Po opravičilu britanske psihiatrije: "Se končno spreminja paradigma?"

V tednih po objavi prelomnega 99-stranskega dokumenta se oglašajo psihologi, psihiatri, psihoterapevti, strokovnjaki za travmo in organizacije preživelih. Iz njihovih odzivov se počasi sestavlja precej večja zgodba.

Ko je Royal College of Psychiatrists (RCPsych) 26. avgusta objavil Position Statement PS04/26 Addressing the impact of non-recent child sexual abuse on the mental health of adults, je bilo največ pozornosti razumljivo namenjene opravičilu.

S tem dokumentom je britanska psihiatrija namreč priznala, da so nekateri preživeli v službah duševnega zdravja doživeli škodo tam, kjer bi morali dobiti pomoč. Pri tem so naslovili retraumatizacijo, problematiko napačnih diagnoz, neustrezno zdravljenje, restriktivne in potencialno kaznovalne prakse ter fragmentirano oskrbo.

Le nekaj tednov od objave se zastavlja še bolj zanimivo vprašanje, kaj o tem dokumentu pravijo strokovnjaki, ki vsakodnevno delajo s travmo. Njihovi odzivi namreč kažejo, da opravičilo morda ni zaključek zgodbe, temveč šele njen začetek. 

Odzivi s področja klinične psihologije

Enega najbolj poglobljenih odzivov je napisala britanska klinična psihologinja dr. Emily Haythornthwaite, ki dela tudi v NHS, med področji njenega kliničnega dela pa so travma, kompleksna travma in disociacija.

Njena analiza zadene v eno najpomembnejših vprašanj celotnega dokumenta, t.j. kaj sploh vidimo, ko gledamo človekove simptome? Če simptome opazujemo brez življenjske zgodbe, lahko vidimo le patologijo. Če pa poznamo zgodbo, lahko isto vedenje dobi povsem drugačen pomen.

Klinična psihologinja nato poudari še nekaj pomembnega:

"Še en del izjave se mi je še posebej vtisnil v spomin. Priznava, da se lahko posledice spolne zlorabe v otroštvu včasih skrivajo za pretirano storilnostjo, perfekcionizmom, ugajanjem drugim in 'prosocialnimi' načini spoprijemanja. Mislim, da je to izjemno pomembno. Precej dobro znamo prepoznati travmo, kadar je očitno, da se nekdo spopada s stisko. Morda pa smo - tako znotraj podpornih služb kot tudi kot družba - manj uspešni pri njenem prepoznavanju, kadar se je nekdo naučil držati vse niti v svojih rokah in navzven delovati, kot da je vse v redu.

Preživetje ni vedno videti kot razpadanje. Včasih je videti kot doseganje uspehov. Kot izjemna sposobnost in učinkovitost. Kot skrb za vse druge. Kot sposobnost začutiti vzdušje v prostoru, še preden kdo sploh kaj reče. Kot izogibanje konfliktom. Kot skrb za to, da so vsi zadovoljni. Kot to, da nikoli ne prosiš za pomoč. Kot neomajna samostojnost. Kot to, da si oseba, na katero se vsi drugi zanašajo. Nekatere od teh načinov preživetja še predobro poznam."

In prav zato diagnoza ne more povedati celotne zgodbe človeka, trdi klinična psihologinja. Kar je po njenem tudi razlog, da RCPsych v svoji izjavi tako močno poudarja biopsihosocialno formulacijo, ko piše o tem, da strokovnjakova nalogi ni zgolj razvrščanje simptomom in pripisovanje diagnostičnih oznak, temveč bi moral skupaj s človekom, ki ga ima v obravnavi, poskuti razumeti, kako so njegove današnje težave povezane z njegovimi izkušnjami, odnosi, okoljem in načini, s katerimi se je skozi življenje naučil preživeti. 

Razlika je subtilna, vendar ogromna.

Problem patologizacije je sistemski

Podoben, vendar še bolj sistemsko usmerjen poudarek najdemo v odzivu dr. Christine Barker, prav tako klinične psihologinje. Njena kritika gre naravnost v vprašanje patologiziranja.

Če sistem posledice zlorabe razume predvsem kot patologijo posameznika, hkrati pa ne prepozna ali ne upošteva dovolj travmatskega konteksta, problem ni več samo v posamezni napačni diagnozi, temveč postane institucionalni problem.

To je pomembna razlika. V tem primeru namreč ni več dovolj reči, da morajo posamezni terapevti postati bolj občutljivi za travmo. Spremeniti se morajo sistemi, v katerih delajo, način ocenjevanja, zapisovanja, diagnosticiranja, odločanja in z vsem tem, seveda, način odzivanja na človeka v stiski.

"Potrebne so resnične sistemske spremembe na področjih zaščite pred zlorabami, policijskega dela, kazenskega pravosodja, sodstva, državnega tožilstva ter zdravstvenega in socialnega varstva.

Osebe, ki so preživele zlorabo, ne bi smele leta in leta biti prisiljene v boj za to, da bi se njihovim izkušnjam verjelo, da bi bile razumljene in da bi se nanje ustrezno odzvali.

Opravičilo je pomembno, vendar so odgovornost, preprečevanje zlorab in temeljite sistemske spremembe nujni.

To ni zgolj vprašanje duševnega zdravja. Je vprašanje zaščite pred zlorabami, pravosodja, zdravstvenega varstva in družbe kot celote.

Kraljevi kolegij psihiatrov je priznal, da je treba storiti še veliko več. Zdaj moramo videti, da se to priznanje prevede v konkretna in učinkovita dejanja."

Ali gledamo premik paradigme?

Zanimivo je, da se je v odzivih pojavil tudi izraz, ki ga velike strokovne institucije praviloma uporabljajo precej previdneje: premik paradigme.

Auroare Leigh, preživelka in vplivnica, je RCPsychovo opravičilo v svojem zadnjem podkastu umestila prav v takšen širši okvir.

Njenega odziva seveda ne gre enačiti z izjavo strokovnega psihiatričnega ali psihološkega združenja. Toda uporaba tega izraza je zanimiva, ker opisuje občutek, ki se pojavlja tudi v številnih drugih odzivih.

RCPsychov dokument ima namreč posebno težo prav zato, ker priznanje prihaja iz institucije, ki je desetletja pomembno sooblikovala način, kako razumemo duševne motnje.

Preživeli so na te probleme opozarjali že dolgo, strokovnjaki za travmo prav tako, toda nekaj se lahko spremeni šele, ko možnost sistemske škode prizna institucija sama. 

Odzivi se množijo

Odzivi Haythornthwaite, Barker in Leigh niso osamljeni.

Po objavi PS04/26 so se oglasili strokovnjaki in organizacije, ki opozarjajo na napačne diagnoze, diagnostic overshadowing, stigmo diagnoze EUPD/BPD, disociacijo, retravmatizacijo, fragmentirano zdravljenje in potrebo po specialistični, trauma-informed obravnavi.

O nekaterih od teh odzivov smo že pisali in jih lahko preberete tukaj:

• Opravičilu britanske psihiatrije bi lahko sledilo dansko: Pa Slovenija?
• Opravičilo psihiatrov odmeva na Danskem: "To moramo spremeniti"

Na družbenih medijih pa tudi sicer ne manjkajo odzivi vplivnežev, aktivistov in drugih za temo zainteresiranih.

Med njimi je ena glasnejših dr.. Jessica Taylor, psihologinja, raziskovalka in avtorica, ki je znana po tem, da 'nima dlake na jeziku', ko je potrebno spregovoriti v bran preživelcev.