Leta 1961 je 17-letna Marsha Linehan prišla v Institute of Living v Hartfordu v Connecticutu, eno najstarejših in takrat najuglednejših ameriških psihiatričnih ustanov. Sprva naj bi šlo za nekajtedensko diagnostično opazovanje. Ostala je 26 mesecev.
Marsha Linehan je bila pred tem uspešna in družabna najstnica iz Tulse v Oklahomi. V zadnjem letniku srednje šole pa se je njeno psihično stanje nenadoma in dramatično poslabšalo. Mučili so jo neznosna čustvena bolečina, občutki ničvrednosti in želja po smrti.
Hudi samopoškodovalni napadi
Ker osebje ni vedelo, kako naj jo zaščiti, je veliko časa preživela v sobi za izolacijo na zaprtem oddelku Thompson Two, namenjenem najtežjim pacientom. Toda tudi v skoraj prazni sobi je našla način, kako se poškodovati: z glavo je udarjala ob stene in tla.
Zdravniki so ji postavili diagnozo shizofrenije. Dobivala je močna zdravila, med njimi Thorazin in Librium, prestajala dolge ure psihoterapije in dve seriji elektrokonvulzivne terapije. Nič od tega ni odpravilo njene temeljne stiske.
V odpustnem poročilu iz leta 1963 je pisalo, da je bila v velikem delu svoje 26-mesečne hospitalizacije 'ena najbolj motenih pacientk v bolnišnici' in pripisali, da je praktično neozdravljiva.
Danes tudi v bolnišnici, v kateri je bila hospitalizirana, priznavajo, da je bila Marshina prvotna diagnoza nepravilna. Simptomi, ki jih je doživljala - skrajna čustvena bolečina, samopoškodovanje, suicidalnost in velika čustvena nestabilnost - so veliko bližje temu, kar danes poznamo kot mejno oziroma borderline osebnostno motnjo, prav po Marshini zaslugi pa ta motnja danes velja za ozdravljivo.
"Bila sem v peklu"
Linehan je svoje takratno stanje mnogo pozneje opisala preprosto: "Bila sem v peklu."
Toda nekje v tem obdobju se je zgodilo nekaj, kar je usmerilo preostanek njenega življenja. Sama pravi, da se je zaobljubila: "... če mi bo uspelo priti iz tega pekla, se bom vrnila in poskusila iz njega pomagati še drugim."
Marsha leta 1963 iz bolnišnice ni odšla ozdravljena. Daleč od tega. Po odpustu so sledile nove krize in tudi ponovne hospitalizacije. Toda počasi je začela sestavljati drugačno življenje.
Preselila se je v Chicago, živela skromno v YWCA, delala kot uradnica in tipkarica v zavarovalnici ter začela obiskovati večerna predavanja.
Posebno pomembno mesto v njenem življenju je dobila katoliška duhovnost. Leta 1967 je med molitvijo v kapeli Cenacle Retreat Center v Chicagu doživela izkušnjo, ki jo je pozneje opisovala kot prelomno. Prvič je začutila nekaj, kar je prej skorajda ni poznala: sprejemanje same sebe.
To spoznanje bo desetletja pozneje postalo eden od temeljev njene psihoterapije.
Študij psihologije
Študirala je psihologijo na Loyola University Chicago, leta 1968 diplomirala, leta 1970 magistrirala in leta 1971 doktorirala.
Nato se je lotila problema, ki ga je poznala tudi iz lastnega življenja: kako pomagati ljudem, ki so kronično suicidalni in se vedno znova samopoškodujejo. Pri tem je naletela na paradoks.
Klasična vedenjska terapija je pacientu govorila: "Moraš se spremeniti." Toda človek v neznosni čustveni bolečini je lahko v tem slišal nekaj povsem drugega: "Takšen, kakršen si, nisi v redu. Tvoja bolečina ni razumljena." Če pa je terapevt naredil nasprotno in človekovo trpljenje samo sprejemal ter potrjeval, pa je obstajala druga nevarnost , saj je človek ostajal ujet v vedenju, ki ga je uničevalo.
