Deček, star komaj 13 let, je 3. maja 2023 deset družin zavil v črno, ta dan pa je ostal travmatična izkušnja tudi za šest ranjenih - pet učenk in učiteljico zgodovine. Trije ranjeni so vložili tožbo proti staršema dečka, ki je streljal na Osnovni šoli Vladislav Ribnikar, Vladimirju in Miljani Kecmanović – učiteljica zgodovine ter družini dveh ranjenih dečkov D. J. in A. B. Njihova pričanja pred sodiščem so bila izjemno pretresljiva.
Učiteljica zgodovine Tatjana Stevanović je povedala, da se je 3. maj začel kot vsak drug dan, da je velik del otrok prišel v šolo zaradi fotografiranja, 'celo tisti, ki že dolgo niso prihajali'. Začela je uro zgodovine, ko je zaslišala zvok streljanja v šoli.
"Mislila sem, da poredni osmošolci mečejo petarde. Druga misel je bila, da je Dragan tam in da bo on uredil karkoli se že dogaja. Zvok se je nadaljeval. Bilo je srhljivo. V nekem trenutku smo vsi obstali, kot ohromljeni, kot hipnotizirani. Nič se ni slišalo, nato pa se je na hodniku zaslišal krik," je pripovedovala.
V trenutku, ko je pomislila, da to morda le niso petarde, so se vrata nenadoma odprla. Ni se niti uspela obrniti, že je bila zadeta v trebuh in je padla.
"Slišala sem strele v učilnici, a sem bila na tleh. Mislila sem, da nisem izgubila zavesti, kasneje pa sem ugotovila, da sem jo. Zbudila sem se, roke sem imela krvave. Poleg mene je ležal deček, bil je bled kot krpa, negiben. Eden od otrok je prišel k meni, da bi se skril, objela sem ga. Zavladala je tišina, nato pa je prišel učitelj geografije, vprašal, kaj se je zgodilo, in eden od otrok je odgovorilo, da je streljal nek deček," je dodala.
Poudarila je, da 'ni mogla doumeti, da je to mogoče'. Zdelo se ji je, da je vse trajalo zelo dolgo, kasneje pa je izvedela, da je šlo le za dve minuti. Policija je prišla v učilnico in ji tipala utrip. Takrat je, kot je dejala, 'spoznala, da ni dobro'.
"Metek se je ustavil v kolku"
Kot je opisala, jo je ena krogla zadela v trebuh z leve strani, le milimeter je manjkalo, da bi zadela trebušno arterijo. Ustavila se je v kolku na desni strani.
"Leva noga mi ni delovala, poškodovan je bil živec. Zdravniki so odstranili kroglo, a niso vedeli, ali naj takoj operirajo kolk. Zdaj je v redu, vendar so rekli, da se bo ta kolk hitreje obrabljal. Na obeh rokah sem imela strelne rane. V podlakti desne roke imam ploščico, zdravniki so rekli, da je bila kost kot kaša. Na levi roki so mi pretrgani živci, dlani ne čutim," je povedala Stevanović.
Povedala je, da je osem mesecev preživela v bolnišnici, šest mesecev pa je bila nepokretna. Zaradi poškodb živcev ne čuti leve noge pod kolenom.
"Obstajalo je le pet odstotkov možnosti, da se živec obnovi. Imela sem srečo, da je uspelo zahvaljujoč terapiji, družini in moji želji po okrevanju. Mesec ali dva nisem mogla uporabljati rok," je dodala.
- Preberite si tudi: Slovenska konferenca o travmi v znamenju sporočila Petra Levina: "Travma ni nujno življenjska obsodba"
"Bojijo me stvari, ki me nikoli niso"
Stevanović je povedala, da sprva ni čutila strahu, ker ni dojela, kaj se je zgodilo. Ko je bila zadeta, je izgubila sapo in padla. Bila je v šoku. Strah se je pojavil kasneje.
"V bolnišnici mi niso hoteli povedati razsežnosti vsega. Vedela sem, da je Dragan ubit, potem pa so mi postopoma povedali imena otrok, enega za drugim. Nekaj dni po operaciji sem začela opažati, da me preplavlja. V trebuhu je ostala tekočina, morala sem na novo operacijo. Takrat sem občutila strah. V eni noči se lahko vse spremeni," je dejala.
Dolgo je čutila fizične bolečine, ki jih je blažila z zdravili. Ima brazgotine po rokah, prsnem košu in trebuhu. Pri hoji je negotova, ker ne čuti leve noge.
