Royal College of Psychiatrists je 26. avgusta 2026 objavil 99-stransko uradno stališče o posledicah spolnih zlorab v otroštvu pri odraslih.
Dokument je pomemben predvsem zato, ker ne govori več zgolj o 'boljši obravnavi', ampak izrecno priznava, da so nekateri preživeli v duševnozdravstvenem sistemu utrpeli preprečljivo in iatrogeno škodo - torej škodo, ki jo je povzročila sama zdravstvena obravnava.
Med drugim RCPsych izpostavlja:
- napačne diagnoze in napačno interpretacijo simptomov,
- stigmatizirajoče diagnostične oznake,
- neustrezno zdravljenje,
- retravmatizacijo,
- prisilne in restriktivne postopke,
- ter sistemsko spregledovanje travme.
'Sindrom lažnega spomina' brez dokazne podlage
Posebej pomemben je del o tako imenovanem konstruktu 'lažnega spomina'.
RCPsych jasno navaja, da ta koncept nima pomembne dokazne podlage in da nikoli ni bil priznan kot formalna medicinska diagnoza. Hkrati priznava, da se je uporabljal tudi v pravnih in socialnovarstvenih postopkih za diskreditiranje ljudi, ki so poročali o spolnih zlorabah.
To je pomembno tudi v zgodovinskem kontekstu False Memory Syndrome Foundation, ki je desetletja močno vplivala na javno in strokovno razpravo o tako imenovanih 'povrnjenih spominov'.
RCPsych danes poudarja nekaj bistveno bolj niansiranega: človeški spomin je lahko zmotljiv, vendar to ne upravičuje ustvarjanja diagnostičnega 'sindroma', s katerim se vnaprej diskreditira razkritje zlorabe.
Disociacija in disociativna identitetna motnja
Dokument veliko pozornosti namenja tudi disociaciji kot možni posledici hude otroške travme. Še posebej pomemben je del o disociativni identitetni motnji (DID).
RCPsych priznava, da je bila to dolgo kontroverzna diagnoza, zaradi česar je bila pogosto spregledana ali napačno diagnosticirana. Ob tem se sklicuje na nevrobiološke raziskave, ki podpirajo njen obstoj, in opozarja, da morajo kliniki na DID pomisliti zlasti pri ljudeh z zgodovino hude zgodnje odnosne travme.
To je zelo pomemben premik. Simptomi disociacije, flashbacki, motnje spomina ali občutek razdrobljene identitete so bili pri nekaterih ljudeh v preteklosti interpretirani kot psihoza, osebnostna motnja ali kaj drugega - brez ustreznega razumevanja travme v ozadju.
Ko diagnoza zakrije zgodbo človeka
RCPsych opozarja tudi na nevarnost, da psihiatrična diagnoza postane glavna razlaga človeka. Še posebej omenja diagnoze osebnostnih motenj pri ljudeh z zgodovino spolne zlorabe v otroštvu.
Dokument ne zavrača psihiatričnih diagnoz, zdravil ali psihiatrije kot take. Pravi pa nekaj zelo pomembnega: simptomov ni dovolj samo poimenovati – treba je razumeti, kaj se je človeku zgodilo. Gre skratka - končno! - tudi za povsem uraden premik od vprašanja: “Kaj je narobe s to osebo?” k vprašanju: “Kaj se je tej osebi zgodilo?”
To ni majhno priznanje
RCPsych s tem dokumentom priznava, kar so preživeli spolnih zlorab govorili desetletja, to je: da jih sistem lahko patologizira, napačno diagnosticira, ne razume travme in jim s tem povzroči dodatno škodo.
Zato ta dokument ni pomemben samo kot opravičilo, pomemben je tudi zato, ker priznava napačne diagnoze, retravmatizacijo, iatrogeno škodo, problem 'konstrukta lažnega spomina, kompleksnost travmatskega spomina ter pomen disociativnih motenj (torej tudi disociativne identitetne motnje).
Celoten 99-stranski dokument Royal College of Psychiatrists je na voljo TUKAJ.
