim Noble je težko iskati en sam prepoznaven slog. Ker ga ni. Prav to je bila dolgo težava tudi pri galerijah. Kim pripoveduje, da so ji govorili, naj se vrne, ko se bo njen slog nekoliko ustalil. Toda ni se mogel ustaliti. Slike niso bile delo enega samega umetniškega izraza.

"Bili so individualni umetniki s svojimi lastnimi slogi," pravi Kim.

Ken ima, denimo, nenavadno navado. Preden začne, pravi, da bo naslikal vlak. Toda Kim se ob tem smeji: nobena njegova slika na koncu ni videti kot vlak.

Missy uporablja samo tri barve. Barvo nanaša in škropi po platnu.

Druga osebnost, ki ji zaradi neznanega imena pravijo preprosto Nun – nuna –, ustvarja slike, v katerih Kim vidi nekaj izrazito duhovnega.

Bonny ima spet svoj likovni jezik.

In potem je tu Ria. Njene slike so drugačne. Žive, grafične in težke. Na njih so prizori zlorabe.

Kim pravi, da je imela z Riinimi slikami veliko težav. To niso dela, ki bi jih ljudje zlahka obesili nad kavč v dnevni sobi. Toda prav ob njih postane najbolj očitna nenavadna razdeljenost spomina, s katero živi.

Kim sama pravi, da nima zavestnega spomina na travmatične dogodke iz zgodnjega otroštva. Riine slike pa po njenem nakazujejo, da neki drugi del nje te spomine ima. "To je zame disociacija," razloži ob slikah.

In prav umetnost ji je omogočila, da je začela spoznavati tiste, s katerimi si deli življenje. "Pomaga mi spoznavati druge dele osebnosti, dobiti občutek zanje in jih razumeti," pravi.

Slikarstvo je zanjo postalo nekaj podobnega jeziku. "To je najbližje, kar jim lahko pridem." 

Otrok, ki so ji ga hoteli vzeti

Med slikami Kim Noble se ponavlja še en motiv. Mati in otrok.

Za njim je zgodba, ki je skoraj postala največja izguba njenega odraslega življenja.

Ko se je rodila njena hči Aimee, so socialne službe presodile, da Kim zaradi njenega duševnega stanja ne bo sposobna skrbeti zanjo. Aimee so po rojstvu odvzeli in jo nameravali oddati v posvojitev.

Tudi sam porod Kim doživlja na način, ki ga je človeku brez DID težko razumeti: "Pri porodu me ni bilo, zato se mi zdi, kot da je nisem rodila jaz. Seveda pa vem, da jo je rodilo to telo."

Nato takoj doda nekaj pomembnejšega: "Aimee je moja hči prav toliko, kot je hči drugih alterjev."

Kim je bila prepričana, da je bila prvotna presoja njene sposobnosti za materinstvo prehitra. Pravi, da so jo ocenili v približno slabi uri in da priporočilo njenega terapevta za temeljitejšo oceno v enoti za mater in otroka ni bilo upoštevano. Zato se je borila.

Primer je prišel pred sodišče, po približno šestih mesecih pa se je Aimee vendarle vrnila domov.

Dogajanje iz tistega časa se je pojavilo tudi na platnih.

Ena od osebnostnih stanj, Susie, je nekaj časa slikala skoraj samo eno stvar: mater z otrokom. Vedno znova. Mati in dojenček. Mati in dojenček. Mati in dojenček. Potem je nekega dne nastala drugačna slika. Na njej je bila zavesa. Otroka ni bilo več. Po tej sliki Susie podob matere z otrokom ni več ustvarjala. "Pravzaprav je zelo žalostno," pravi Kim, ko pokaže sliko.

Kim ne trdi, da natančno ve, kaj se je dogajalo v Susiejinem notranjem svetu. Ve pa, da so bile izkušnje ob odvzemu Aimee globoke in da so pustile posledice. 