"Strah čutim vsak dan. Trznem ob ognjemetu, ob nenadnih situacijah, ko vidim orožje v filmu. Vse me vznemirja, tudi stvari, ki me nikoli niso," je dodala.
Petarda bačena među građane tokom odavanja pošte žrtvama stradalim u "Ribnikaru" https://t.co/1VUcJb8ll9
— TV N1 Beograd (@n1srbija) May 3, 2026
Poudarila je tudi, da je bil deček, ki je streljal, 'vzoren otrok in dober učenec' ter da ni bilo potrebe, da bi klicala njegove starše, ki jih sploh ni poznala.
Pričanja mladoletnih ranjenih so bila zaprta za javnost, vendar so na odprtih obravnavah njihovi starši podali pretresljiva pričevanja.
"Videl je telesa sošolcev"
Aleksandra B., mati mladoletnega A. B., je na sodišču povedala, da jo je sin 3. maja lani okoli 8.45 poklical in ji povedal, da je ranjen. Nato jo je poklicala policija in ji sporočila, da so ga z rešilcem odpeljali v zdravstveno ustanovo, vendar takrat ni bilo znano kam točno.
Odpravila se je v urgentni center, kjer so ji zdravniki povedali, da je njen sin živ, a ranjen v koleno. Bila je zelo prestrašena, saj ni vedela, kako hude so poškodbe.
Njen sin je tri dni preživel v bolnišnici, ves čas je jokal in spraševal, zakaj se je to zgodilo, saj je bil z dečkom, ki je zagrešil zločin, v dobrih odnosih. Skupaj sta delala šolsko predstavitev in hodila na knjižni sejem, med njima ni bilo nobenega konflikta.
Povedala je, da je njen sin videl celoten masaker in trupla ubitih sošolcev. Po dogodku je pogosto jokal od strahu, saj ni bil prepričan, da je varen, poleg tega ga je bilo strah zvokov zaradi strelov, ki jih je slišal med napadom.
Dodala je, da je ta zločin pustil globoke posledice na celotni družini, saj 'nikoli več ne bodo brezskrbni in bodo vedno živeli v strahu'.
"Preskakoval je mrtve sošolce"
Oče ranjenega dečka J. D. je povedal, da mu je sin dejal, da je imel napadalec 'oči hudiča'.
"Moj sin je moral preskakovati mrtve in ranjene sošolce, da je prišel iz učilnice. Ena krogla ga je zadela v stegno, druga pa ga je zgrešila, ko je poskušal pobegniti. Dve deklici iz razreda, ki sta tekli za njim, je dobesedno potegnil s seboj, da ne bi bili ustreljeni," je povedal.
Sin ga je tistega jutra poklical in rekel: "Oče, zadet sem, pridi pome." Takrat še ni vedel, kako hudo je.
Ko ga je našel v bolnišnici, je bil živ, a v slabem psihičnem stanju. Kasneje mu je povedal: "Imel je rdeče oči, kot hudič, česa takega še nisem videl."
Od takrat ne more spati, boji se pokov in glasnih zvokov.
Dodal je, da sin dolgo ni želel govoriti o dogodku. Ima bolečine v nogi, hodi na terapije, jemlje zdravila za spanje, a še vedno slabo spi. Ob vsakem glasnejšem zvoku se prestraši in izgubi nadzor.
"Sin mi je rekel: ‘Mama, zadet sem!’"
Mati dečka Budimirka D., ki v isti šoli dela kot učiteljica, je opisala, kako je sprva mislila, da gre za praznovanje pred šolo. Kmalu pa je sodelavec pritekel in zavpil, da gre za pravo streljanje.
Otrokom je naročila, naj gredo ven na
varno. Nato je do nje pristopil mlajši sin in rekel: "Mama, zadet sem." Videla je rano, otroci so ga obkrožili. Kmalu so ga z rešilcem odpeljali, ona pa takrat ni vedela, kje je njen starejši sin, ki je prav tako obiskoval šolo.
Ta dan bo, kot je dejala, pomnila do konca življenja.
"Težko se vrnemo v normalno življenje. Naš sin od takrat ne posluša več glasbe s slušalkami, reagira na vsak zvok. Ima zdravstvene težave in hodi na psihoterapijo. Starejši sin je resno zbolel, tudi jaz sem zelo slabo," je zaključila.
Vir: Telegraf