Linehan je ugotovila, da potrebuje oboje: sprejemanje in spremembo. Torej ne eno ali drugo, temveč oboje hkrati. In prav v tem je 'dialektika' dialektične vedenjske terapije oziroma DBT.
Človeku lahko rečeš "Tvoje trpljenje je resnično in razumljivo" in hkrati: "Če želiš življenje, ki ga je vredno živeti, se bodo nekatere stvari morale spremeniti."
Nastanek nove terapije
Linehan je vedenjsko psihologijo povezala z idejami čuječnosti in sprejemanja, na katere je močno vplivala tudi njena dolgoletna praksa zena.
Pacientov ni učila samo govoriti o svojih težavah. Učila jih je konkretnih spretnosti: kako preživeti trenutek hude krize, ne da bi ga še poslabšali; kako uravnavati zelo intenzivna čustva; kako ostati prisoten v trenutku; kako učinkoviteje komunicirati z drugimi in kako postopoma zgraditi življenje, zaradi katerega je vredno ostati živ.
Potem je naredila še nekaj, kar je vse spremenilo. Svojo metodo je tudi znanstveno preizkusila.
Leta 1991 je s sodelavci objavila pomembno randomizirano klinično raziskavo žensk z mejno osebnostno motnjo in kroničnim suicidalnim oziroma samopoškodovalnim vedenjem.
Rezultati so pokazali, da so imele pacientke, zdravljene z DBT, manj samopoškodovalnih oziroma parasuicidalnih epizod, njihove epizode so bile medicinsko manj hude, pogosteje so ostale vključene v terapijo in manj časa preživele v psihiatričnih bolnišnicah.
DBT se je nato razširila po svetu.
Vrne se kot profesorica
Marsha Linehan je postala profesorica na University of Washington in ena najvplivnejših raziskovalk na področju zdravljenja kronične suicidalnosti in mejne osebnostne motnje, ob tem pa desetletja pred svetom skrivala veliko skrivnost. Skoraj nihče ni vedel, da je bila nekoč tudi sama pacientka - prav takšna, kakršne je zdravila zdaj.
Na rokah je imela brazgotine iz mladosti, ki so jih pacienti včasih opazili.
Nekoč jo je ena od pacientk vprašala: "Ali si ena izmed nas?" in dodala, da ji, v kolikor res je ena 'izmed njih', to vliva upanje. Prav ta pogovor je Linehan prepričal, da ne želi več skrivati svoje preteklosti.
Junija 2011 se je pri 68 letih vrnila v Institute of Living v Hartfordu.
Petdeset let po tem, ko je bila tam zaprta na psihiatričnem oddelku, je stopila pred paciente, zdravnike, prijatelje ter sodelavce kot svetovno priznana psihologinja in prvič javno povedala:
Tudi jaz sem bila tukaj.
Tudi jaz sem bila pacientka.
Tudi jaz sem bila v tisti sobi.
S tem se je sklenil krog, ki se je začel z zaobljubo mlade ženske v psihiatrični bolnišnici.
Zmagovalka, ki pomaga drugim
Marsha Linehan ni preprosto 'premagala' svoje preteklosti in nato iz tega naredila terapije. Naredila je veliko več. Iz lastnega trpljenja je prepoznala problem, pred katerim je bila takratna psihiatrija nemočna. Nato je desetletja študirala psihologijo, razvijala metodo, jo spreminjala, kadar ni delovala, in jo nazadnje preverila z znanstvenimi raziskavami.
Nastala je DBT, katere osrednje sporočilo je presenetljivo preprosto:
- Sprejeti resničnost takšno, kakršna je, ne pomeni obupati nad možnostjo, da jo spremenimo.
Morda je prav zato naslov svojih spominov izbrala tako, kot ga je: Building a Life Worth Living - v prevodu: Zgraditi življenje, ki ga je vredno živeti.