Pa vendar. Aimee se je vrnila. Odraščala je ob materi z DID in ob njenih različnih alterjih. Zanjo to ni bilo nekaj nenavadnega - bilo je preprosto življenje, ki ga je poznala. Kim danes s ponosom pove, da je njena, zdaj odrasla hči, na univerzi z odliko doštudirala pravo. "Dokazali smo jim, da so se motili," danes pravi Kim. 

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Kim Noble (@kimnobleartist_)

Ko diagnoza postane samo del zgodbe

Umetnost ni izbrisala preteklosti Kim Noble, prav tako ni povzročila, da bi njeni alterji izginili. Toda spremenila je nekaj drugega. Kim je skozi slike začela dobivati vpogled v dele svojega življenja, do katerih sicer nima dostopa. Tisto, kar je bilo nekoč samo praznina v spominu, je včasih dobilo barvo, obliko in podobo.

Sčasoma pa slike tudi zapustile njen dom in prišle v galerije.

Na razstavah so se znašla dela različnih alterjev - včasih tako različna, da bi jih obiskovalec brez poznavanja ozadja zlahka pripisal različnim umetnikom.

Kim je začela razstavljati v Veliki Britaniji in tujini. Njena dela so desetletja po prvem stiku z umetnostjo še vedno razstavljena. O njej so tudi začeli snemati televizijske in dokumentarne prispevke, o svojem življenju pa je skupaj z Jeffom Hudsonom napisala tudi avtobiografijo All of Me.

Toda morda je pomembnejše nekaj drugega. Sama pravi, da diagnoza ni nekaj, kar bi jo definiralo. Je del nje, ni pa vse, kar ona je. 

"Umetnica. Ne samo nekdo čuden."

Na eni od razstav stojita Kim in njena odrasla hči Aimee med deli različnih osebnosti.

Za Aimee je trenutek čustven.

Pove, da je ponosna na mamo. Vidi, kako daleč je prišla od svojih prvih slik. Videti dela vseh osebnosti skupaj v enem prostoru je zanjo skoraj preveč.

Kim ob tem pove nekaj preprostega. "Lepo je, pravi, ko te končno označijo za umetnika, namesto da si samo nekdo čuden."

Opravičila se je terapevtu za zamujen termin, potem pa izvedela, da je na terapiji bila
Zaslonska slika/Youtube/Vice

Morda je prav v tem bistvo njene zgodbe.

Ne v številu osebnosti. Ne v tem, kako nenavadno je, da različni alterji slikajo v različnih slogih. In niti ne v vprašanju, kako lahko en človek ustvari slike, ki so videti, kot bi jih naslikalo več različnih umetnikov.

Bistveno je, kaj je bilo pred tem.

Deklica, ki je po lastnih besedah doživljala tako hude stvari, da se je njen um pred njimi umikal. Najstnica in mlada ženska, ki je pristajala v psihiatričnih ustanovah, ne da bi vedno razumela, zakaj je tam. Odrasla ženska, ki je izgubljala ure svojega življenja in dolgo ni vedela, kam odhajajo. Mati, ki so ji vzeli novorojenega otroka in se je borila, da ga je dobila nazaj. In nazadnje ženska, ki je nekoč vztrajala, da ne zna slikati.

Danes sama ljudem z duševnimi težavami sporoča nekaj, kar bi njena mlajša različica morda težko verjela. "Duševna bolezen," njeno sporočilo povzame eden od obiskovalcev njene razstave, "ni nujno ovira za karkoli, kar želiš početi."

Njena preteklost ni izginila. Prav tako niso izginile praznine v spominu in drugi deli njenega notranjega sveta. Toda danes, ko Kim Noble stopi v galerijo in pogleda slike na stenah, tam ni več samo nekdo z nenavadno diagnozo. Tam je umetnica.

Imel je družino, prijatelje in kariero, zdaj gre iz hiše samo še s psom pomočnikom